Izbrana glasba ... doživet ples ... poseben film ... predstava ... čarobna beseda ... navdihujoč prizor v naravi ... trenutek, v katerem se lahko zgodi ... nenadoma, nepričakovano se nas Lepota dotakne s svojo magično močjo in polnino. Subtilno, a hkrati mogočno vstopi v notranjo pokrajino naše psihe na povsem svoj, za razum pogosto nedojemljiv, način. Trenutek popolnosti, ki očara in začara, da pozabimo na vso sivino in težo vsakodnevnega življenja.

Pozabimo na svoje žalosti, strahove in skrbi. V tem posebnem in čudovitem trenutku utihne večno prisoten notranji kritik. Iz spomina so skrivnostno izbrisane vse napake, ki smo jih kadarkoli naredili. Pozabimo na bolečine in pokopane ideale ... svoja hrepenenja. Potihnejo vsa pričakovanja. Neskončni notranji dialogi in monologi in vse naše želje izgubijo svoj glas, svojo moč. Preteklost in prihodnost ne obstajata več. Obstaja samo trenutek. Trenutek, v katerem pozabimo celo nase - svojo osebnost.

Odprli smo vrata izkušnji polnega vživetja in občutku zlitosti, v katerem lahko za kratek čas okušamo bližino, povezanost in enost s tistim,  kar opazujemo. V tem, za osebnost hipnotičnem stanju, ko utihnejo vse njene potrebe in zahteve, se zgodi nekaj nepredvidljivega ... naše zavedanje se v trenutku razširi, zaobjame ravni, ki so bile še minuto poprej nevidne in nerazumljene, nedosegljive. Izkušnja, ki nas obogati in trajno zaznamuje ... spremeni in nekako dopolni.

Lepota s svojo barvito spontanostjo regenerira naše življenje na vseh ravneh. Pomeni trenutek popolnega psihološkega ravnovesja. Je obljuba sveta, v katerem izginejo vsa nasprotja in vse bolečine. V tem trenutku smo popolnoma nepristranski, nesebični in nedolžni kot otroci. Blaženost pozabe ustvari prazen prostor, v katerega lahko vstopi nekaj novega, globjega, širšega. Doživeti lepoto pomeni za bežen hip okusiti  božanskost enosti.

Platon je bil med prvimi, ki je spregovoril o lepoti kot poti širitve zavesti - poti osebne in nadosebne rasti. Po njegovem mnenju lahko dosežemo večno lepoto tako, da se vzpenjamo po lestvi vse bolj prefinjenih estetskih izkušenj. Pričnemo na ravni otipljivega, konkretnega, minljivega in postopoma se vzpenjamo proti vse bolj univerzalnim in brezčasnim ravnem.

Najbolj preprost in spontan način, s katerim se zgodi prvi stik z lepoto, je fizični privlak. Središče te motivacije je užitek, njena največja ovira navezanost. Prvi koraki vzpona po Platonovi lestvi so pogosto tako prijetni in polni ugodja, tako zapeljivi, da si zaželimo kar ostati tukaj in morda pozabimo, da lestev vodi še naprej. Vendar kakšna škoda! Na ta način izpustimo priložnost za spoznanje, da vsaka prečka na lestvi pomeni stik z drugačno obliko ugodja, ki nas pripravi za naslednjo stopnjo vzpona in počasi vabi na bolj subtilne ravni uživanja.

Tisti, ki se odloči za nadaljevanje poti onkraj fizične lepote, uzre realnosti, ki so vidne le za oči intuicije. Sposoben je videti notranjo lepoto osebe. Ta prehod je bistvenega pomena, saj so osebne kvalitete mnogo bolj stabilne in transparentne kot pa fizična pojavnost, ki se z leti spreminja in sama pogosto ni sposobna razkriti lepote notranjega bitja. Kvalitete osebnosti, kot so na primer zvestoba, iskrenost ali sposobnost ljubiti, so lahko cenjene celo takrat, ko je ta oseba daleč vstran ali se je spremenila ali je že umrla. Četudi te kvalitete že dlje časa niso aktivno izražene, nas še vedno lahko hranijo in inspirirajo.

Ob vzpenjanju višje po Platonovi lestvi najdemo svet intelektualne lepote - njeno kristalno harmonijo, njeno resnico v povezavi s pravičnostjo, nenasilnostjo in  njeno moč. Ta lepota je neodvisna od osebnih dejavnikov. Na razpolago je vsem, ki so se odločili, da se ji pridružijo in so pripravljeni sprejeti določene obveze. Tukaj lahko najdemo lepoto matematike,  filozofije in znanosti.

