Preštevajo trupla,
otroke, ki jih veè ni.
Preštevajo žene in matere
z zaprtimi oèmi.
Preštevajo može,
ki so za vselej odšli,
preštevajo ruševine
pretekle noèi.
Èakajo vodo in hrano,
pa je od nikoder ni.
Vse se godi pred našimi oèmi,
pa nihèe ne sliši krikov
obupanih ljudi.
Nikomur ni mar,
kaj se z njimi godi.
Kam drvi ta svet,
kaj se z nami dogaja
kako dolgo lahko to gorje traja,
kdaj bomo postali pomembni le navadni ljudje,
ne pa politika, denar in oblastni možje.
Dovolj je gorja,
dovolj je vsega,
kar ogroža otroška življenja,
dovolj je hudega trpljenja,
naj se konèa lakota,
naj prav vsak èlovek svobodno zaživi
naj konèno brezskrbno zaspi,
naj se v mirno jutro zbudi,
naj bo tako povsod po svetu za vse ljudi.
Preštevajo trupla,
