Piše: Igor Kononenko

Sv. Terezija Avilska (Teresa Sanchez Cepeda Davila y Ahumada, angl. St. Teresa of Avila)
(1515 - 1582) krščanska nuna, svetnica, mistik, reformatorka karmeličanskega reda

Rodila se je v mestu Avili, v pokrajini Avila v Stari Kastiliji (v Španiji). Terezija je bila tretji otrok Don Alonsa Sancheza de Cepeda in njegove druge žene Done Beatriz Davila y Ahumada. Kasneje je mati rodila še osem otrok. Ko je bila Terezija stara 14 let, je mati umrla. Terezija je bila vedoželjna in je veliko brala. Poslali so jo v uk k Avguštinskim nunam v Avili, vendar se je po letu in pol zaradi bolezni vrnila domov. Nekaj let je preživela pri očetu.

V tem času se je seznanila z mističnimi deli, tako da se je odločila postati nuna. Ker se oče ni strinjal, je leta 1535 na skrivaj zapustila dom in vstopila v karmeličanski samostan v Avili, v katerem je takrat živelo 140 nun. Ločenost od družine in nestrinjanje očeta jo je hudo prizadelo. V naslednjih letih je hudo zbolela. V teh letih trpljenja se je začela ukvarjati z mentalno molitvijo. Večkrat je imela vizije in mistična doživetja, kar ji je dajalo moč za premagovanje težkih preizkušenj in jo tolažilo v težavah. V svoji ponižnosti se je čutila nevredno teh blagoslovov, zato je iskala pomoč in vodstvo pri izkušenih spovednikih. Pri duhovni rasti so ji pomagali mnogi dominikanci in jezuiti.

Vsak dan naj bo nekaj posebnega... nov izziv... novo doživetje... nov začetek...

Živite vsak dan posebej?
Najdete v vsakem preživetem dnevu smisel svojega življenja?
Ste zadovoljni z majhnimi stvarmi in malimi dogodki, ki bogatijo vaše življenje?
Zmorete razumeti in sprejeti ljudi, ki vas obkrožajo?
Zmorete odpustiti tistim, ki vas prizadanejo?
Kaj čutite? Zmorete to tudi povedati tistim, ki vam nekaj pomenijo?
Ste pripravljeni pomagati pomoči potrebnim?
Ste pripravljeni najprej dajati, šele potem sprejemati?

Odločati se je lahko, če v našem sistemu vrednot ni nasprotij, če je usklajen s temeljnim naročilom ljubezni…..

Vprašajmo se:
Ali je moja zamisel lahko vodilo in navdih drugim?
Ali pa se za na videz lepo zamislijo skriva le moja želja, da bi na račun drugih prišel do dobička in do oblasti?


Trdi časi minejo, trdni ljudje ostanejo
Robert H. Schuller

Dolgočasnost te prikrajša za domišlijo, ki je hrana za možgane.
Dolgčas je pomanjkanje volje.
Volja je ljubezen do nečesa.
Živčnost utruja, sproščenost napaja.
Sproščenost pogojuje smisel.
Življenje brez smisla je dolgočasno.
Smisel življenja je motivacija.
Neumen človek je brez smisla.
Motivacija je stvar domišlije.
Če ti pravijo da si neumen, se vprašaj kje je tvoj smisel.
Tisti, ki ti pravijo da si neumen, so motivirani ljudje, če hočeš odkriti smisel se jim pridruži.. tako bodo vsi neumni na kupu.
Vsak ki te žali, te je pripravljen sprejeti. Če boš ti sprejel druge, bodo tudi oni tebe.
RMX

Kot nam otrok prinese zlomljeno igračo,
in nas v solzah prosi, naj jo popravimo,

tako sem jaz Bogu prinesel svoje zlomljene sanje,
ker je moj prijatelj.

A namesto da bi ga pustil
v miru delati,
sem postaval okoli in skušal pomagati
na svoj način.

Nazadnje pa sem mu jih iztrgal nazaj in zavpil:
»Zakaj si tako zelo počasen!?«

»Sin moj,« mi je dejal, »kaj pa sem mogel,
ko mi nikoli nisi prepustil stvari?«

Če želite, da bi bili vaši otroci bistri
jim pripovedujte pravljice.

Če želite, da bi bili še bistrejši,
jim pripovedujte še več pravljic.

Albert Einstein

Mož z Orienta je nekoč potoval po svetu, da bi našel najbolj modrega guruja. Izvedel je, da ta guru živi v votlini, visoko v Himalaji.

Tako je natovoril konja z vsem potrebnim in se odpravil preko gora in preko puščav in po večih mesecih potovanja je prišel do vznožja visoke gore. In vodil je konja navzgor po ozki stezi med globokimi razpokami, dokler ni prišel do votline.

