Smo kot kameleoni -
znamo spreminjati barve.

Predstavljajte si hišo.
ki ima pet sob -
zeleno, rumeno, škrlatno, rožnato in
rdečo.
Ko vstopimo v sobo,
prevzamemo njeno barvo.
In to v resnici počnemo:
"Brat sem."
In potem:
"Zdaj sem oče, zdaj sem uslužbenec,
zdaj sem delodajalec.
Zdaj sem zdravnik, zdaj sem odvetnik."

Pravo potovanje našega življenja se začne tistega dne,
ko si zaželimo,
da bi potešili svojo žejo.
Ni se začelo takrat,
ko smo zajeli prvi dih.

Tistega dne so bila vsa okna zaprta
in zavese zagrnjene.
Nič nismo videli.
Nič nismo vedeli,
kako daleč smo pripotovali,
kam smo prišli,
kje smo,
kaj naj iščemo
ali kje naj bi bili.
Potem pride dan,
ko se potovanje začne.

Nekateri od najlepših trenutkov so:

- Zaljubiti se.
- Smejati se od vsega srca.
- Najti polno mail-ov, ko se vrneš z dopusta.
- Sprehajati se po nekem lepem mestu.
- Poslušati priljubljeno pesem na radiu.
- Prebuditi se in poslušati, kako zunaj pada dež.
- Stopiti izpod tuša in se obrisati v toplo brisačo.
- Prejeti poziv osebe, ki je že dolgo nisi videl.
- Dober pogovor.
- Najti denar v hlačah, ki jih nisi oblekel že dolgo.

Bolj pozorno in navznoter, kot sem molil,
manj in manj sem imel reči.
Naposled sem povsem utihnil.
Začel sem poslušati
- kar je še dlje odmaknjeno od govorjenja.
Sprva sem menil, da molitev pomeni govorjenje.
Nato sem spoznal, da je molitev poslušanje,
ne le molčanje.
Tako je to.
Molitev ne pomeni poslušati se, ko govoriš.
Molitev pomeni tudi obmolčati
in molčati
in čakati, dokler ne zaslišiš Boga.

danski filozof, teolog in pisatelj Soren Kierkegaard (1813-1855)

Da bi se vsako jutro zbudil z nasmehom, ki bi mi ožarjal obraz.
Da bi spoštljivo pozdravil dan zaradi priložnosti, ki mi jih ponuja.
Da bi se lotil dela z bistro glavo.
Da bi v vsem, tudi v najmanjših stvareh, vselej imel pred sabo najvišji smisel, h kateremu si prizadevam.
Da bi se srečeval z ljudmi s smehom na ustnicah in z ljubeznijo v srcu.
Da bi bil vselej prijazen, ljubezniv in vljuden.
Da bi pričakal noč z utrujenostjo, ki kliče spanec in z veseljem nad dobro opravljenim delom –
Tako si želim modro preživeti svoje dni.

Thomas Dekker (ok. 1570 – ok. 1641)

Si podoben ježevcu, ki igle razprostira
in na dobrohotnost drugih sitno reagira?
Kako do tebe vsi so hladni, se ne pritožuj,
a z nedostopnostjo, zlovoljo raje bolj varčuj!

Morda pa spadaš med ljudi, ki se ne cenijo
in le prezira vredno bitje si pomenijo?
Če sam sebe spoštovati vedno boš pozabil,
h grdemu ravnanju s tabo druge boš kar vabil!

Kaj pa, če sam nase gledaš kot na veličino,
ki zahteva vso pozornost in le družbo fino?
Če igral boš vlogo kralja, se ti bo zgodilo,
da tvoje strmoglavljenje vse bo veselilo!

Kaj pa, če se vedeš kot na pisti manekeni,
ali kot nekdo, ki le odnose plitke ceni?
Če tvoj glavni cilj bo, od vseh drugih lepši biti,
topline pristne v sebi ne boš uspel razviti!

Pot miru ni mogoče doseči z demonstracijo brutalne sile... ampak skozi globino razumevanja in sprejemanja.

Iz knjige Začetek

Kakšen dan se počutim veliko starejšega, kot naj bi se moški v tridesetih letih. Kot da bi živel že veliko dlje. To je najbrž zaradi raka. Veliko časa sem prebil pri ugotavljanju, kaj mi je naredil – kako me je postaral, me spremenil – in prišel sem do sklepa, da ni spremenil samo mojega telesa. Tudi duha mi je spremenil.

Večkrat sem rekel, da je bil rak najboljše, kar se mi je kdaj zgodilo. Toda vsi želijo vedeti, kaj sem s tem mislil. Kako je lahko smrtno nevarna bolezen nekaj dobrega? To pravim zato, ker je bila moja bolezen tudi protistrup: ozdravila me je lenobe.

