Piše: Vladimir Gajšek, IW

Kadar sem vseznalski vsevednež, sew spoznam na mesarijo in arhitekturo in urbanizem, na dobra vina in lepe ženske, čeprav bolj navzven hohštaplersko navihano, vsiljivo, celo nesramno nastopaško ali mestno svetno…, skoraj, bi rekel, balkansko. Taki vsevedi pridejo vedno prav za politične izgovore ali za uresničevanje parcialnih interesov – toda proti človekovim pravicam.

Ej, kaj pa – klovn, ki se igra razred eksistencialnih prvakov in osebek retencijske elite? Mar ni tukaj kakor zgodovinsko objektivističnega sklicevanja na zgodovino, ki naj iz preteklosti raz/reši vsako sedanjo tegobo in sleherno prihodnjo skrivnost? Tukaj se tudi slovensko pojavljajo tisti, ki imajo zgodovinsko amnestične epizode – se ne spomnijo zločinov, ki so jih storili običajno v uniformi ali »po dolžnosti«, so tudi taki, ki zahtevajo revizijo revolucionarno nostalgičnih pobud, čeprav je uspeh nezagotovljen in docela na koncu koncev neznaten, nadalje so tukaj še vsi tisti, ki so se »olastninili« in postali rdeči baroni, torej so se vsaj interesno prelevili iz trdih komunističnih funkcionarjev v turbokaptaliste… Klovnarija vseh takih revizij si natika masko vseprisotne znanosti in visoke tehnologije – a le zato, da bi bila ta maska količkaj vendarle humanizirana, dasiprav ostaja samo in samo maska.

Šopirno tudi brezobzirni konkurenti in vseuspešni tekmovalci za pozitivne sankcije so tukaj – ženejo se za uspehom, v kompetitivnih sistemih se vedno znajdejo kot riba v vodi, znajo lobirati, čeprav tudi z zahrbtnimi namigi v ozadju in z anonimnostjo v ospredju, vse dokler jim tekmovalnost ne prinese slednjič tudi slave in visokega ali vsaj dobro plačanega položaja. Tekmovalci se znajo zriniti tudi iz mišje luknje v orlje gnezdo. Toda miš ostane siva miš – in ni visoko leteči orel… L videz skozi tekmovalnost spreminja miško v orla, vse dokler se ne pokaže, da so tukaj še drugačne basni ali prazne basne in samolažne podobice. Koliko predsodkov imajo včasih tekmovalci, koliko je v ozadju zavistnih zamer in koliko je šele odsprednje privoščljivosti! Če ni interesa – do takega tekmovalca sploh ne prideš, ne uradno ne neuradno… In kdaj se tekma, ki ni fair play, tudi naposled konča?

Je v ljudomrzni uradovalčnosti kdaj prostora, da pogledamo iz lastne pasje ute ter nismo navadni pesjani? Posebna vrsta zgodovinsko pogojenih vzvišenih uspešnežev so lahko tako imenovani ciniki, ki se pojacijo sicer res lajavo na pasjih verigah, a tudi grizejo vsevprek, če se jim le dovolj približaš. Zato imej do cinika vselej dovolj varno razdaljo – ali vsaj intelektualno distanco, če ne drugega. Cinik se lahko mrzlo sadistično posmehuje, medtem ko drugemu, tudi bližnjiku – gre slabo ali celo krvavi… Cinik se v takem primeru dela pametnega in mrzovoljno pogleduje proč, pomagal pa ne bo. Je res pasji.

Ali pa utelešenost, ki prebarva dušico… Kaj pa potlej uporaba ženskega – lepega – telesa kot opredmetena ideja skladja med mesenim poželenjem in izločanjem? Kako se lepota druži s pametjo – da na koncu postane celo prodajno blago, namenjeno užitku? Žensko telo je večkrat doslej bilo manj subjekt in bolj na koncu, kot poje France Prešeren: »Srcé je moje bilo oltar, préd bogstvo ti, zdaj - lepa stvar. ...« Pomen lepega telesa ni samo manekenski, ampak je zlasti tekmovalen: premagati morajo stresno situacijo sebevidnosti, da se uveljavljajo z »imidžem«; nekateri lepotci in lepotice postanejo slavne osebnosti, zlasti na filmu.

Glej, tudi Berne je zapisal: Katero vlogo igraš? Kdo ali kaj sem, če nisem superpametno ali vsevedno, tekmovalno, klovnovsko, prelepo človeško bitje? Še imam pravico do bistva, do sebe – v družini, skupini, skupnosti, v narodu…? Se moram res zavarovati sčloveško masko, da ne bi videlo bitje bistvenega obraza – ne le v narcisoidnem zrcalu? Si torej dovolj zaupam, da lahko samozavestno zaupam drugemu?

Vir: http://www.gibanje.org