»Si ti tisti guru, ki je po vsem svetu znan po svoji modrosti?«, je vprašal starca, ki je sedel v votlini. Starec se je dvignil na noge, odšel ven na dnevno svetlobo, se zagledal v prišlekovo obličje in dejal:

»Da, znan sem po svoji modrosti. Kaj bi rad vprašal?«

»Modri starec, kako naj tudi jaz postanem pameten? Kje naj najdem modrosti?«

Potrpljenje ima svoje mesto in svoj čas – potem, ko ste poskusili že vse poti in posejali vsa semena za rešitve, kar ste jih mogli. Ni pa potrpljenje vrlina, če sedite prekrižanih rok in čakate, da se bo problem rešil sam od sebe.

Robert H. Schuller
Trdi časi minejo, trdni ljudje ostanejo

Zavedala sem se minljivosti vsega,
hvaležnosti za to, kar imam
in majhnosti pred Bogom, da ga spoštujem.

Vredna sem toliko, kot si dovolim sama.
Omejitev ni, če sem to sposobna videti in dojeti,
če si jih upam izbrisati in brez njih živeti.

Tak dan je lahko vsak od danes naprej,
da hvaležno sprejmem kar dobim, brez mej.

Zaprl sem vrata včerajšnjemu dnevu
in odvrgel ključ.
Ne bojim se jutrišnjega dne,
saj sem našel današnjega.

Trdi časi minejo, trdni ljudje ostanejo
Robert H. Schuller

Piše: Vladimir Gajšek, IW

Kadar sem vseznalski vsevednež, sew spoznam na mesarijo in arhitekturo in urbanizem, na dobra vina in lepe ženske, čeprav bolj navzven hohštaplersko navihano, vsiljivo, celo nesramno nastopaško ali mestno svetno…, skoraj, bi rekel, balkansko. Taki vsevedi pridejo vedno prav za politične izgovore ali za uresničevanje parcialnih interesov – toda proti človekovim pravicam.

Piše: Vladimir Gajšek, IW

Kaj storiti s prijateljem, ki nenehljivo niha med norostjo samoveličja in genialnostjo v visoki izobrazbi…? Že v izostanku neke prvotne čistosti, saj je prijatelj že v letih in ima vsaj eno družino za sabo, se kaže dilema zlasti v tem, da je tak visoko izobraženi človek – nezaposlen. V stiski se kakor nenehno samodokazuje, da bi v nasilnem prevratu sebstva dokazal, kako ni izključen kakor gobavec, da v svojih briljantnih bivših poglavjih življenja ni nenadoma potlej (samo)zamolčan… Nasproti družbenim smislom postavlja večkrat že nabodrene nesmisle, naproti družbenim nesmislom pa prihaja z lucidnostjo, ki presega, tudi s čudaštvom in bizarnimi zvezami, vsakodnevje in dolgčas. Vedno je simptomatično napet. Vedno je eksemplaričen, torej lep primer povsem izgubljenega, tudi poblaznelo vsiljenega človeka. Izrekel sem mu s Thomasom Szaszom, da so psihiatri kvečjemu dobri in kdaj nonšalantni bleferji – in da razumem kdaj njegove afektivne izpade, saj živi na rovaš svojih bližnjih, a se čuti življenjsko nemočnega in prevaranega poklicno… - je torej v neprestani stiski, osebnem zdrsu in v samodokazovanju. Rečem si, da je kakor v neprestanem zasilnem življenjskem izhodu…

* Vid ima dve očesi, a vsako drugače vidi isto stvar.
* Spomin se je poglobil, a resnica se je oddaljila od spomina.
* Stavba se je dvignila za eno nadstropje, človek v njej je manjši za eno etažo.
* Dom je človeku maternica, domovina mati.
* Dež je za hip ponehal, odkod še naprej žalost?
* Nobene razlike med mano in tabo ni, vesolje razširja svoj utrip na oba.
* Misel je prelomil jezik, dejanje učinkuje.
* Ne potrebujem razlagalca molitve, narava govori.
* Ljubim dolžino in širino, vendar brez višine ni prostornine.
* Imel je osebni spomin, kolektivnega je nosil s seboj.
* Stal je in jo opazoval široko razprtih oči, ona je plezala v njegove. Bila je ljubezen.
* Bila je namenjena posamezniku, ki ima vse človeštvo v sebi.

Iva Breščak

(Resnična zgodba iz novel Ogenj, izdalo Katoliško tiskovno društvo Gorica, Tisk Grafica Goriziana, Gorica, 1993, ponatis izdaje iz leta 1940, II. del - uničena izdaja pred tiskanjem za časa fašizma - , iz izbora novel že priobčenih v Ženskem Svetu in Naših Razgledih v dobi med prvo in drugo svetovno vojno)

Kadar stopam v tujini po ulicah ali sedim kje med tujci in gledam množico, ki neprestano kakor voda v reki drvi mimo mene, opazujem lepe in nelepe, pomembne in brezpomembne, meni tuje in neznane obraze – takrat se vzbudi v srcu tista mehka in topla želja, ki jo nosim v tujini zmerom v sebi in ki je od dolgega čakanja še vse večja in gorkejša; rada bi srečala v tujini med meni neznano in tujo množico meni znan in domač obraz, tisti, ki mi je najbolj pri srcu – rada bi srečala Zgonikovo Gusto.