Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Spinoza-Resnicnost

Ustreznejši model resničnosti 3.del sreda, 10. junij 2015 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Spinoza - mislec, ki je dojel bistvo Da bi globlje doumeli vizijo celotne resničnosti, je bilo treba počakati vse do 17. stoletja, do briljantnega filozofa Benedikta Spinoze. Vse, kar si prizadevamo razumeti, je dejal, moramo vsaj delno, razlagati z nečem drugim; naše razlage imajo vedno obliko povezovanja ene stvari z drugo. Edina entiteta, za katero to ne velja in ne more veljati, je celota vsega. Ta kratko malo biva, v sebi in za sebe, ni je mogoče razložiti z ničemer drugim in ni povezana z ničemer drugim; ničesar drugega namreč ni. To pa pomeni, da je edina prava substanca, ena in samozadostna, edini nepovzročeni vzrok. Prav to pa je tisto, kar imenujemo Bog (Stvarnik, Eno, Veliki intelekt...). To spoznanje je izrednega pomena. Edinemu nepovzročenemu vzroku, imenujmo ga Bog, Stvarnik, Veliki intelekt, narava ali kako drugače, se preprosto ne moremo izogniti. Razumevanje Stvarnika kot Velikega intelekta nam tu ponudi zelo prepričljive odgovore. Nadaljujmo s tistim, kar je še dognal Spinoza. Če je Bog neskončen, ne more imeti omejitev, zato ne more obstajati nič, kar ni Bog.Bog mora biti koekvivalenten z vsem, kar je. Duhovna in materialna plat sta lahko le dva različna načina opisovanja iste resničnosti. Ne glede na to, kako opisujemo kozmos, bodisi kot naše religiozne predstave ali kot planete in druge snovne predmete, zmerom opisujemo isto. Ena vrsta kategorij je abstraktna ali duhovna, druga materialna, a to sta le dva različna načina opisovanja iste resničnosti. Isto bivajočo entiteto gledamo z dveh različnih vidikov. Potemtakem Bog ni zunaj sveta, a tudi ni v svetu: Bog JE svet; fizični univerzum je njegovo telo, bi lahko rekli, čeprav je to le en način gledanja nanj. Duhovno dojemanje Boga pa je kratko malo le drugačen način spoznavanja istega bivajočega. To je mogočna vizija ob kateri se moramo globoko zamisliti. Priznati moramo, da je ta razlaga celotne stvarnosti, ki na mah preseka umetno delitev na materialno in duhovno, zelo prepričljiva. Znotraj nje je prostor za vse fenomene, pojave vseh vrst, ki jih najdemo tako v snovnem kot v duhovnem svetu. Zamenjajte besedo Bog z izrazom Stvarnik ali Veliki intelekt in razmišljajte v duhu naše teorije o Velikem intelektu. Abstraktna in duhovna vrsta kategorij sta dejansko le dve vrsti pojavov v intelektu. Zmerom opisujemo isto, namreč intelektove domisleke. Mi vsi in vse kar je, smo le njegovi konstrukti in kopije njegovega uma, ki vsi hkrati obstajamo v njegovi zavesti. Fizični univerzum je njegova stvaritev, tako kot vse drugo. Nič izven njega ne more obstajati, saj nikogar in ničesar drugega preprosto ni. Vse, kar je Spinoza dognal, se s teorijo o Velikem intelektu ujema in jo potrjuje. Njegove »prevedene« trditve se glasijo: »Potemtakem Veliki intelekt ni zunaj sveta, a tudi ni v svetu. Veliki intelekt JE svet. Fizični univerzum je njegovo telo« (miselna konstrukcija v njem). Spinoza je spregovoril tudi o dvojni naravi človeka: čeprav je človek končno bitje in ne neskončno, ima isto dvojno naravo v enem bivajočem: ima telo, a tudi dušo, to pa nista dva različna človeka, temveč je to ena in ista oseba; telo je duša v svoji zunanji obliki.Če je telo neka oblika duše, potem gre za intelektualno »materijo«, ali ne? Trdil je tudi, da človekova dejanja določajo dejavniki, ki so zunaj njegovega nadzora, čeprav ne na surov, mehaničen način. Na naše življenje bi morali gledati z vidika večnosti. Temu lahko pritrdimo, ko se zavedamo, da je fizično življenje v posameznem telesu le epizoda v razvoju individualnega intelekta, duše. Dejavniki, ki so zunaj človekovega nadzora, so zakoni kozmosa, med katerimi velja izpostaviti zakon karme (ali zakon vzroka in posledice), o katerem govorijo vzhodnjaki; o tem več kasneje. Ta trditev je zelo logična, če upoštevamo tezo o reinkarnaciji duše, saj opredeljuje življenje duše kot proces neprestane duhovne (intelektualne) rasti. Ko to dojamemo, so razumljive tudi nadaljnje ugotovitve Spinoze o problemih človeka: Misel o naši svobodi je iluzija, ki temelji na tem, da se večinoma ne zavedamo pravih vzrokov naših dejanj. Očitno tukaj govori o stvareh kot na primer »karmični razlogi«. Nesmiselno je, če človeka obsedajo zasebni problemi, saj so to le neznatne skrbi; uvideti bi morali njihovo mesto v celoti vsega. Tu je Spinoza prišel na isto misel kot vzhodne modrosti in izročila. Iz Spinozove filozofije izhajajo ravnovesje, upanje, strpnost in globlji smisel obstoja. Nič čudnega, da je globoko ganil celo vrsto kasnejšihfilozofov - Hegla, Schopenhauerja, Nietzscheja, Einsteina, Freuda in Russla. Slednji ga je označil za »najplemenitejšega in najljubeznivejšega med vsemi filozofi. V marsičem je Spinozov nauk potrdil tudi kasnejši Immanuel Kant. Tudi on je vso resničnost razdelil na dva svetova: Prvo je svet fenomenov, ki ga dojemamo ob pomoči spoznavnega aparata, namreč petih čutil in možganov. Vse forme so odvisne od subjekta.Prostor in čas sta formi naše čutnosti, brez katerih ne bi bili zmožni zaznavati ali dojemati v tem svetu. Gre za nove potrditve tistega, kar smo že dognali. A Kant je pristavil še nekaj: Česar pa ta aparat ne more obravnavati, tudi ne more biti predmet našega izkustva, ker tistega ne moremo doumeti. Tu pa je Kant podcenjeval duhovno naravo človeka in vse potenciale, ki se povezujejo z njo. Vendar pa obstaja še drugi svet, je dejal, imenoval ga je »noumenalni«, transcendentni svet, ki obstaja sam na sebi. V tem svetu, ki ga znanost ne more doseči, se dogajajo tudi dejanja svobodne volje. Tu je nekako zopet našel pot do resnice, a se vanjo ni poglabljal. Omenjeni transcendentni svet je duhovni svet, svet idej, ki ga sedanja znanost dejansko ne more doseči, saj se zavestno omejuje le na materialnost. Kant je sicer razveljavil tako imenovane »dokaze« za božje bivanje (zavrnil je religiozno doktrino o obstoju Boga) in s tem utišal precejšen del filozofiranj prejšnjih stoletij, obenem pa božjega bivanja ni izključil temveč le spoznanje o njem. Podoba, ki jo je postavil, se ujema z našim razmišljanjem in TVI, ki prav tako nima nič skupnega z religioznim Bogom. SE NADALJUJE Zoran Železnikar www.prisluhni.si Komentarji (0) www.pozitivke.net