Sonce sije mavrico.
Zvezde neba proslavljajo.
Adrenalin se sprošča.
Pljuča na polno dihajo.
Vdih je dolg, izdih še daljši.
Uglaševanje.
Ubesedovanje.
Načrtovanje.
Prebliski, ideje, inspiracije.
Interpretacije.
Imitacije.
Asociacije.
Brainstorming.
Karaoke.
Eksperimentiranje.
Komponiranje.
Kombiniranje.

Pokaži, kaj znaš.

Danijela Premzl

Pasji prijatelj, zvesti čuvaj,
dobro okolico vso opazuj,
imetje vestno nam varuj!

Noč in dan bodi na preži,
ob lakoti, mrazu potrpi,
mir in udobje odmisli!

Drobnico tudi nam pazi,
skupaj vso čredo zadrži,
na utrujenost pa kar pozabi!

Angeli niso naši roboti,
da muham in željam bi stregli,
mi pa bi le čakali,
da vse se kar samo uresniči.

Angeli niso naši roboti,
tebi in vsem so nevidni,
oglašajo se ti po vesti,
te dobremu učijo služiti.

Angeli niso naši roboti,
vodijo te k notranji sreči,
zato njih spodbude uresniči,
svoje življenje upraviči.

Gospod,
le kako je to mogoče:
vsem prijateljem in znancem
imam vedno toliko povedati,
Zate pa kot da nimam besed…

Iz zagate si pomagam z raznimi obrazci,
vendar se mi zdi, da le mnogo besedičim
in so te besede strašno daleč od srca.
Res sem v zagati, ko ne vem, kaj naj Ti povem.

Moja vest je povsem čista,
govorijo lažniva usta,
ki rada nizajo napake drugih,
ne dotaknejo pa se svojih.

Glasnih lažnih prepričevanj
naj nas bo res sram
in za dni, vržene vstran,
na krivih poteh življenja.

Nečista vest sama ne laže,
le našo neresnost kaže,
rešitve ne odklanja,
dobrega ne preganja.

Ko se nebo povsem stemni,
ko le še glasno grmenje doni,
ko ne ločiš več dneva od noči,
človek, tedaj pomoči več zate ni.

Grmi in se bliska,
veter zavija in tolče povsod,
uničene ceste in daljnovod
po vasi vsej pa piska in piska.

Dvajset minut, morda pol ure,
zalilo je dvorišča, kleti, stanovanja,
prestrašilo je še domače kure,
kako škodo odpravit, se mi niti ne sanja.

MOJE ZMAGE SKRITE SO V PORAZIH,
katere preobrazila v pozitivne sem izkušnje.
Nekaj vztrajno žene me naprej,
zaradi česar danes nisem ista
kot bila sem dan poprej.
Premalo še zavedam se izziva
vedno znova dane mi sedanjosti.
Nekaj v meni mora se zganiti
navznoter in navzven,
čim bolj smiselno naj (u)porabim
vso svojo energijo
in se vedno znova ponjo vračam
k izivrom njenim,
da me poživijo.

Ljubezen je najstarejše čustvo
in vendar se vsak dan rojeva znova.
Ljubezni se ne da nikoli do konca razumeti,
ko pa ljubimo, razumemo več.

Ljubezen naredi vse stvari lahke,
čeprav moramo prenašati težave drugega.
Kdor ljubi, ta nikoli ne uveljavlja svoje moči;
osebe, ki so nas najbolj ljubile,
so na nas tudi najbolj vplivale.

Ljubezen je največje veselje,
toda kdor ljubi, ta trpi.

Majhen je kraj tam daleč stran od tu,
tam moj sladki je dom,
tam kjer gozdički so in potoki,
kjer žvrgolenje ptic nikoli ne ponikne.
Kjer v vetru diši po sveže pokošeni travi,
tam, kjer zaslišiš smeh in vrisk otroka,
kjer so obdelane gredice, polja, pašniki,
drobne cvetlice.
Da, tam je moj dom kjer prijateljstvo,
pomoč in dobra volja vedno nas obdaja.
Danes spet me siva cesta pelje tja v betonsko mesto,
spet pogrešala bom svoje drage, spet prišla bo grenkoba, bolečina.
Dom, kako te jaz pogrešam,
brez tebe spet praznina v meni se odpira.
Že odštevam dneve, ko zopet vrnem se nazaj v domače kraje,
med prijatelje, k družini,
da spet občutim domačo toplino in tako v srcu vedno nosim našo dolino.

Potujem po svetu in v kraje neznane
in uresničujem svoje majhne, skrite sanje,
občudujem velika mesta in neznane poljane
in potiho stopam vanje.

Ko človek odkriva kraje neznane,
želi potovati več in vse več,
približati svet, podreti ograje,
da nas ne omejujejo več.

Veselim se toplih poletnih dni in vročih noči.
Veselim se novih , zanimivih ljudi.
Veselim se neznanih poti.
Veselim se prijaznih besed in tvojih nežnih dlani.

Veš, dragi moj,
veselim se vsega, kar obljubila sva,
ko sva še mlada bila, zaljubljena oba,
ko sva klatila zvezde z neba.

Potem je vse lepo kar nekam odšlo.
Nekje se je izgubilo.
Vse lepo je čez noč minilo,
Vse dobro naju je zapustilo.

Ne odlagaš smeti pred tuja vrata,
tudi laži in žalitev bilo bi te sram.

Ne prepuščaš drugim vseh opravil,
marsičesa lahko se sam naučiš.

Ne privoščiš si prav vsega,
skromnost ti je ljubša od želja.

