Jeza in sovraštvo sta preprosti,
Zelo enostavno je sovražiti,
Težje je sprejeti,
Brez predsodkov,
Pogledati v dušo tistega,
Ki stoji pred teboj,
Ga objeti in sprejeti,
Ne glede na to kar ti govori srce,
Najtežje je ljubiti in to pokazati,
Malenkosti v očeh opaziti,
Pravi čas spregovoriti,
In razumeti, kar nekdo v sebi nosi,
Vsak na koncu koncev,
Za odpuščanje prosi.

Prisluhnila sem pomladi,
se dotaknila prvega cvetja,
sončnih trobentic, zvončkov,
ter prisluhnila melodiji..
pesmi pomladi o ljubezni,
svoji notranjosti, žgolenju ptic.
Začutila sem moč sonca,
se veselila ozelenele trate..
spomladanski veter.
ki me je gladil,
podajal roko...
mi pokazal pot tja,
kjer me čaka on...

Preden sem te uvidel, nisem vedel,
Nisem znal,
Opisati lepoto sveta,
Utrniti v en nasmeh,
V eno solzo,
Srečo poimenovati,
Danes vem,
Sreča nosi tvoje ime,
Tvoja lepota,
Neskončna,
Je žarek sonca,
Morja val,
V tvojih očeh vse imam,
Ti si vse kar sem nekoč sanjal.

Sploh te še ne poznam,
a v mojem srcu si ves dan.
Tvoja božanska podoba,
upre se tudi času zoba.
Si Hudič ali si dobri angel?
A jaz v tvojo past sem padel!

Sanjal sem, da spal v žitnem sem polju
in Sonce bilo visoko je na obzorju.
Veter poigraval z žitnimi se je klasi,
ki so lepi, a ne tako kot so tvoji lasi.
V snu razlegal tvoj nedolžen se je smeh,
bilo je prelepo kot pozimi, ko naletava sneg.
Začutil nežen dotik ženskih sem rok
in od ekstaze kar šlo mi je na jok.
Predramil sem se in jo tam zagledal,
še sam Bog ne bi je spregledal.
Od njene lepote kar padel sem vznak
in res totalno izpdel sem bedak.
A, ko iz nezavesti nekako me je prebudila,
mi je rekla: ''Živijo, hej, jaz sem Tista!''
''Hudiča, oprosti Tista, ko si me prebudila,
me tvoja lepota skorajda je ubila!
Vse ženske pred sabo zrušiš kot atomska bomba,
tako močna, lepša od vseh njih tvoja je podoba!''

Ves v soju sveč
je kot škrlat, bordel rdeč.
V njem dama –
osamljena in sama.

Ljubezen prodaja za denar,
brez čustev – ji zanje več ni mar.
Visokih pet in v odtenku prosoja je obleka,
le lutka je in niti senca od človeka.

Telo kot mrtvo, a vendarle živi,
duša je davno med umrlimi.
Srce ledeno,
kot kamen, onemelo.

Čakam te da se ponovno srečava tu,
da kaj poveš, napišeš pa te ni,
kakor ni pomladi že februarja,
prezgodaj je, se ti ne zdi?

Mislim, da sva prijatelja, sogovornika,
res pa, da različno razmišljava,
Drugače vidiva in čutiva svet,
tak je od nekdaj bil poet.

Ne trdi da sem morda boljši od tebe,
A na prvo mesto ne postavljaj sebe,
saj sta čas in ogledalo varljiva,
često v ljudeh spremenljiva.

Ladje na vseh morjih sveta
vsem dobro vidna so flota
in vsaj radarjem tudi letala.

V podmornici vidim skrivalnico,
nevidno po spustu v globino,
ko le slutimo nje tajno nalogo.

Njej so naše misli podobne,
čeprav nezapisane, neizrečene,
nevede v širni svet so poslane.

