Krhka in diamantno sinja luč
odseva iz globine morja
na površje valov.
Sanjska in očarljiva.
V njenih žarečih očeh,
je več skrivnostnega
kot razumsko dosegljivega.
Prvinska, zgoščena v čudež
kozmičnega bitja,
angelsko sozvočje z vetrom,
panorama gole kože s poljem
dotikov, razkošje igrivosti,
razpon zvokov v tišini plimovanja krvi.
Galerija vesolji v enem samem žarku.
Knjiga zlogov, ki rastejo v prostor.
Preraščajo v besede.
V oblak kometov
skritih pomenov ranjenih idej.
Reciklaža sanj.
Mladostniško svetobolje
ob svetilniku tisočerih upov,
zloženih na obalah,
kjer čakajo čolni z belimi jadri na veter.
Toplo in dobrodejno cvetenje kapucink
prinaša na obalo nežen vonj maja
in zbliževanje vala z obrežjem,
ki ga odnaša nazaj v brezčasje,
kjer okrevajo spomini.
Vračanje na mesto,
kjer rek morja vabi
na približevanje in oddaljevanje.
Tu ostajam, v kolikor nisem
nasilno odstranjena s tega sveta
v usodi Antigone, ki je umrla
v svoji zavezanosti biti.
Umrla bom težje od nje,
ki nosi v sebi poljub oddaljevanja.
Bit in bivanje razkrivata v sebi ognjeno ptico,
kakor da sva obe rojeni v Tebah.
V bremenih je več skrivnostnega
kot razumsko razrešljivega.
Val potrebuje trenutek velike samote,
da bi doumel svojo notranjo razklanost,
ko odide v soočenju s človekom vesti.
Krhka in diamantno sinja luč