Preden so mi postavili diagnozo, sem bil zabušant. Za delo, ki ga nisem opravljal stoodstotno, so mi plačevali veliko denarja. To pa ni bilo samo sramotno, bilo je narobe. Ko sem zbolel, sem si mislil: če dobim še eno priložnost, bom naredil, kot je prav – in delal bom za nekaj več kot le zase.

Kaj pomeni ravnotežje? Da politiki na glas rečejo ljudstvu da, v dejanjih pa potiho rečejo ne.

Kaj pomeni dualizem? Da politiki delujejo znotraj sebe kot hočejo sami, zunaj sebe pa kot hoče politika.

Kaj pomeni pojem arhaične oblike eksistence? Zamenjati stranko in prek permanentne akcije prestopiti čas in ostati v starem.

Kakšne barve so sadeži revolucije? Rdeči, ki nikoli ne zbledijo. Podobni so kravatam na belih srajcah.

Policijski akti v arhivih so edino zagotovilo za nesmrtnost pokojnih in žrtvovanih.

Kaj je kritični larpurlartizem? To je prenapetost energij intelektualca - jalovega ustvarjalca, ki čaka na trenutek političnega abortusa in visoko odpravnino.

Kje so mostovi, prek katerih se brezposelni slovenski reveži lahko rešijo? Mostovi so, vendar brez politične svetlobe ostanejo v temi in jih ne vidimo.

Ljubezen živi z dajanjem in odpuščanjem.
Naš ego pa živi z jemanjem in pozabljanjem.

Sai Baba

Bolj ko smo od sveta oddaljeni,
bolj se nam zdi resničen.
Bolj ko se mu bližamo,
manj postaja viden
in postane privid brez znaka.

Nagardžuna (3.stoletje)

Zamislil sem se nad zmagami in porazi ter nad tem, kako jemati oboje. Ko zmagaš, se o tem ne sprašuješ dosti, le čestitaš si. Zlahka – in zmotno – lahko predvidevaš, da je to povezano s tvojimi izjemnimi osebnimi zmožnostmi. Toda zmaga je le merilo, kako trdo si delal in kako nadarjen si telesno. Razen tega te kaj dosti drugega ne opredeljuje.

Poraz pa lahko po drugi strani v resnici pove nekaj o tem, kdo si. Razkriva, ali vališ krivdo na druge ali pa si sam kriv za poraz.Ali razčleniš svoj neuspeh ali pa se samo pritožuješ zaradi smole.

Piše: Igor Kononenko

Apolonij Tijanski (pribl. 2-98) grški filozof in modrec

Rodil se je v premožni družini v takratnem grškem mestu Tyana v Mali Aziji (ki danes spada pod Turčijo). Bil je lepe zunanjosti in je že kot otrok izstopal po odličnem spominu. Pri štirinajstih letih so ga poslali v šolo na jug v Tarsus, vendar se je razočaran preselil v grško mesto Aegae. Tu se je star šestnajst let srečal z učenji Pitagore – o višjih zakonih, o življenju v tišini, o skromnosti v prehranjevanju, o preprostosti pri oblačenju in posedovanju, o nesmrtnosti in reinkarnaciji ter o spoznavanju samega sebe. Apolonij je začutil poklicanost in se je do konca življenja podredil pitagorejskim principom. Postal je vegetarijanec, odpovedal se je tudi vsem usnjenim izdelkom ter alkoholnim pijačam. Pustil si je dolge lase.

Pet let je preživel v tišini in ni izgovoril niti besede, čeprav je bil pogosto tarča posmeha. Živel je v templju grškega boga medicine Aesculapiusa. V templju so duhovniki zdravili vernike z različnimi duhovnimi obredi. Kmalu je Apolonij zaslovel kot čudodelni zdravilec. Pri dvajsetih letih je nasledil veliko bogastvo, ki ga je večji del razdal, zase je obdržal skromno rento. Od takrat ni od nikogar sprejel denarja, čeprav so mu mnogi oboževalci ponujali velike vsote. Osvobojen od posvetnih navezanosti je začel potovati. V takratnih mestih in vaseh so bili templji bolj v okras, kot da bi služili pravi pobožnosti, in so se duhovni obredi sprevrgli v prestižne ceremonije brez prave duhovne vsebine.

Nasilje... način človeške komunikacije.
Nasilje... način človeške zabave.
Nasilje... način človekovega delovanja.