Ko se zdi, da že ničesar ni,
kar bi polepšalo dni,
ostane misel na bližnjega..
Dotik z njim mu poboža dušo,
jutro je lepše,
če se zbujamo ob njem.
Predvsem pa je čudovito spoznanje,
da nikoli nismo sami.
Človek pač rad deli srečo in žalost z nekom...
ne s komerkoli,
s tistim, ki mu zaupa,
v katerega verjame,
ki ga ima preprosto rad.
Naj bo Valentinovo dan za vse,
ki se imajo (mo) radi.

Jeanne

Se ponovno vrnil je v domovino,
Odšel tja na vrh na svojo planino,
Kjer je odraščal še dete otrok,
Nikoli pozabil ne bo vseh lepot.

Iz gozda kot včasih vetrič ohlaja,
Pogled seže naokoli mu ni kraja,
Se mu reka iz doline zalesketa,
pogled je pogrešal v sebi spozna.

Zapuščene so hiše, zaraščeno vse,
A tik ob poti koliba stoji tam še,
Kjer iz mladosti spomini živijo,
Nazaj v tiste čase spet hitijo.

Mirite, mirite; o miru le govorite,
sami zanj nikoli prav nič ne storite.
Vedno znova nova orožja ponujate,
revnim in lačnim ga vsiljujete.
Strah razpihujete, nemire spodbujate,
z grozo, pohabo in smrtjo trgujete.
S pajdaši za vpliv in dobiček tekmujete,
pristašem volilne glasove kupujete.
Vojake v daljne dežele umirat pošiljate,
spomenike in časti jim obljubljate.

Poslušaj me brat,
že dolgo ne morem spat.
Zapirajo meje,
postavljajo ograje in gradijo zidove.
Se ti ne zdi,
da to poznava iz preteklosti.
Niso tudi takrat izbirali ljudi,
po barvi, po rasi različni, a povsem nedolžni vsi.

Si me dobro slišal moj brat?
Ne morem spat,
ker vse te množice ljudi nihče ne sliši,
nič dobrega se ne zgodi.
Se mar lahko zgodovina spet ponovi?
Ni bilo dovolj trpljenja in mučenja nedolžnih ljudi.
Ko represija ponori,
se narod prebudi, nič dobrega ne bo prihodnje dni.

Danes sem bila daleč od sebe.
Na vrhu stopnic mi je zastal dih.
Nisem prišla do sape.
Globok vdih.
Vstopim.
V svoj svet.
Vstopim vase.
Berem, pišem, sanjam.
Sanj človeku ne morejo odvzeti.
Srečam nikoli pozabljene obraze
z razsvetljeno avro ljubezni,
ki so se vrnili v sedanjost.
Čas ima veliko številko čevljev
in hiter korak.
Vse je drugače.
Na mizi je skodelica kave brez kofeina,
dieta z manj kalorijami in malo soli.
Na ustih poljub, ki ne more ugasniti.

www.tatjana-malec.si

Tihi prostor.
Igrišče mimohoda.
V svetlobnem siju se leskečejo
kaplje dežja in polzijo s streh
po sivih zidovih hiš.
Premišljujoč pogled s sidrišča vesolja
strmi v vidno polje očesa, ki išče uvid.
Oko je zazrto v brezno nad pokrajinami strun.
Utečeno podobo harmonije.
S kretnjo zakrilijo sprane roke,
obarvane z škrlatom sončnega zatona
in si osvobodijo zatisnjene oči.

Na biserni ogrlici
se je ustavil sončni hip.

Mlada luč.
Mehkobno božanje.
Sklanjatev cvetja
z veščino sončnega žarka.
Blues svetlobe na koži.
Vstop v kraljestvo čutov.
Calypso na utripajoči žili.
Iz kapele luči
v toplo razročje mnogoterosti.

Podari mi
molčeč obred božanja
in milino dlani

Obžari me
s toplim semenjem tvojega srca
in vonjem cvetočega vrta

Dotakni me
s telesom tvojega duha
in z dihom tvojega vzdiha

Zagrni me
z obiljem tvoje duše
in pojočo vonjavo barv krhkega metulja

Polzim po drevesu.
Polzim navzdol.
H koreninam.