Zadnja in najvišja stopnica  pripelje do čiste lepote, ki je neodvisna od kakršnekoli kvalifikacije ali strukture.

V luči današnjega znanja spoznavamo, da je Platon podcenil in zanemaril izkušnjo lepote v naravi in umetnosti,  prav tako pa tudi tisto skrito in na nek način paradoksalno lepoto, ki jo lahko odkrijemo in doživimo v prozaičnem, preprostem, po merilih razuma grdem ali celo bolečem. Vsekakor pa leži izredna vrednost njegovega opazovanja v spoznanju, da ima Lepota mogočen in osvobajajoč učinek za človeškega duha.

Anton Čehov, ruski dramatik, je prispel v Benetke poleti 1891. leta  in, kot lahko preberemo v njegovih pismih, je tukaj preživel nekaj čudovitih in nepozabnih dni. Vodni kanali, trg svetega Marka, palače dožev ... to okolje je v njem prebujalo enako močne občutke in emocije, kot jih je doživljal v glasbi. Zavedal se je izredne lepote vsega, kar ga je obdajalo.

In večeri! Ljubi Bog v nebesih! ... Počutiš se, kot da vse v tebi umira ... Pelješ se v svoji gondoli, drsiš po vodni gladini. Noč je topla, mirna, zvezde sijejo ... V Benetkah ni konjev in lahko slišiš tišino podeželja. Vse naokrog same gondole ... Ena je okrašena z majhnimi lanternami. V njej sedijo glasbeniki - bas viola, violina, kitara, mandolina in igralec klarineta, dve ali tri dame, par moških -  slišiš lahko petje in instrumentalno glasbo. Prepevajo operetne arije. Kakšni glasovi! Gondola drsi naprej, malo dalje srečaš drugo gondolo s pevci, nato naslednjo in naslednjo ... dokler okrog polnoči ni ves zrak prepojen in pomešan s tenorji, glasbo violin in petjem, ki topi srce. Majakowski, ki sem ga srečal tukaj, je odšel očaran, a ves divji. Ni težko za skromnega in ponižnega Rusa, da izgubi svoj razum v svetu prepolnem lepote, bogastva in svobode.

V pismu lahko začutimo izjemno estetsko senzitivnost Čehova. Lepota novega okolja ga je docela prevzela in povzročila, da so osebnostne strukture, ki običajno obremenjujejo naš psihološki prostor, v teh prelepih trenutkih dobesedno umirale in se topile. V ta širok prostor zavedanja je lahko vstopil pravi Jaz. Pri Majakowskem pa je obilje lepote povzročilo konflikt v razumu. Domači in znani miselni vzorci so pričeli razpadati in pojavil se je občutek, da izgublja svoj razum. V praznini se človek lahko izgubi, lahko pa doživi izkušnjo, ki presega njegovo običajno doživljanje.
Čehov je bil tisoče milj oddaljen od svojega doma in prav razdalja in drugačnost okolja sta mu morda pomagali, da je pozabil nase. Vendar lahko lepoto opazimo tudi v bližini domačega  in znanega okolja. Zapisi italijanskega pesnika Giacoma Leopardija nam posredujejo opis njegovega doživljanja lepote.

Na mojih samotnih sprehodih po mestu se v meni prebudijo najfinejši občutki in prelepe predstave, kadar lahko gledam skozi odprta okna v  notranjost sob.  Te sobe ne bi imele istega vpliva name, če bi jih gledal od znotraj. Ali ni to morda slika pravega človeškega življenja, slika njegovega zadovoljstva, slasti?

Te besede nam približajo krhkost estetske izkušnje in hkrati pokažejo, kako se tudi v običajnem okolju skriva sposobnost nepričakovane očaranosti. Leonard Bernstein, interpret, dirigent in skladatelj, je opisal svoje doživetje lepote z naslednjimi besedami: Ob koncu predstave, koncerta, ki ga imenujem Bog, potečejo minute, preden si ozavestim, kje sploh sem, v kateri dvorani, v kateri deželi ali kdo sem jaz. Nenadoma se zavem, da je prisotno nekakšno ploskanje, da se moram prikloniti. To je zelo težek, a čudovit občutek. Doživljam  neke vrste ekstazo, ki ni nič več in nič manj kot izguba ega. Ne obstajaš več. Podobno stanje doživljam tudi tedaj, kadar komponiram in sem pod vplivom inspiracije. Takrat pozabim na  čas in  na ljudi okoli sebe, sploh ne opazim, kaj se  dogaja v moji bližini. Njegove besede nam približajo izkušnjo, ko lepota omogoči, da presežemo svet svoje osebnosti in hkrati postanemo sami sebi mnogo bližji.