Tisočletja konfliktov, uničevanja in vojn nas niso naučila ničesar. Še vedno počnemo natanko enake stvari, kot smo jih počeli v zori našega materialnega vzpona. Živimo in dihamo kulturo nasilja, ki se vsakodnevno odraža v medsebojnih odnosih. Ubijanje je del našega vsakdana, naše neodtuljive želje po svobodi.

Nasilje je prisotno domala povsod, kjer so prisotne človeške roke, ki to nasilje udejanjajo. Odnosi med predavatelji in slušatelji, odnosi med sodelavci v službah, odnosi med vojaki na bojiščih širom sveta. Nasilje prežema svet ljudi... nasilje, ki se napaja v neskončnem viru trpljenja - strahu, jezi in sovraštvu. Nasilje, ki se odraža v otroških očeh, ki poskušajo razumeti brezumni in povsem nelogični svet odraslih.

Ko so Konfucija vprašali, kako je treba vladati, je odgovoril: "Treba je le razumeti glasbo in ritual ter ju prenesti na upravljanje." Ta, na videz čudna in naivna trditev, vsebuje veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Pri Konfuciju sta imela glasba in ritual širši in večji pomen kot za nas danes. V tem smislu se ujema s Pitagoro in Platonom, po mnenju katerih glasba prežema vse vesolje. Vse je vibracija, vse diha v neprekinjenem ritmu življenja. Vsaka zvezda, vsak človek, vsako bitje utripa v svojem tonu. Ko se ti med seboj harmonizirajo, uskladijo, ustvarijo glasbo.

Torej se mora človek najprej uskladiti s svojo notranjostjo, nato z drugim človekom in na koncu z naravo. To je skrivni proces njegove izgradnje. Pri tem igra glasba nepogrešljivo vlogo. Skupaj z moralnim zakonom Li je njena naloga ustvariti enotnost duše, ki ga bo privedla do tistega ideala, ki ga Konfucij imenuje kiun-ce plemeniti človek. Zato slab človek ali tisti z neurejeno, in neusklajeno notranjostjo ne more govoriti o glasbi, ker je nima v sebi. Notranji zvoki take osebnosti so neharmonični in iz nje lahko izide samo kaotična in dehumanizirana "glasba", ki odraža njegovo notranjo neskladnost.

Glede človeških zmogljivosti je veliko neznank, ki nastopijo, ko gre samo še za bolečino in odrekanje. Kako se prisiliš, da nekaj narediš? Opomniš se, da izpolnjuješ svojo obveznost, da daješ najboljše od sebe in da se vsi dosežki rodijo iz žrtvovanja.

Izkušnja trpljenja je kot izkušnja odkrivanja, ko najdeš nekaj nepričakovanega in razkrivajočega. Ko odkriješ skrajne meje bolečine ali strahu ali negotovosti, doživiš vseobjemajoč občutek, širjenje svojih zmožnosti.

Bolečina je dobra, ker spodbudi telo in dušo, da se izboljšata. Skoraj tako je, kot bi ti nekaj v podzavesti govorilo: »Zapomnil si bom to, zapomnil si bom, kako boli, in povečal bom svoje zmožnosti, da naslednjič ne bo več tako zelo bolelo.« Telo gradi na izkušnjah, tako da bosta telo in značaj, ki sta že prestala en Tour de France, naslednje leto boljša, ker imata spomin, na katerem lahko gradita. Morda enako velja tudi za življenje.

Nauk, ki sledi kot moralka tega pisma, se imenuje filozofija Charlesa Schultza, umetnika, ki je ustvaril Charlieja Browna (lik iz risanke).
Ne odgovarjajte na postavljena vprašanja z vso resnostjo, dovolj bo, če si poskusite zamisliti odgovore.
Samo preberite ta članek do konca in dojeli boste bistvo sporočila.

1. Naštejte pet najbogatejših ljudi na svetu.
2. Naštejte zadnjih pet zmagovalcev na tekmah svetovnega pokala v smučarskih poletih.
3. Poizkusite se spomniti imena zadnjih petih Miss Slovenije.
4. Naštejte deset oseb, ki so dobile Nobelovo ali Pulitzerjevo nagrado.
5. Naštejte vsaj pet dobitnikov Oskarjev za najboljšega igralca ali igralko iz zadnjih pet let.

No, kakšen je rezultat?
Bistvo je v tem, da si večina izmed nas ne zapomni včerajšnje senzacije.
Saj ti, ki se jih niste mogli spomniti ali pa se samo niste mogli spomniti njihovih imen, niso zgube; govorimo o najboljših na svojem področju.
Ampak aplavz utihne. Slava zbledi.
Nagrade izgubijo sijaj. Dosežki se pozabijo...

Zdaj pa še en (podoben) kratek kviz, za dosego boljših rezultatov: