Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
sreda, 20. maj 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Epilog
Hrepenenje po sreči je nekaj, kar je vgrajeno v tvoje bistvo. Doslej se nisi zavedal, da je to v resnici klic tvoje resnične Biti, ki se želi vrniti v svoj dom, od koder prihaja. Resnično srečo torej dosežeš le tako, da spoznaš, kdo si.
Doslej si si mislil, da si telo, razum, duša, jeza, ljubosumje, razočaranje..., a ker to ni resnica, si se obremenil s trpljenjem, bolečino in strahom ter novim hrepenenjem. Ni rešitve v krogu neprestanih identifikacij. To ti pove že odziv, ki ni prijeten. Da si naletel na pravo, veš takrat, ko je posledica blaženost.
sobota, 16. maj 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Pred ciljem To, kar si spoznal doslej, je odločilnega pomena zate. Zdaj veš, kaj nisi, kaj si, pa se ne da povedati z besedami. To moraš odkriti sam.
To, kar si, življenjska Bit, je življenje, ki je brezčasno; to življenje oživlja zavest, ki je neomejena. Ne moreš torej biti nek omejen koncept kot na primer telo, razum, duša ali energija. Vse omejeno so pojavi v tvojem umu, ti pa ne moreš biti nekaj, kar je proizvod uma. Tisto, kar si, ne moreš razumeti z orodjem tvoje zavesti, z razumom, ki ti sicer prinaša bogastvo spoznave v tridimenzionalnem svetu, a nič ne ve o tvoji resnični brezčasni naravi. Zato se tudi ne moreš najti v konceptih, ki so proizvod uma. Zanimiv ostaja le en sam, zadnji koncept, ki ti odpre vrata do sebe: koncept "jaz sem".
sreda, 13. maj 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Koraki in darovi na poti k Človeku Ko se odločiš postati Človek, se moraš najprej odreči temeljni laži, ki ti preprečuje dostop do spoznanja - namreč prepričanju, da si ti osebnost. S tem pade prva identifikacija, ki pa nikakor ni zadnja. Um ti nastavlja celo vrsto zank, ki jih moraš sprevideti in stopiti čeznje.
Tisto, kar ti prinaša vse trpljenje, so identifikacije. Identificiraš se z več stvarmi hkrati, objekt identifikacije pa je vedno nekaj iz manifestiranega sveta – kar je minljivo in podvrženo razkroju. Tako se ujameš v past, iz katere plezaš, kot pravijo, v številnih inkarnacijah, vse do zadnje.
sreda, 13. maj 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Tišina pomeni poenostavitev človekovega življenja - tako v človeku nastane več prostora za zaustavitev in za bolj jasen pogled na samega sebe. V tem prostoru začne človek spoznavati svojo zmedo, svoje želje, svoje misli in čustva ter svoje podzavestno delovanje.
Ko človek sedi sam v sobi in posluša svoj jaz, se pojavljajo ena za drugo misli, komentarji misli, komentarji komentarjev misli, nadaljnje racionalizacije, osebne ideologije o nepomembnih ali velikih stvareh - in kmalu se jih človek preobje in postane zdolgočasen.
sobota, 9. maj 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Želje, strah in sreča
Ker je zavest nenehno gibanje, je v snovnem svetu potreben motiv za delovanje. To vlogo imajo v umu želje, spomini na zadovoljstvo.
Spomin je zelo važen instrument uma; je fotoaparat, ki slika trenutno stanje in tako omogoči primerjavo slik. Iz spomina na prijetna izkustva nastanejo želje, vzpodbude k delovanju, ki ti prinašajo lažne obete, da boš tokrat dosegel tisto, kar ti doslej ni uspelo.
sreda, 6. maj 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Najvišji vzrok in znanje
Spomin je skladišče slik. Iz zaporedja slik lahko izluščimo vzročnost in se dokopljemo do spoznanj. V domovini naše Biti vzrok in posledica ne obstajata. Vse je povezano z vsem, vse je vzrok vsemu. V našem končnem, 3-dimenzionalnem svetu pa je dopuščeno, da obstaja (navidezen) vzrok, ki vodi k posledicam, njuna povezava pa omogoča formiranje »spoznanj«, ki jih opredelimo kot »zakone« v skladovnici, ki jo imenujemo »znanje«.
Takoj ko dopustiš vzrok, mora obstajati poglaviten, najvišji vzrok, ki je odgovoren za to, da svet (in karkoli v njem) obstaja. Ta glavni vzrok je po definiciji Bog, svet pa je njegova posledica (stvaritev). Oba se razlikujeta, a nista ločena.
torek, 5. maj 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
V človekovem življenju delujeta dve Volji: Volja za Sebe in Volja za Vse. Delovanja, ki jih navdihujeta ti dve Volji, bi lahko ustrezno opredelili kot sebičnost in bratstvo. Zlo sebičnosti počiva v njeni izključevalnosti; dobrotljivost bratstva počiva v prepoznavanju človekove obveze do celotnega človeštva, ker je temeljna narave vseh ukoreninjena v duhovni univerzalnosti.
Ker “Za voljo stoji želja,” lahko sebičnost oživlja Voljo za Sebe s tako silovito nevarnostjo, da človek divje živi za samega sebe, to je, zoper sočloveka, z vidnimi rezultati kriminala in vojn na vsakem koraku.
torek, 5. maj 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Velikokrat v preteklosti so se sistemi menjavali z revolucijami. Ko je nepravilna
politika ali razpihovanje strasti, čustva pripeljala do vrelišča, je nastopil
čas sprememb, ki pa so se lahko izvršile le s korenitim obratom v drugo smer.
Tudi v naših življenjih so občasno potrebne revolucije, a le malo je takih,
ki so pripravljeni žrtvovati svoj vsakdan, da bi morda pridobili na kvaliteti
življenja. Zagotovila nam ne more nihče dati, a gibanje je velikokrat podobno
izgubljenemu človeku, ki se v gozdu vrti v začaranem krogu, ko išče pot.
Sprememba je odziv brezizhodnega stopicanja na mestu, a vsakemu človeku beseda
"breizhodno" pomeni nekaj drugega. Ujamemo se na vsako najmanjšo bilko,
samo da nam ne bi bilo treba zaorati po naših navideznih poteh. Tako lahko,
in tudi velikokrat pride, do posledične otopelosti, zagrenjenosti in brezizhodnosti
- kar pa lahko imenujemo z eno besedo tudi depresija. Ljudje, ki ne zmorejo
narediti preobrata so nevarni sami sebi, a zelo težko vidijo izhod iz temačnega
tunela brezizhodnosti.
ponedeljek, 4. maj 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Ko se v človekovem srcu prebudi duša, se začnejo spreminjati njegove vrednote. Duša pripelje v srce nova občutja, prepoznanja in nove potrebe. Deluje kot notranji magnet, ki spodbuja delovanje v dobro drugih in sebe. Če se kot osebnost uglasimo s to težnjo, postaja naše življenje bolj pretočno, polno in učinkovito. Duša je center tistega, kar je v človeku najbolj plemenito, ozaveščeno, ljubeče in modro.
Tisto, kar nas notranje napaja z neuklonljivo voljo, ki so jo mnogi ljudje znali izkazati in izraziti: da ne odstopamo od tistega, kar notranje prepoznamo, da je prav. S prisotnostjo duše se v človeku aktivira posebna notranja sila, notranji kompas, ki ga lahko imenujemo duhovna etika. Ta postane nekaj tako naravnega in samo po sebi umevnega – kot naša lastna notranja težnja in potreba – da želimo in hočemo ravnati v njenem duhu.
nedelja, 3. maj 2015 @ 05:01 CEST
Uporabnik: Karmen28
»Tisočletja smo ljudje izkoriščali fizično moč konjev za lažje in hitrejše premagovanje razdalj. Zadnja desetletja pa prihaja v ospredje njihova notranja moč, s katero ljudem pomagajo h krepitvi notranjega stanja duha.«
Karin B.
Kako do notranjih moči?
- Z aktivnimi energetskimi vajami
Iz naše podzavesti se vsakodnevno dvigajo stara sporočila, ki so nekoč bolj ali manj uspešno vodila naše prednike skozi življenje. Stara sporočila so preživeti vzorci, ki nikakor niso več v skladu s potrebami sodobnega človeka. So ovira do svobodnega in lahkotnega življenja.
sobota, 2. maj 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Kaj pa duša? Ker življenje ni pojav, ki bi ga znanost znala pojasniti, je bilo treba neljubi manjko z nečim nadomestiti. Absurdno bi bilo, da bi se z življenjem in duhovnimi fenomeni srečevali, a jih ne bi mogli obravnavati, ker bi ne bilo verbalnih orodij za popis določenih nesnovnih pojavov. Religija je ponudila koncept duše.
O nesnovni, "duhovni" naravi človeka so govorili že od pradavnine, zato to ni bilo nič čudnega, da so te ideje privzeli tudi v krščanstvo. Toda zanimivo je, da duše in duha tudi krščanska Biblija ne opredeljuje natančneje, ne podaja kake oprijemljive razlage teh pojmov, temveč jih le uporablja, kot bi bila nekaj samo po sebi umevnega. Telo naj bi postalo "živo", ko se vanj spusti Duh v obliki duše.
sreda, 29. april 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Čudež, imenovan telo Človeško telo je inteligenten sistem s kopico samodejnih mehanizmov, ki pravzaprav živi svoje življenje. Sporočila, ki nam jih pošilja, in ukazi, ki mu jih dajemo, puščajo vtis, da smo mi in telo eno, toda to je le utvara.
