Nekateri pravijo da kar napišem je cmeravo,
drugi spet sanjavo in zabavo,
tretjim ne ugaja rima,
le kako naj štima….

Saj, vem ko pišem o krajih kjer živim,
o njih pišem lepo, ker želim,
saj so mi dali zavetje,
naj krasi jih cvetje.

Še malo pa se jesen bo v zimo spremenila,
ptice si že pripravljajo krila,
saj na jug spet poletijo,
v tople kraje želijo.

Oglaša se znotraj
Zaprhuta s krilci
in poišče mojo pozornost.
Jo srka, kot nektar
in njen obris se izostri,
njena prosojna vsebina
se zgosti.

Pokliče me k svojemu rojstvu.

Takrat je to za udejanit.
Brez odlašanja.

Tako je rojstvo naravno
in njeno življenje uspešno, lepo in živo.

Kot pajčolan jeseni je prekrila trate,
rosa, meglena jutra prišla so k nam v svate,
dan krajši, sonce kakor da je obnemoglo,
na trenutke kot da prinaša v nas tesnobo.

V tisočero barv jesen listje obarva, spremeni,
s preprogo trate, steze, vse nas obdari,
da prijeten bo spomin na trud, žuljave roke,
če polne bodo kašče, spet zidanice zažive.

Ne naprej in ne nazaj.
Tu, v sedanjosti je Raj.

V sebi sem sežgala
morečo in temno pozabo.
Moj alkemistični laboratorij
jo je pretalil in ji izničil vsebino.

Ostala je Izvirna Misel,
ki z jasno lučjo
poradira temino.
Jasnina ustavi blodno iskanje vhoda,
ki vodi nazaj v moj Raj.

Ne bodi žalostna, draga sestrica.
Saj nisem sam, z menoj je tudi mama.
In nisi sama niti ti, saj si v srcu z nama.

Pride čas, ki nam odnese drage in pušča le spomine.
A lep spomin nikdar ne mine.
V srcu kakor drobna iskra tli
in zažari, da nam prežene vse temačne dni.

Jeanne

*
Bratu v slovo

Brat moj dragi,
zame bil si vedno Brenk.
Ko bila sem majhna,
učil si mnogih me stvari
in marsikaj spoznala sem zato,
ker si mi pokazal ti.

Nekoč si mi kačo majhno
na skrivaj v žep položil.
Ko sem jo izvlekla,
sem zakričala,
ti pa le po tiho rekel,
pa ja ne boš skakala,
saj sem ti slepca le privlekel.

Tam zgoraj se mesec ponovno smeji,
kakor da brska po spominih se zdi,
morda misli na tople majske noči,
ko so češnje cvetele si ponovno želi.

Je maj že mimo, so češnje odcvetele,
le spomin ostaja na okusne zrele,
takrat cvetje ki je prevzelo,
ob vsej lepoti je povsem prevzelo.

Morda obuja spomine majske ljubezni,
ko sem gledal visoko v nebo,
kjer zvezdne steze teko,
od koder pozdravlja mesec lepo.

Nič dobrega ni
te dni,
veliko vročih besed,
težkih misli
in velikih skrbi
malih ljudi.

A sonce vabi,
med pisane trave,
na popoldanske zabave,
k rekam, potokom,
vse tja do morja,
kjer ohladimo glave
in puščamo prosto pot čustvom srca.

Dolgost življenja našega je kratka, kratka, skratka,
življenje živi, kot ga hočeš ti,
vsak gleda stvar s svoje strani.
Razumi, niso še vsi spoznali,
kaj svetu bi od sebe radi dali.

Vsak je sam, ko ostane sam, zdaj jaz, zdaj ti,
morda pa biti sam, ti prav leži,
te na bolje spremeni.
Samote se nikar ne boj,
saj si vedno sam s seboj.

Bili so dnevi vsi, brez bolečin,
k takšnim dnevom zdaj stremim.
Nisem jih še doživela,
sem pa vedno si želela.
Verjamem v to, da pridejo.

*
S poezijo v srcu, ki ne vene,
Lahko prenašamo življenja prozo.
Zapoj si pesem, ko bi hrulo od groze
Ob spoznanju, da je kruh tvoj kamen,
Da ti briga sile tvoje žre kot plamen,
Da pod pezo omaguješ, ki hudo te tlači
In misliš, da poti naprej ni in ne steze.

S poezijo v srcu, ki ne vene,
lahko prenašamo življenja prozo.
Trdno stoj in nikdar, nikjer ne kloni,
z zavestjo, da ob bok stojim ti vedno,
ne samo za Božič poezijo vedro
-(ki duha krepi in misel sladi)-
temveč za življenje vse ti jo poklonim.

Vsak dan manj jih je, ki jih poznam.
Vsak dan manj prijateljev imam.
Vsak dan kaj novega preseneti me.
Vsak dan je težji za moje vse.

Preprosto, odhajam v svoj svet,
vsak moj korak je krajši, ujet,
v njem ni prostora niti za spomine,
enkrat pač, čisto vse enkrat mine.

Še izgledam ne več, kot včasih sem,
ne češem se, ne berem, včasih niti ne jem.
Le čakam še vedno na roko, poljub,
domače pa spravljam v pravi obup.

Lastnina preteklosti.
Vse, kar je za mano, je njeno.
Izprežem se iz njenega jarma.

