Ponovno se dvoje oči lesketa,
Lana spet rojstni dan ima,
skrite želje v srcu nosi,
da se uresničijo skrivaj zvezde prosi.

Leta teko in Lana odrašča,
kaj jutri bo z menoj se vpraša,
le kaj mi zvezde bodo podarile,
morda mi solze iz lic posušile?

Z leti boš samostojno zaživela,
več odgovornosti tedaj imela,
življenja radosti boš spoznala,
nič več ne boš punčka mala.

Sem se veselil je bil vesel,
Da bi ves svet objel,
Saj sonce boža gozdove,
Skozi okna prihaja v domove.

Čebele posedajo na cvetje,
Še malo pa bo ponovno poletje,
Čas ki v senco vabi,
Pod drevesom na livadi.

Čas teče je zima minila,
Pomlad cvetlično preprogo pogrnila.
Pregnala mraz, in hladne dni,
Da nam srca razveseli.

Iskri konj v svojem galopu,
bela griva plapola,
pod kopiti se iskri,
za njim - jasno- se praši.

Iskri konj v svojem galopu,
drn in strn pregalopira,
smelo, iskro,
brez umika.

Prah za njim ga res ne moti,
gleda predse,
poln navdiha,
galopira brez oddiha.

Ko je Jan še hodil v šolo,
stiske v duši nosil je,
nihče mu ni bil v podporo,
sam preživljal je gorje.

Zbadanja je bil deležen
od sošolcev prav vse dni,
saj preveč v srcu nežen
laž, nasilja maral ni.

Mama je bila brez službe,
sama zanj skrbela je,
ni imela prave družbe,
pa denarja tudi ne.

Napisal pesem sem ki boža,
Je vabljiva kot najlepša roža,
Misli v njej so že mamljive,
Kakor cvet so v njej zapeljive.

V pesmi opisujem tvojo domačijo,
Kamor spomini tja nazaj hitijo,
Kjer jablana je vselej obrodila,
Ob njej se pot domov je vila.

Še vedno košata lipa tam stoji,
S klopjo z mizo kot tiste dni,
Le oreh kot da že odmira,
Se vetru brez moči upira.

Prisluhnil sem petju ptic,
Si zaželel hoje po rosni trati,
Polni prelepih cvetlic.

Toda rože bi uvele,
Petje ptic postalo žalostno,
Za seboj bi puščal sled,
Moji koraki bi bili vidni
Cvetje poležano.

Naj se rosa v soncu lesketa,
Veselo žvrgolenje odmeva,
Cvetje lepo krasi trate,
Metulje vabi v svate

Mimo je grozljiv dan,
Dan ko je iz neba padalo,
Ne dež temveč strup,
Grozeč plamen in dim,
Smrad ki sta ga nosila.

Ljudje vedo da je strup,
Odgovorni se slepomišijo,
Dajejo ljudem lažen up.
Takšen ki je pomoril ribe,
V grlih ljudi pekoč ukus.

Iz trebuha ladje
se prazni tovor.
Pomagajo žerjavi
in mnogi pari rok.
Ladja je zadovoljna,
naloga je opravljena.
Izpraznjena je olajšana.

Morja vedo,
oceani vedo vse o njeni plovbi.
Tam zunaj,
v morski širjavi,
valovi raztegnejo staro izkušnjo,
jo stanjšajo v prosojno meglico,
odpihne jo veter, izgine v večnost.
Vse mine.

Zakaj je toliko skrbi,
ki spanec, zdravje nam kratijo?
Bojimo se prihodnosti,
da spet se kaj bo zalomilo.

Kaj, če zgodilo se bo to,
kar vedno se najbolj bojimo
in dobro voljo s tem lahko
takoj v tesnobo spremenimo.

Verjetnost za scenarije,
ki si jih res najmanj želimo,
je majhna in ni panike,
ko izračun si naredimo.

Dovolj globoka voda,
da v njej plavam.
Dovolj sončen dan,
da slečem pulover.
Dovolj hladna voda,
da se odžejam.
Dovolj lepa vizija,
da jo izpolnjujem.
Dovolj pozna ura,
da grem spat.

Dovolj je opaziti,
da je dovolj
in to občuteno vzeti vase.
Odprejo se dovolj široka vrata!

Plonkanje se ne obnese.
Škilave oči
me opazujejo,
nimajo lastnega jaza.
Cenena ponarejenost
je vidna na daleč.
Smrdi.

