Si kot sonce na nebu,
kot zvezde v temni noči.
Si kot angel na zemlji,
omamni opoj moji duši.
Si kot prebujajoče jutro,
dehteči cvet jorgovana.
Si kot radostno hrepenenje,
strast do življenja.
Si romantičen poet,
navdih za lepši svet.
Si neizpeta pesem moje duše,
Ljubezni, radosti in sreče.

V nočeh, ko pod odejo iščem tvojo dlan,
spoznavam, kako je včasih vse zaman.

Hlad je in praznina tam,
kjer si nekoč govoril »rad te imam«.

Med tisoče dlanmi - tvojo bi spoznala,
med tisoč vonji, vonj bi kože tvoje prepoznala.

Zdi se mi,
da diši prav do hiše.
V sadovnjaku so si drevesa nadela bele obleke,
v krošnjah glasno čebljajo drobne ptice,
regrat krasijo prve lučke
in nebo je jasno, brez vsakega oblačka.

Prihajajo prazniki,
Dvorišča so čista,
po hiši diši.
Gospodinje pripravljajo cel kup dobrot.
Čakajo na obiske otrok,
čakajo prijatelje, na stisk rok.

Ležim samo ležim,
srce mi razbija in po njem hrepenim.

V času nazaj z mislimi bežim
in želim si obuditi spomin.
Spomin na lepe dni z njim
in na dni, ko življenje z rožicami postlano je bilo
in težko pospraviti mi je bilo posteljo.
Ko za praznovanja sem si želela stvari
in ne ljudi
in ko je sestavljanka bila le škatla s koščki,
ki potrebno jih je bilo pravilno urediti
in ne zdaj,
ko življenje se je v zahtevno sestavljanko spremenilo
in ne najdem več pravih koščkov,
ki skupaj bi ga nazaj zložilo.
Prav tako bi lahko rekla za srce,
ker ne vem kateremu koščku bi sledila
in v katero smer bi se obrnila.

Vse je novo, vse drugače ta čas, a vendar znano.
Še sonce greje drugače, svetlejše je in bolj toplo.
Drugačni so ljudje, občutki lepši,
lice nasmejano, pogled svetlejši, vse je bolj vedro.

Je kriva pomlad ali nova vlada,
prebujena narava ali naša nada,
da nas v lepši jutri pripelje,
odpihne težave, uresniči vse želje.

Po dolgi zimi in breznu teme,
se prileže sonce in zeleno polje,
ptičje petje prekinja tišino,
čakamo črička s svojo violino.

Noč umira, spomini plešejo,
temne sence me obdajajo
srce je prazno, hladno
novo jutro se budi.

Sedim na bregu reke in jočem...
A reka tiho teče.

Sonce sije in posijalo je tudi v moje srce,
posijalo je na spomine,
ki kakor led zamrznjeni leže v njem
in jih stopilo.
In z novim jutrom se je rodila bolečina...

Biti svoboden kot ptica,
razpeti krila in poleteti v nebo.
Prepevati z zvonkim glasom,
loviti sončne žarke,
biti glasen v mogočni jati
ali sam samcat na posušeni veji
opazovati svet pred seboj.

Biti svoboden kot ptica,
z domom tam nekje v goščavi,
na popoldanskem počitku v mehki travi,
s polnim trebuščkom drobnega zrna
ali rožnimi cvetki otožnega trna,
v nizkem preletu čez potok in polja,
vse tja do sinje modrega morja.

Kaj mi mar drugi, če čutim energijo,
Kaj me briga, o čem govorijo.
Kaj morem, če se ukvarjajo z vsem,
O čemer premišljujem in o tem kar vem.
Pisem, ker me beseda osvobaja,
Ker napisano prav od srca prihaja,
ker pogosto čutim nemoč,
Ker ni več, kot bilo je nekoč.
Čutim, da s pesmijo nisem sama,
Da vse povedano ni prazna slama,
Da semena padejo na plodna tla
Da iskrene zelje se kdo prepozna in
Da napisana beseda nekaj velja.
Dokler bom tako čutila, ne bom peresa izpustila.
Ostati moram, to kar sem,
Pisati o vsem, kar čutim in vem.

Jeanne

Pravijo, menda danes svetovni dan je poezije,
čast besedam ko le te v verzih spregovorijo,
morda si drug način izražanja želijo,
saj izpovedi resnično je nešteto,
z besedami v pesmi vse zajeto.
srčno rano v notranjost vpeto.

Žal nekaterim gre le za prevlado so samovšečni,
pišejo v pesmi menda ostali bodo večni,
drugim poetom od rojstva jim je dar.
Spet nekateri zgolj le za denar,
jezik v zmazek spremenijo,
kar sami sebe se častijo…

Nikoli več
ne boš v dvomih,
tavajoč skozi večerne
meglice,
zazrta v žametno nebo,
prepolno ugank
in ukan…
Kajti, ko bo topli piš
vetriča ljubezni
utrgal list s starega hrasta,
ta ti ga bo položil na prsi…
In ko boš začutila prijetno toploto,
ki te bo to noč obdala
in te ne pustila spati,
boš spoznala,
da sem se zasidral
v tvojem srcu
in, da bom tam
tudi ostal
in te čuval
dvomov
toliko časa,
dokler bo listov
na velikem drevesu…

Usmiljenje je lažni obliž.
Priklanja se občutju nemoči
in mu daje potuho.
Kastrira Človekovo dostojanstvo.
Na pozabljen Božji dar Človeku,
nameče prezir.
Pohodi Moč, ki bi rada zrasla,
verigam doda nove verige.

