Gospod,
le kako je to mogoče:
vsem prijateljem in znancem
imam vedno toliko povedati,
Zate pa kot da nimam besed…

Iz zagate si pomagam z raznimi obrazci,
vendar se mi zdi, da le mnogo besedičim
in so te besede strašno daleč od srca.
Res sem v zagati, ko ne vem, kaj naj Ti povem.

K Tebi prihajam v glavnem le prosjačiti –
brez konca dolg je moj seznam želja, pričakovanj.
Kdaj pa kdaj pomislim tudi na oliko
in se ne pozabim Ti zahvaliti za vse prejeto…

A kako nerada Ti priznam,
katere rane me najbolj skele,
kje najbolj sem šibka,
kje povsem sem brez moči.

Gospod,
neizmerno majhna in slabotna sem,
kadar hočem se zanašati zgolj na svoje omejene moči,
ko pa enkrat le sprejmem Tvojo varno in odločno dlan,
takrat se v meni naseli poživljajoča moč, ki nikjer drugje je moč najti ni…

Danijela Premzl