Brezčutje
je brez vstopnice,
Modrost Stvarstva je zanj zaprta.
Skuša ukrasti tiste Modrosti,
ki so zaupane meni.

Igra in se pretvarja,
smrdi po lenobi in po mrhovini.
Obdana je s tlačani,
ki jih ustrahuje.
Igra nemoč in vije roke.
Če ji ni ugodeno,
rohni, besni, ustvarja pekel.
Straši ljudi,
jih zlobno hujska,
pobira jim moči.
Živijo zanjo in ne zase,
brez jasnega zavedanja.

Obrne se k nebu,
saj pod njim je tisto,
kar je prerastel.
Vrh gore,
v tisočletjih je zrastel.

Vršac se ne druži s spužvami.
Klene so njegove skale,
a trava iz samotnih jas
je najmehkejša.

Vrh gore,
v tisočletjih je zrastel.
Obrne se k nebu,
saj pod njim je tisto,
kar je prerastel.

Žalostna zvečer zaspim,
ker se te zaman želim.
Saj ti raje si drugje,
kjer prostora ni za me.

Ljubim te - govoril si,
le z menoj rad živel bi
ter bi me objel močno,
k meni se privil tesno.

Vera hrani mojo Dušo,
Božje iskre neti vanjo,
z milino jo umiva,
z navdihom jo iskri,
s pogumom ji da krila.

Vera hrani mojo Dušo.
Čiste misli ji sledijo,
srčno radost obudijo,
spet in spet me radostijo.

Spust vase,
v globine,
z globokim izdihom.
Občuten tok sebe,
v glavi praznina,
nekje globoko
diha tišina.

Nekje pod gladino
se srečam s Sabo.
Dotaknem se svojih
obrežij, naplavin, usedlin.
S kanujem ostanem
v rečni brzici.

Nekdaj vsem ljubo odo radosti
vse bolj odriva oda razglašenosti,
zakrčenosti in pristranskosti.

Loči veži, vladaj - je podpora
bogatenju sebičnih ljudi in držav
pod lažno zastavo demokracije.

Ustrahovana večina je ponižana,
zavedena, na bedo obsojena,
kar lahko le božja pravičnost odpravi.

Pokončna drža ni samoumevna.
Vzdržuješ jo z redno vadbo,
ko prakticiraš veselje.

Plehke besede zvenijo votlo,
plehki poskusi zavajanja
zardevajo in se sesedajo vase.
Brez hrbteničnih kosti
ne zmorejo stati pokonci.

Brezoblične igre me ne veselijo.
Ostajajo izven polja
mojih zanimanj.
Jalovost se izstrada.

Jutro zavito v jasnino,
v nedrjih nosi hlad.
V laseh ima biserno roso.
Razpira objem,
čaka sonca.

Ogreje se v dnevu,
pretoči se vanj.
Utripa po žilah
v trenutkih,
ki tečejo skozi dan.

Koprenast večer nosi up,
da zvezdna noč naplete
novo jutranjo zarjo.
Vsaka noč ga usliši.

Razpne se,
široko odpre prehod
skozi vrata,
ki se ob svitu pojavijo
za zastorom temne noči.

Ne vem,
kam točno me pelje,
ne vem,
kako se počutim
v prehodu in tam,
kamor me vodi.

Izvedela bom,
ko opravim to pot
in ko pridem tja,
kamor me pelje.
Vdihnem svetlobo in stopim na mavrični most.

Najprej mi na Dušo potrkaš,
novost,
me prevzameš,
da te vzamem vase
in te hranim,
od spočetja do poroda.

Potlej porod,
od zibke skozi detinstvo
te spremljam, varujem, negujem.

Naslednji koraki te vodijo v svet.
Pazljivo te spuščam v njegove širjave,
na plano in med ljudi.

Odseva, kar hočem videti.
Vrača mi svoje slike
podedovane podobe življenja.
Danes sem ga prekrila.

Vidim tudi brez odseva.
Notranje oči so budne.
Notranji glas je razločen.

Gledam prekrito ogledalo.
Brez njegovih slik mi je dobro,
brez njegovih odsevov mi je bolje.
Ostalo bo prekrito,
dokler ga ne odnese smetar.

Ko te obišče sprememba,
ji na široko odpri svoja vrata,
pusti ji vstopiti,
posadi jo za svojo mizo
in ji prilagodi svoj hišni red.
Zato te je obiskala.

Ne poznaš je,
ne njene namere,
dokler te o tem
ne poduči tvoja Duša.
Čuječe ji prisluhni in sledi.