Telo se pojavi na ravni uma. Znotraj telesa se pojavi opazovalec, zunaj pa - svet, ki ga opazujemo. Opazovalec in njegovo opazovanje kot tudi opazovani svet se pojavljajo in izginjajo hkrati. Nad vsem tem je praznina. Ta praznina je ena za vse.
sobota, 25. april 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Um - sluga, ki je postal gospodar
Če bi lahko govorili o krivcih, da človek (še) ni Človek, potem bi bil um nedvomno med glavnimi kandidati. Um, ki je omejeno orodje zavesti, je postal tako pomemben, da smo se pričeli z njim istiti, in to tako zavzeto, da smo pozabili svoje pravo poreklo. Nič presenetljivega, kajti kar si, je nemogoče popisati z besedami in razumeti z umom; lahko le poveš, kaj nisi. In ravno tu leži njegova bodoča vloga: namreč, da ti pomaga dojeti, kaj nisi.
Toda um gledati v negativni luči bi bila napaka; on je namreč nenadomestljiv pripomoček zavesti, ki s pomočjo mentalnih kategorij - prostora, časa in vzročnosti, naslika na platno tvoje zavesti prizore, ki jih imenuješ svet.
sreda, 22. april 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Materija in zavest Materialistično pojmovanje uči, da je svet ločen od nas in da se mi kot materialna bitja nahajamo v svetu, ki ga lahko opazujemo. Materialnisvet, ki obsega vse pojavno vesolje, naj bi bil potemtakem nekaj primarnega, absolutnega, in obenem od nas neodvisnega, nekaj, kar naj bi imelo svoje ločeno življenje. Verjamemo, da potem, ko umremo, ta svet obstaja naprej; truplo se spremeni v »prah«, zavest pa izgine, se izgubi neznano kam.
Materialističen nazor tudi predpostavlja, da je človek materialno bitje, ki ima možgane, zavest pa je nesnovni fenomen, ki se pojavi oz. razvije v možganih. Možgani naj bi bili center zavesti in potemtakem nujen pogoj za njen obstoj. Če se zavest lahko pojavi le v možganih, to pomeni, da je telo primarno in nujno za obstoj zavesti.
ponedeljek, 20. april 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Yoda
Kaj lahko pomaga do tega?
Beseda bo tekla o tem, da se ne obremenjujemo z izpolnitvijo naših ego želja, konceptov, načrtov, da nismo pogojeni z našimi predstavami, pričakovanji, a smo vseeno polno aktivni, dejavni, ljubeči, zadovoljni, mirni in odgovorni v tem in do tega kar nam prinaša življenje.
Gre za osvobojeno, nepogojeno stanje zavesti, ki zdravi dušo in telo ter pomaga k boljši, popolnejši uporabi naših življenskih danosti in manj stresni uskladitvi z realnostjo življenja. Zavedanje, da smo del žive neskončne inteligentne celote, ki je večna in popolna lahko pripomore do ponižnosti pred Bogom, kakor bom v nadaljevanju naslavljal to breznejno enost vsega kar je.
sobota, 18. april 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Lažni in resnični jaz Ideje »jaz« ne smeš mešati s svojo osebnostjo (imenujemo jo tudi »persona«), ki je le skupek predstav o tebi v umu. Um je orodje zavesti.
Ker pač skoraj vse, kar dojemaš, dojemaš z umom, mora imeti ta za vse, kar zaznava, neko predstavo, prispodobo, ki je seveda le opis, kazalec, simbol za tisto. In tudi za tebe samega si postopoma zgradi nek opis - "lažni jaz" ali "ego" - ki je sestavljen iz minulih dogodkov (spomina!), podatkov (ime, priimek, poklic, spol...) in mnenj ter opažanj (tebe samega in drugih) o tistem, kar si. Iz tega postopoma gradi tvojo osebnost, ki pa niti po pomoti ni tisto, kar v resnici si.
sreda, 15. april 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Brezčasni »jaz sem« Občutek »jaz sem« ni odvisen od prostora in časa. Kadarkoli in kamorkoli greš, je s tabo, nespremenljiv. Ta občutek, ki te povezuje s tvojim bistvom, je prostorsko neomejen in brezčasen (večen; večnost je »neprestani sedaj«). Občutek »jaz sem« nastopa le v sedanjem trenutku, ni pa ga v spominih ali v prihodnosti, ki nastane kot novi sedaj.