Sočutje je srčna roža.
Diši in cveti.
Ranjenemu kastrirancu
podari upanje, vrednost,
ki jo je vanj vdahnil Bog.
Vzpodbuja kalečo Moč v njem.
Ploska prebujenemu dostojanstvu.
Hvali veličino ustvarjenih stvaritev.

Lovim ravnotežje med
med »morati« in »hoteti«.
Sprašujem se, kateremu izmed
obeh vzgibov dati prednost.

Resnične ali pa samo namišljene
dolžnosti in skrbi
ves čas terjajo mojo pozornost
in me silijo v smotrno dejavnost.

Tvoje oči
me vabijo
z neustavljivo
prikupnostjo
v svoje globine.

Iz njih skrivnostno
odseva barvito
razpoloženje
tvoje duše.

Prelep decembrski je čas...
Ozračje je prepolno pričakujočega upanja...
Svetle lučke vsepovsod,
vse je praznično razpoloženo...
Oči se bolj vedro iskrijo,
srca ponovno oživijo...
To je čas,
ko v nas se nekaj zgane,
čas, ko človek si oči pomane,
ko korak postane bolj odločen in vesel,
čas, ko včasih bi najraje vse objel in kaj zapel...

Vso noč sem pred oknom stal,
Koliko besed sem izgovoril v nebo,
Nikogar, da bi me poslušal,
Nikogar, da bi me bodril,
Sem čakal na tvoj znak,
Poslušal sem le vetra glas,
Vse te hladne večere,
Premražen in lačen,
Sem te čakal vso noč,
Nenadoma si me prijela za dlan,
In odpeljala s sabo stran,
Od takrat te več ne izpustim,
Ob tebi sem se spremenil,
Zdaj sem boljši kot sem kadarkoli bil.

V našem vrtu sva posadila seme,
V našem vrtu bo zrasla roža,
Na videz krhka,
Znotraj močna kakor hrast,
Niti najhujša poledica,
Niti trdovratna zima,
Ji ne bo prišla do živega,
Ker ona je del naju,
Del najine ljubezni,
In je kakor midva neskončna.

So trenutki v življenju,
Ki se zdijo samoumevni,
In so dejanja,
Ki jih nikoli ne pozabimo,
Ampak takrat ko nastopi bolečina,
Si želimo nazaj,
Želimo si tistih trenutkov,
Ki smo jih komaj opazili,
In so polzeli mimo nas,
Ne da bi vedeli, koliko nam pomenijo.

Pokončno hodim,
Sredi mesta se oziram,
V ulice neznane,
Kot bi hodil sredi puščave,
Podobno pesku mi misli polzijo,
Brez vode mi telo ne dela,
Kljub vsemu se mi oči rosijo,
So poti, ki jih ne razumem,
In so misli, ki mi po glavi rojijo,
Ne morem pozabiti določene trenutke,
In vse tiste občutke,
Ko si me neutrudno bodrila,

Staraš se počasi,
Kot vino, ki zori v sodu,
In je vsako leto bolj žlahtno,
Čudovita si kot stara oljka,
Katere gube poudarijo mogočen značaj,
Ki se skriva pod njenim lubjem,
Velikokrat spominjaš na morje,
Na trenutke si popolnoma mirna,
Popolnoma spokojna,
V naslednjem hipu kot nevihta,
Navihana in polna življenja,
Topla in prijetna,
Kot prvi ogenj, pred začetkom dolge zime.

Ko pride večer,
In ostanem sam s sabo,
Misel ne preneha,
Občutek, da ne veš,
Kaj prihaja,
Nekaj v tebi ostane,
Tisto, kar nas na koncu stane,
Kar nam ne pusti,
In nas nenehno žalosti,
Včasih se napajaš ob morju,
Ko žarek sonca te boža,
Življenje nas včasih razdvoji,

Stal sem sredi polja,
Na koncu jase,
In se oziral na pretekle čase,
Drevesa, na katera sem tako rad plezal,
In zaprašene ceste,
Dolge kilometre v iskanju sebe,
In bolj, ko sem sanjal,
Bolj sem se zavedal,
Da pogrešam, tiste trenutke,
Brez telefonov, nepotrebnih pogovorov,
In zlate tišine,
Prepotrebne miline,

Le kam hitijo zdaj tisti mi stari časi,
utihnilo petja fantov v večer na vasi,
pastirice, pastirji so kot že v pozabi,
koline, žetev bil vsem praznik pravi.

Le redko na vasi v domačijah se prepeva,
naša domača pesem le še od tam odmeva,
rohnenje traktorjev, žag čez dan prevladuje,
še iz gozdov, dreves še se ptičje petje čuje.

Ljudje vedo, da je nekje izvir vode,
Morda tam pod Peco,
Pod Karavankami,
Mangartom…

In tam nekje čudežne zdravilne vode,
Ki tam spodaj veselo žubori,
Da nam olajša bolečine,
Izboljša vid…

Morda prav kraj Matjaž tam domuje,
Podari vodi čudežno moč,
Ko slepi spregledajo,
Hromi shodijo.