Preštevajo trupla,
otroke, ki jih več ni.
Preštevajo žene in matere
z zaprtimi očmi.
Preštevajo može,
ki so za vselej odšli,
preštevajo ruševine
pretekle noči.
Čakajo vodo in hrano,
pa je od nikoder ni.
Vse se godi pred našimi očmi,
pa nihče ne sliši krikov
obupanih ljudi.
Nikomur ni mar,
kaj se z njimi godi.
Kam drvi ta svet,
kaj se z nami dogaja
kako dolgo lahko to gorje traja,
kdaj bomo postali pomembni le navadni ljudje,
ne pa politika, denar in oblastni možje.
Dovolj je gorja,
dovolj je vsega,
kar ogroža otroška življenja,
dovolj je hudega trpljenja,
naj se konča lakota,
naj prav vsak človek svobodno zaživi
naj končno brezskrbno zaspi,
naj se v mirno jutro zbudi,
naj bo tako povsod po svetu za vse ljudi.
Preštevajo trupla,
