Želje, strah in sreča
Ker je zavest nenehno gibanje, je v snovnem svetu potreben motiv za delovanje. To vlogo imajo v umu želje, spomini na zadovoljstvo.

Spomin je zelo važen instrument uma; je fotoaparat, ki slika trenutno stanje in tako omogoči primerjavo slik. Iz spomina na prijetna izkustva nastanejo želje, vzpodbude k delovanju, ki ti prinašajo lažne obete, da boš tokrat dosegel tisto, kar ti doslej ni uspelo.

Zaradi obstoja načela vzročnosti in želja se pojavi kup zapletov, ki so v svetu dualnosti nekaj običajnega. Želje (ki so tudi obeti za zadovoljstvo ali srečo) vedno povzročijo posledice v obliki nezadovoljstva, razočaranja ali strahu. Če drugega ne, je razočaranje posledica dejstva, da je zadovoljstva konec. Kratkotrajna motnja v običajnem toku življenja (izpolnitev želje) naj bi prinesla neko novo kvaliteto, a to se ne zgodi.

Kako naj bi nekaj kratkotrajnega in (običajno) na telo omejenega zadostilo najglobljemu bistvu, večni Biti?

Kakšno je pravzaprav poslanstvo želje? Želja vodi k iskustvu. Izkustvo vodi k vrednotenju, vrednotenje k vezanosti, to pa k samospoznanju. Samospoznanje te naposled pripelje do osvoboditve. To je spoznanje, da si iznad rojstev in smrti. S pozabo, kaj si in z zamislijo, da si umrljivo bitje, si ustvaril vse težave in trpljenje. Prebudi te tudi iskanje. Ni treba čakati na trpljenje, išči raje v rseči. To je bolje, ker je um takrat v harmoniji in miru.

Strah je posledica ločenosti od tvojega bistva (zaradi nezavedanja, kdo si) in je povezan z umom, natančneje - s spominom na bolečino. Tekom časa se je nagrmadilo ogromno bolečih spominov, ki so zavzeli obliko strahov. Ker je um ujet v vzročnost, neprestano računa in primerja izid s slikami v spominu. Ne zaveda se, da sedanji, enkratni in neponovljivi trenutek katastrofalno degradira s tem, ko ga spremeni v statično sliko in primerja s spominskim zapisom, zatem pa te marsikdaj preplavi s strahom zaradi neke ugotovitve, ki je stvar zgodovine.

Tisto, kar zna um najbolje, je - producirati strahove. Strahovi so možni zato, ker obstaja čas. Strah nas je izključno zaradi spomina - na neko neprijetno doživetje. Moč uma se meri z »znanjem« in količino strahov, oba pa gradita na spominu, zato um najraje beži v preteklost ali prihodnost (projekcijo preteklosti), kjer svojo moč najlaže dokazuje. Bivati miren v sedanjosti – edinem trenutku, ki zares obstaja - je umu odveč in v nadlego; kot bi ga silili v shujševalno kuro.

Pred strahovi neprestano bežiš in se zatekaš k zadovoljstvu, ki naj bi bilo približek sreči. Pod izrazom »sreča« si zamišljaš stanje izpolnjenosti, potešenosti, a le malokdo ve, kaj sreča sploh je.

Dokler vjerjameš, da ti je potrebno nekaj, kar te bo osrečilo, moraš verjeti tudi, da boš nesrečen, če to izgubiš. Um se vedno oblikuje v skladu s svojimi prepričanji.

Sreča prihaja iz Biti in jo je moč najti le v Biti. Le nekaj tako prostranega, širokega in globokega kot tvoje resnično bistvo te lahko napravi resnično in trajno srečnega.

Želja po vrnitvi tvoje Biti v njen dom in bivanju v njem je vate vsajena kot hrepenenje po sreči. Najvišja sreča je blaženost, ki jo prinese stik, bivanje v tvojem resničnem bistvu. A kako naj bi, ujet v zanke uma, vedel, kaj se skriva za tem hrepenenjem? Zagotavljanje ugodja telesu ti ne more prinesti sreče – zagotovitve notranjega ugodja - saj ima tvoja Bit povsem drugačne težnje kot telo.

Ker si pozabil, kaj si, se zatekaš k identifikacijam z objekti, ki jih edine poznaš - to so konstrukti uma: telo, razum, duša, energija… Ker pa to ni tisto, po čemer tvoja Bit hrepeni, ta istenja drugo za drugim prinašajo razočaranje, nezadovoljstvo in strah.

Istenja, identifikacije s tistim, kar nisi (človek, ki mora pred nečim bežati ali nekaj doseči), so glavni razlog človeškega trpljenja.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si