Pretekli prazni upi iztegajo lovke.
Ne menim se zanje,
ta lov je končan.

Ne hranim jih več.
Lastnina preteklosti.
Vse, kar je za mano, je njeno.

Najdaljši dan je danes,
vroč in soparen.
Bežim v senco, da si ohladim razgreto glavo.
Strmim v veje drevesa in nad krošnjo se razgrinja sinje nebo.
Popolna tišina me obdaja.
A vprašanj se sto poraja.
Ločili so otroke od mater in očetov.
Ste slišali njihov klic na pomoč?
Šolsko leto se zaključuje.
Mnoge čakajo brezskrbne počitnice.
Za nekatere, tudi pri nas, bodo to dnevi brez toplega kosila.

Prišel si v samotni solzi
razkrivaš svoje domovanje
v tišini vodiš me na potovanje
v neskončnost, v drsenje med planeti
ob njih pisani prašni delci
oddajajo vame svojo melodijo
solze polzijo, polzijo.

Tvoja moč močnejša od moje miline
svetova oddaljena milijone svetlobnih let
prišel si, prišel si me objet.

Tam nekje se konča morje,
a še lepši pogled je na obzorje,
v soncu bleščijo se gore,
s snegom obdarjene.

V jasnem vremenu vabijo,
kot kristalno čist pogled,
prelep je ta naš svet,
vse je kot en sam cvet.

In ko gore in jezera žarijo,
tamkaj dobri ljudje živijo,
ponekot dobri kot kruh,
iznajdljivi, po miru up.

Sem hotela pisati o rožah, cvetju,
ki so okras pomladi, poletju,
nas čudovit vonj omami,
nas iz sna predrami.

Naj pišem o ptičjem žgolenju,
petju ptic in o žvrgolenju
vsako jutro, dan pojo,
da nam je lepo.

Toda ne, pisala bom o letalih,
srebrnih pticah na nebu,
zato, ker onesnažujejo zrak,
a z njimi peljal bi se vsak...

*
Človek vsak, ko rabi pomoč,
mora poklicati 112,
a to ni hec, niti šala ne.
Pokliči jo, ko hiša bo gorela,
če jo strela bo zadela,
ali pa boš videl,
da nekdo z avtom bo drvel,
hitro jo pokliči,
da se ne bo zaletel.

To številko pokličeš lahko,
zagotovo te na cedilu pustila ne bo.
Ko pa otroci s tem
hočejo zabavati se,
starši, pazite se.
Na tej številki zagotovo javita se dva
in pomagata ti, če se le da.

Utrip srca ne zamre,
Vse dokler ljubezen živi,
Dokler v srcu ogenj tli,
Nič ga ne stre.

Morda kdaj trepeta,
Ko osama ga bremeni,
Breme nosi, ima,
Potem pa spet zaigra.

Zato ljubezen v dvoje,
Najleše verze tke, poje,
Vse nam je lep sončen dan,
Najlepše stihe piše nam.

So mesta kjer se ponoči vse blešči,
Reklame, luči na stotine gori,
A v vasi skromno le zvonik osvetljen,
Pričara domačnost, čarobno noč.

Le zvon v noč odzvanja,
Sem ter tja pes zalaja,
Vsiljivce ponoči preganja,
V siju zvezd ni videti kraja.

Ko vas v noči miruje vse spi,
Tam v mestu miru nikoli ni,
Hrup avtomobilov se oglaša,
Nemir v spanje prinaša.

Se pesem z griča spet oglaša,
Ljudje vedo od kod prihaja,
Kdo poje se nihče ne vpraša,
Ubrano je petje ko sonce zahaja.

A leta so minila je mimo ta običaj,
Ljudje ne vedo kako in zakaj,
Zdaj časi ko pesem je krasila ljudi,
Glasba iz zvočnikov grmi.

A nostalgija ostaja, živi,
V spomin na preteklost, tiste dni,
Kjer je beseda med ljudmi živela,
Zdaj izgublja na moči ki jo je imela.

Je pokukal sončni žarek skozi priprta vrata,
Kakor da bi želel razvedriti polepšati dan,
S svojo toplo svetlobo je polepšal dan,
Prostor je hipoma oživel.

Še pajčevina v kotu se je brez sramu,
V vsej veličastnosti prikazala,
Len muc se je počasi pretegnil,
Nato pa šel ven na dvorišče.

Psiček je pomahal z repom,
Mucka pa kar ignoriral,
Obema so sončni žarki godili,
Živali sta vitamin iz sončnih žarkov dobili.

Ponovno mak bo zacvetel,
z lepoto vse bo objel,
ko veter se igral bo cvetovi,
z lepoto bo vse prevzel.

Na nežen cvet prišla bo na obisk čebela,
sladkega daru vesela,
še metulj za hip se bo ustavil,
nanj ne bo pozabil.

Kot v nežen makov cvet,
ko čmrlj bo objet,
srkal bo sladak dar,
ki je maka čar.

Vsaka ptica ve,
kako s svojo močjo zamahniti s perutmi,
kako leteti sama
in kako v jati.
Kako se nasloniti na veter,
kako uzreti mehko jutro,
ki se mirno in zlahka splazi
skozi grmeče neurje,
in kako risati mogočen let
na svetlo jasnino neba.

Vsaka ptica ve,
kako pravilno živeti,
ker se sliši in se usliši.