Ko se nebo povsem stemni,
ko le še glasno grmenje doni,
ko ne ločiš več dneva od noči,
človek, tedaj pomoči več zate ni.
Grmi in se bliska,
veter zavija in tolče povsod,
uničene ceste in daljnovod
po vasi vsej pa piska in piska.
Dvajset minut, morda pol ure,
zalilo je dvorišča, kleti, stanovanja,
prestrašilo je še domače kure,
kako škodo odpravit, se mi niti ne sanja.
A kriv je človek, ne narava,
kriv je cel svet, ne le ena država,
kriv je pohlep in nevestno ravnanje,
odneslo bo vse, ne le otroške sanje.
Do kdaj še lahko vsak trezno ravnanje omalovažuje,
ko aktualni politik spet glasno modruje,
do kod še zdržimo in potrpimo,
pa se preprosti človek vsak dan sprašuje.
Ko se nebo povsem stemni,