Sedanji trenutek je zato tako prepričljiv in resničen, ker se v njem nahaja občutek »jaz sem«. V njem se nahaja življenje.
sobota, 11. april 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Center zaznavanja Drugi del zaznave »jaz sem« - občutek »jaz« - prav tako ni le ideja v umu, temveč neko globlje zavedanje, ki je neodvisno od drugega dogajanja v umu. »Jaz« pomeni, da obstaja neka identiteta, ki je ločena od vsega ostalega.
Prav zaradi ločenosti entitete »Jaz« (opazovalca, priče) od vsega ostalega je možno opazovanje in spoznavanje vsega, kar opažaš. Brez ideje »jaz« bi ne imel kdo spoznavati! Opazovalec in opazovano sta ločena; oko mora biti izven predmeta, ki ga opazuje.
sreda, 8. april 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Prinašalec življenja Vse kar doživljaš, se slika v tvoji zavesti, a le, če si – pri zavesti. Zavest je nedvomno bistvenega pomena za življenje. V zavesti doživljaš vse mogoče vtise in predstave in se ukvarjaš z neštetimi idejami. Toda poglobljen razmislek pokaže, da nobenega svojega prepričanja, opažanja ali ideje ne moreš potrditi z dokazom, ki bi ti jamčil, da gre za dejanski odraz resnične stvarnosti; vse so le gibanja, oblike in predstave v zavesti.
V drugih besedilih te sekcije smo spoznali, da je izjema ena sama ideja, ki ne more biti lažna: to je ideja »jaz sem«. Dokaz je preprost: če bi bila ta ideja lažna, bi ne bilo nikogar, ki bi naše življenje živel.
sobota, 4. april 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Svet je v tebi
Po materialističnem gledanju obstaja snovni svet izven nas, v katerem se nahajamo tudi mi; obstaja ne glede na naše bivanje. Vendar pa te trditve prav z ničemer ne moremo potrditi. Nikakršnega dokaza nimaš, da tisto, kar vidiš, v nekem objektivnem zunanjem snovnem svetu zares obstaja.
Kov naravi gledaš drevo, ne vidiš zares drevesa. V tvoji zavesti se pojavi le ideja o drevesu, ki jo vidiš kot prepričljivo prostorsko sliko, tvoji čuti pa ti vrnejo povratno informacijo o »pristnosti« drevesa, če se ga dotakneš. Toda vse skupaj se dogaja le v tvoji zavesti. Tudi občutki (vid, tip) so le senzacije, ki so še vedno plod tvoje zavesti.
četrtek, 2. april 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Trdosrčni Oče? Marsikateremu kristjanu (morda tudi nekristjanu) se ob evangeljskih poročilih o Jezusovem trpljenju, še posebej v postnem času, porodi misel, kako trdosrčen je (bil) nebeški Oče. V svoji užaljenosti zaradi človeških grehov je zahteval od svojega Sina, da mora pretrpeti vrsto telesnih in duševnih muk ter končno zapuščen in zasramovan umreti na križu. Jezus nam je v priliki o izgubljenem sinu naslikal čudovito podobo dobrega očeta, ki sinu vse odpusti.
Bog Oče pa je videti bolj zamerljiv od opisanega človeškega očeta. Njegovi zahtevi po pravičnosti je bilo zadoščeno šele, ko je njegov Sin človeško krivdo opravičil s prelitjem svoje krvi. Če dodamo, kar je povedal sveti Tomaž Akvinski v pesmi »Molim te ponižno...«, da bi ena sama kapljica Jezusove krvi mogla oprati grešne madeže vsega sveta, se vprašamo, zakaj je moral Jezus toliko trpeti ter preliti ne eno samo, marveč vseh kdove koliko tisoč kapljic svoje krvi. Drugače vprašano: ali je za odrešenje sveta Oče zares zahteval tako veliko bolečin in muk svojega Sina?
sreda, 1. april 2015 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Realno in nerealno Žal med seboj ne znamo komunicirati drugače, kot z besedami. Besede imajo omejeno uporabnost, a mi se ne zavedamo njihove omejenosti in zato bredemo v vse hujše težave. Naše plemenite ideje so skaljene z neplemenitim delovanjem. Govorimo o Bogu, Resnici, ljubezni, a namesto neposrednega izkustva se ukvarjamo le z definicijami. Namesto, da bi širili in poglabljali delovanje, izpopolnjujemo zgolj definicije, ki ne odražajo resničnega življenja. In pri tem si domišljamo, da vemo vse, kar je moč vedeti!
Neprestano si prizadevamo spoznati Resnico. A tisto, kar doživljamo kot svet, je (kot bomo spoznali) le iluzija v naši zavesti, maya, in ima le relativno vrednost. Postavlja se vprašanje, kaj je resnično. Ali obstaja kak kriterij, s katerim bi lahko ločil resnično od neresničnega?