Dišim po ljubezni.
Vonj, ki ljubkuje.
Dlani ima v veji vetra.
Ustnice v jabolku.
Vid se izceja v žaru trepalnic.
Pljuska sanje skozi sito noči.

Jaz sem znotraj,
ti si zunaj.
Oba sva brez ključa.
Deliva si dva svetova.
Tiplješ me skoz tančico občutij,
da bi me odklenil, odkril in doumel.
Jaz sem v drugem času.
Ženem iz zemlje in klijem.
Ti si značilen za hrup sedanjika.
Življenje potrebuje umik.
Beg s prizorišča kaosa.
Potrebuje samoto in temeljit premislek.

Mar slišiš topot kopit?
Slepi konji drvijo v neznano.
Na njih sedijo mrtvi jezdeci,
ki iz sebe poganjajo nadaljevanje poti.
Čas z uzdami.
Značilen sedanjik.
Fizični izloček nemoči.
Jahanje v temo
Skoz amnezijo zgodovinskega spomina.
Upehan presežek,
ki iz toplega trebuha odlaga seme
ideologije, ki kaže gola stegna.

Čas je za odgovor.
Morda na nek drugi način.
V svojem bivanju smo si dostopni zdaj.
Z vsakim korakom naprej padamo globje v temo.
Vznikli smo iz nič in v nič se vračamo.
Lebdimo na brezpotju bivanja kot možnost
dejanj, razlag, strahov in dvomov.
Vse kar biva, je v stiku z menoj.
Biti v času je neodtujljiva izkušnja,
ki pomeni biti znotraj prostora
nikoli minljive stvarnosti.

Zelene livade,
Potok žubori,
Kot nedotaknjene sanje,
Nobenih skrbi,
Samo nemirnost v duši,
Ki ne zadosti,
Kar v srcu že dlje časa tli,
In raste v meni in znova vzklije,
Kot češnjev cvet,
V pomladi ponovno zacveti,
In čaka, da ljubezen obrodi,
Seme, ki ga mati narava zasadi,
Spominja na naju,
Potok neomajen in spokojnost trenutka,
Žvrgolenje v tišini pod krošnjami dreves,
Reka, ki se skozi moje žile pretaka,
In skrivaj doseže moje srce,
Nenadoma in brez predhodnega obvestila,
Prepoji vse moje pore,
In se za vedno zareže vame,
Kot voda, ki utira si pot,
Zariše, oblikuje bregove,
Poglobi strugo, kjer je to potrebno,
Kot lepota tolmuna,
Ki nenadoma potihne, se umiri,
Je brezčasna, večna,
Kot človek, ki nenadoma dozori in
Postopoma se utrip srca umiri.

Danes je svet
bolj utopičen kot znanstven.
Vlada mu nedomišljen red,
nahranjen s preteklostjo.
Svet velikih začetnic.
Svet pik.
Svet klicajev.
Svet oklepajev.
Svet ponarejenih besed.
Videla sem primerke
posebne nadarjenosti.
Obraze, poraščene z mahom
in črno orhidejo v gumbnici -
simbolom moči.

Poduhovljeno se spomnimo večnega
nenapisanega zakona, ki mu Antigona sledi.
Nobenega zunaj, nobenega znotraj ni,
le mrzla jutra na krizantemah.
Med neskončnostjo in življenjem je smrt,
ki zre v dišečo vrtnico.
Roža diši in molči.
Misel nanjo jo zdrami.
Ona pozna le zretje v žive stvari,
ki dramijo sence pokojnih duš.
Sence stoletnih dreves kinkajo
in ječijo ob njeni odsotnosti.

Dolgo nisem napisala nobene pesmi.
Zgodijo se stvari, ko ne moreš.
Pocedi se vosek na dušo,
naraste skipek in zapečati prehode.
Poznamo različne ujetosti,
a najhujša je samota.
Misliš, da si, a te ni. Nikjer.
Vse je neslišno, kar bi rad slišal.
Nevidno, kar bi rad videl.
Svet odmira pri koreninah
in se lomi v notranjosti.