Ne hvališ drugih zato,
da te s pohvalo poplačajo.

Živim od vode, sonca,
darov zemlje in zraka;
tudi od pokojnine,
zanjo drugim se jemlje.

Sem kot bršljan
ali bela omela,
postarana in dolgoživa
kot zimzelena rastlina.

Že malo betežna,
solidarnosti deležna
včasih se vprašam:
Sem dovolj hvaležna?

S svojim pogledom si me ujel
le trenutek in vse si mi na glavo postavil,
tvoj me nasmeh je omamil,
sladke besede, navihani kodri, mehki dotiki,
upanje, da me poljubil boš končno,
kaj use bi imela če bi ti rekla pokončno..

A moja usta ostala so tiho,
ostalo samo je boleče hrepenennje,
duša vsak dan mi joče,
zdaj postelja mi je v uteho,
da sanje me pripeljejo k tebi.

Krhka in diamantno sinja luč
odseva iz globine morja
na površje valov.
Sanjska in očarljiva.
V njenih žarečih očeh,
je več skrivnostnega
kot razumsko dosegljivega.
Prvinska, zgoščena v čudež
kozmičnega bitja,
angelsko sozvočje z vetrom,
panorama gole kože s poljem
dotikov, razkošje igrivosti,
razpon zvokov v tišini plimovanja krvi.
Galerija vesolji v enem samem žarku.
Knjiga zlogov, ki rastejo v prostor.
Preraščajo v besede.

Nepopustljive trditve
zmot so trdnjave,
vanje se zatekamo,
negotovost prikrivamo.

Za videz se skrijemo,
si tehtanja ne dovolimo,
resnici in srcu se upremo,
da se drugim zapremo.

Trditve so kot obzidja,
še s trmo utrjena,
z lažjo okrepljena,
pred vestjo zavarovana.

Zdi se mi,
da diši prav do hiše.
V sadovnjaku so si drevesa nadela bele obleke,
v krošnjah glasno čebljajo drobne ptice,
regrat krasijo prve lučke
in nebo je jasno, brez vsakega oblačka.

Prihajajo prazniki,
Dvorišča so čista,
po hiši diši.
Gospodinje pripravljajo cel kup dobrot.
Čakajo na obiske otrok,
čakajo prijatelje, na stisk rok.

Kot da bi še vse bilo včeraj,
a odšlo je, vem, za zmeraj.
Zgodilo se pozno je poleti,
pred mnogimi leti.
Vse je bil samo privid,
vnaprej določen uvid.
Srečal tam sem jo ob morju,
iskala nekaj je na obzorju.
Bila je bleda, lepa in tiha,
kot plima, ki usiha.
Je bila produkt sanj in blodenj?
Bila uničujoča je kot povodenj.
Nisem mogel se ji upreti
in strasti do nje zatreti.
Zaželel sem se je dotakniti
in na ustne jo poljubiti.
Cela večnost je tako minila,
preden me je opazila.
Proti njej sem se odpravil,
da toplo bi jo pozdravil ...
A spremenila se je v meglico.
Kaj jo je pičilo, to svetnico?
Ah, te preklete, bedne iluzije
in moje otročje sanjarije.
Bila je upodobitev mojih sanj,
sanj, sanj, ah, teh sanj ...
Obujal naprej sem še te sanje,
a ona več se ni vrnila vanje.
Bom prebolel njen obraz
in priznal si svoj poraz?
Slepo zaljubil sem se v prikazen,
ah, res sem norec, blazen ...

Gremo v kino! Da, v kino!
Le pogumno, brez upiranja, nerganja, - danes se bo šlo v kino!

Tam se bomo zagotovo vsi imeli super mega fino:

prav vsak izmed nas zagotovo bo kaj zase našel,
si izbral, vživel se in navijal bo za tistega junaka,
katerega po duši najbolj čuti,
pa čeprav morda obstaja ta samo v popolnoma izmišljenem,
torej neresničnem fantazijskem virtualnem svetu...

Ti si trdnjava, ki na skalovju stoji
in osvojiti nikomur se ne pusti.
Gledal sem te in srčno si te zaželel
ter spraševal, kako bi te zavzel.

Z ogromno vojsko sem prihrumel
in kruto oblegati sem te začel.
Srditi boj kaj kmalu se je razvnel,
a Hudič vso vojsko mi je vzel.

Gledal sem to ubogo množico ljudi,
kako plemenito zame se bori.
Toda ta krvavi boj bil se je zaman
in pomnil ta prekleti bom dan.

Cesta mi leti v obraz,
razdalja ni vprašanje,
praznina, mala celica,
topla, edina v trenutku.

Na vetrobranu le odsev,
utrujene, hiteče
sanje o denarju,
prazne marnje.

Utrujene, zadete scene,
dol s ceste,
izven poti,
tam življenje se godi.

Preštevajo trupla,
otroke, ki jih več ni.
Preštevajo žene in matere
z zaprtimi očmi.
Preštevajo može,
ki so za vselej odšli,
preštevajo ruševine
pretekle noči.
Čakajo vodo in hrano,
pa je od nikoder ni.
Vse se godi pred našimi očmi,
pa nihče ne sliši krikov
obupanih ljudi.

Krotkega srca bojevnica
ne prisega na orožje hladno:
ve namreč za orožje drugo,
ki je vedno zmagovito,
in ki del nje same je:
z vso močjo zato
oklene ščita se
jeklene volje,
nadene neprebojen
si oklep
pozitivnega mišljenja
in vseskozi neustrašno
se bori
z mečem
vztrajne prizadevnosti.