Na splošno rečeno, obstaja pet aspektov človeške osebnosti: fizični, čustveni, intelektualni, moralni in duhovni. Samo-izpopolnjevanje zajema harmoničen razvoj vseh teh aspektov obstoja.

Telo
Brez dvoma je človek v bistvu duhovna entiteta. Vendar pa je bridka napaka, če pojmujemo duhovno kot neposredno antitezo fizičnega. Telo ni ječa za dušo. Niti ni le lestev, po kateri se moramo vzpeti do duha, zato da bi jo lahko, po duhovni izpolnitvi, brcnili stran. Nasprotno, telo je pročelje templja, v katerem prebiva duh. Ali pa bi ga lahko opisali kot medij za ustvarjalni samo-izraz duha.

Iz tega sledi, da mora biti v uravnoteženi rasti izgrajeno kot močan in usposobljen instrument višjega življenja. Očiščen in okrepljen mora biti zato, da postane kanal za božansko delovanje.

Čustvena zrelost

Čustvenost je najbolj vitalen aspekt človekove osebnosti. Po eni strani objema instinktivne nagone narave. Po drugi vključuje tako prefinjena občutenja kot ljubezen do resnice, sočutje do drugih, predanost in posvečenost. V središču čustvenosti je želja ljubiti in biti ljubljen. Brez ustrezne uravnave in dozorelosti tega vzgiba po ljubezni, osebnost ostaja surova. Oseba lahko doseže veliko intelektualno vzvišenost, a kljub temu ostaja čustveno otrok. Hitro se lahko vznemiri, če sliši kritične pripombe glede svojih znanstvenih dosežkov. Drobno laskanje ga lahko zapelje v oblikovanje zelo površnih presoj o svojih laskačih. Pristna skrb za druge je lahko povsem tuja njegovi notranji naravi.

Čustveno ravnovesje in zrelost sta bistveni sestavini samo-razvoja. Zaradi tega cilja, se mora človek zelo dobro seznaniti s samim seboj. Zavedati se mora temeljnih nagonov in želja človekove narave in jih zadovoljevati na inteligenten in organiziran način. Da bi dosegel čustveno zrelost, mora strast razviti v sočutje in ljubezen očistiti njenih sebičnih usedlin.

Intelektualni razvoj

Človekov razvoj ne more biti nikoli ustrezen brez primerne rasti njegovih intelektualnih zmožnosti. Intelektualni razvoj je bistven za nadvladovanje zmedenosti, nereda in zmedenega mišljenja. Napačne predstave so zavedle že številne poštene duše. Brez jasnega in konsistentnega mišljenja je človek lahko žrtev morbidnega sentimentalizma. V odsotnosti ustreznega intelektualnega urjenja religiozna vera degenerira v sektaštvo, fanatizem ali ritualizem.

Toda intelekt imajo svoje omejitve. Ločen od ljubezni in sočutja lahko proizvede apatično držo odmaknjenosti. Lahko proizvede tudi precej samoljubja in ošabnosti, občutek superiornosti. Intelektualno samoljubje je zelo trdovratna ovira za polno rast osebnosti. Z ustvarjanjem izdelanih verbalnih in konceptualnih struktur, intelekt pogosto onemogoča neposredno srečanje z realnostjo. Tako kot je intelekt velika pomoč pri razvoju, lahko postane tudi velika ovira za nadaljnji razvoj. Da bi lahko človek dosegel neposredno vizijo resnice, se mora dvigniti nad intelekt. To je trajno poslanstvo vseh velikih mistikov sveta, vzhodnih in zahodnih.

Moralna zavest

Razvoj človeka tudi ni popoln brez višanja moralne zavesti. Resnična modrost je neločljivo povezana z aktivnim sočutjem in ljubečo uslužnostjo. Človekov duh ni izolirana zavest. Človeški posameznik je neločljivo član družbenega organizma.

V razvoju moralne zavesti obstajajo različne stopnje. Na začetku moralnost prevzame obliko spoštovanja zakona in avtoritete. To spoštovanje je tisto, ki ločuje človeško družbo od kaosa džungle. Drugič, moralnost prevzame obliko notranje vizije pravice in pravičnosti v njuni čistosti. Takšna notranja vizija je v razmerju s močjo in samo-disciplino posameznika. Sestavlja jo pogumno dvigovanje človekovega glasu zoper nepravične zakone obstoječega družbenega reda. Sestavlja jo zavzemanje drznega stališča proti legalizirani hipokriziji in sprejemanje strašnih posledic. Sestavlja jo boj za pravico, kjer prevladuje nepravičnost.

Tretjič, moralnost sestavlja pozitiven duh delitve z drugimi. Vključuje povišan občutek za vsa sorodna bitja. Tak občutek odgovornosti lahko izvira iz ostre zaznave tesne medsebojne prepletenosti celotnega življenja.

Spodbuda po delitvi lahko prav tako navdihuje vizija Enega v vsem - spoznanje o notranji prisotnosti Boga v vseh živih bitjih. Ko do tega pride, postane moralno ravnanje spontan izliv duha kozmične ljubezni. Človek ponuja svoje življenje v služenje revnim in potlačenim; hrani lačne in oblači gole. Tega ne počne zato, ker mora, ampak zato, ker je to največje veselje človekovega življenja. Tu doseže moralna zavest svojo najvišjo izpolnitev.

Duhovna prebuditev

Človekov samo-razvoj ne more biti popoln brez prebuditve njegovega duha. Duh je element čiste transcendence v človeku. To je tista razsežnost obstoja, ki je korenito drugačna od fizičnega, intelektualnega, čustvenega in moralnega aspekta osebnosti. Duh presega vse te, a jih obenem prežema in podpira. Končni cilj vse višje religije in misticizma je človekova samo-pozornost do tega najglobljega nivoja osebnosti.

Kako lahko dosežete dinamično duhovno izpolnitev?

V prizadevanju po taki izpolnitvi mora človeku pomagati dvoje kril: dinamično samo-žrtvovanje večnemu in nesebično delovanje. Preko različnih duhovnih praks, kot so molitev, meditacija in samo-preiskovanje se mora človek vse bolj in bolj predajati večnemu kot brezosebni instrument. Nato mora človek vzpostaviti to držo samo-predaje v vsakodnevnem življenju. Aktiven obzir do kozmične dobrobiti pa je zadnji kriterij vseh odločitev. Različne aktivnosti v življenju mora prežemati duh samo-žrtvovanja na oltarju kolektivne koristi. Popolno samo-žrtvovanje večnemu privede do pristne modrosti. Nesebično delovanje je bistvo ljubezni. Modrost izpopolni ljubezen kot nemotivirano samo-predajanje v služenje Vsemu. Ljubezen izpopolni modrost kot zavest o enosti vsega obstoja.

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, 4th quarter 1993. Izvleček iz Mastering the Problems of Living by Haridas Chaudhuri, copyright by The Theosophical Publishing House, Wheaton, Illinois, U.S.A.

Vir: www.teozofija.info