Na bolj temeljnem nivoju sposobnost, da lepota odpira razum, uporablja psihoterapija. Na tem področju je še veliko neodkritega in neizkoriščenega potenciala. Lepota, še posebno lepota glasbe, prebuja vedrino, jasnost in nagovarja naša čustva na mnogo bolj globokoumen in učinkovit način, kot to počne prepogosto terapevtsko besedovanje. Vzpodbuja drugačne načine razmišljanja in bivanja. Včasih so moč zdravilnega vpliva lepote uporabljali zavestno in neposredno. Iamblichus navaja, kako je Pitagora uporabil glasbo: "Obstajajo določene melodije, ki delujejo zdravilno proti vsem strastem duševnosti in prav tako proti obupu, malodušnosti in žalosti. Pitagora si jih je zamislil in predstavljal kot 'bitja', ki ponujajo veliko pomoč pri zdravljenju bolezni." Najnovejše raziskave so potrdile pravilnost Pitagorovih spoznanj. Glasba ima izredno močan vpliv na številne telesne ritme, funkcije in prav tako na različna psihološka stanja.

Kakršnokoli ustvarjanje, kot je na primer učenje plesnega izražanja, risanja, slikanja ali izdelava skulptur, je izredno koristno, ker v ljudeh vzpodbuja in opogumlja lastno izraznost in kreativnost. Naučimo se novih spretnosti, ki omogočajo ustvarjanje prijetnih oblik. Kreativnost, četudi izražena na zelo elementarnem nivoju, harmonizira razum. Harmoničen razum pa predstavlja osnovo za stik s finejšimi plastmi našega celotnega bitja.

Pasti lepote

Naše razmišljanje, da je lepota povezana samo z zadovoljstvom in slastjo, bi bilo zmotno. Ena izmed močnih pasti lepote je, da zapademo zgolj pod njen estetski vpliv in pri tem pozabimo na vrednote, kot so na primer pripadnost, pravičnost, ljubezen. Esteticizem lahko postane način, ki nas izolira od drugih in odtuji od samega sebe. Tak odklon lahko vidimo v primeru Johna Ruskina, angleškega umetnostnega kritika devetnajstega stoletja. Nekoč, v Bologni, je risal žensko z otrokom v naročju. Igra svetlobe in sence v naborkih njenega oblačila ga je tako prevzela in napolnila z ekstatičnim občutkom lepote, da ni opazil, kako je otrok v njenem naročju dobesedno umiral od lakote. V tem primeru lahko vidimo lepoto in ekstazo, a nobenega srca.

Krize dualnosti so prav tako pogost spremljevalec na različnih poteh širitve zavesti, še posebej pogosto pa jih srečamo na poti Lepote. Lepota v svoji čistosti, popolnosti, neulovljivi perfekciji  predstavlja globok in boleč kontrast vsakdanjemu, povprečnemu svetu. Kadar je ta kontrast ekstremno močan, lahko povzroči depresijo in obup. "Kako lahko jaz, umetnik, prevedem v glasbo, sliko ali besede vizijo nedosegljive in popolne lepote, katero občutim? Kako naj posredujem njeno končno obliko javnosti?" Monetu je ta razpetost med popolnim in nepopolnim povzročala izpade besne norosti. Van Gogha je prazno platno dobesedno hipnotiziralo ... slišal je, kako mu govori: "Ti ne moreš ničesar ustvariti." Flaubert je svoje občutke ob pisanju knjige izrazil z besedami: "Moja knjiga mi povzroča ogromno trplenja." Chopin, na primer, pa je zapadal v dneve polne nevroz in strašljivih depresij.

Odtujenost, depresivnost, obupanost in celo norost predstavljajo potencialne nevarnosti na poti Lepote. Razumevanje, radost, ekstaza, navdušenje in zanos sodijo med njene nagrade.

Pred nami je čas poletja, počitnic ... Čas, ki nas vabi, da odložimo že znano, se za trenutek ustavimo, umirimo in počasi odpremo nečemu novemu, drugačnemu. Morda pogledamo cvet in za kratek hip postanemo ta cvet. Morda zaslišimo glasbo, jo povabimo vase in okušamo,  kako je biti glasba ... In morda se zgodi, da za bežen hip okusimo božanskost enosti.

Suzana Rebolj
www.cdk.si/soutripanje