Naj se misli umirijo,
telo naj se sprosti.

Bele peruti,
tisočerih drobnih,
belih, mehkih ptic
naj božajo te,
tvojo nežno kožo.

Spanec pripluje
v tvoje pristanišče
ljubezen iz vesolja
naj ti ziblje dušo.

Takrat ti pošljem
svoje dobre misli,
da moje hrepenenje
te polepša,
da te očisti
moja ljubezen.

Sprašujem se,
Te hladne noči, v zimskem hladu,
Tolažim srce,
Medtem,
Ko veter piha skozi dušo,
Vidim le,
Obris njen, in lasje,
Ko se ji prikupno pletejo pred oči,
Ko se veter dotakne nedotakljivosti uma,
Ko si moja ustnica želi tvojega poljuba,
Izgubljen si želim, da si tu,
Stojim, strmeč, na sredi sobe,
Na poti iz ječe do svobode,

Narava je gozd, bivališče mnogih živali.
Narava je potok v katerem se mavrica blešči,
pesem, ki sprošča te, ko šumi.
Narava je nebo, kjer ptice rade lete,
narava je sonce, ki greje te in luna,
ki kaže ti pot in pomirja te kadar izgubiš se.
Narava je vse, kar iščeš ali kar si izgubil.

Kadar v naravi si, uživaj v vsaki rosni kapljici,
ob ptičjem petju in šumu vetra in vedi
tukaj tvoja duša je doma.

Bodi tu ob meni,
tudi jaz bom ob tebi,
ne odidi,
dragi moj Didi.

(Martina)

Kam gre veter,
ko se noč spusti,
kam gre človek,
ko vse izgubi.

Kam gre volja,
ko upanje se izgubi,
kam gre hrabrost,
ko te sreča zapusti.

Ženska, ovita si
v sedem tančic skrivnosti:
izobražena,
v službi,
prijateljica in ljubica možu,
mati in vzgojiteljica otrokom,
kuharica,
likarica in gospodinja,
emancipirana
za enako plačo kot moški;
to je tvoje poslanstvo, ženska.

Takole:
epizoda je končana,
pa če ti to želiš
ali ne.
Ti kjerkoli si
zapomni si,
konec je,
karkoli že si.
Tvoj čas je
minil,
izgini, pusti me,
pojdi težit komu drugemu.

Naj veter ti pove,
da ti si zame vse,
naj pesem govori,
da zame si le ti.

Ljubezen moja, čez gore
naj poboža ti lase,
mlada rosa s trav
naj ti izroči pozdrav.

Jug zavel je pred večerom.
Nebo sladkobno, mlačno.
Oblaki sklanjajo
svoje sence, trave se
pogrezajo v tišino.
Zatišje, vse bolj temačno.

Jezero je nemirno.
Rusalka v vetru češe kodre
svetlih las. Nad njo
v nizkem letu jadrajo gosi.
Kriče v večer
odmeva njihov glas.

Zapri oči
in sladko spi,
naj sončno te jutro zbudi,
in da ti novih moči.

(martina)

Srce me boli,
ker te ob meni ni.
Vsak večer sem jokala,
a ne bova se vdala.

Srečna sem,
ker preprosto čutim in vem,
da tudi tvoje srce,
čaka name.

(martina)

Pokrajina po deževju pusto zgleda,
Okolico samotno tišina oblega,
Še so mokra tla, in deževne kaplje polzijo,
Na mokrih listih, vejah utrujeno ležijo.

Mogoče človek podoben je naravi,
V iskanju večne sreče se ne ustavi,
pred nevihto se skrije v zavetišče,
Spet smisel v življenju išče.

Srečen si,
ko ljubezen se rodi.
Bolečina v srcu,
ko ljubezen izpuhti.

Ko človek nekoga ima,
se z njim preprosto igra,
kako lahko si to dovoli,
in ostane brez vsake skrbi?

Tam nekje,
je dekle,
ki trpi,
zaradi tako nezrelih ljudi!

Oči mojih notranjih oči
so se obesile na strop z lastno vrvjo
in bingljajo z lestenca prihodnosti.
Pogled obkroža krivuljo zemlje
in trosi očesni pepel iz mojih oči.
Še žive misli, ki se nikoli
ne upokojijo pod vekami spomina.

Dotikajo se neba.
Dotikajo se sledi jat.
Ponotranjeno, neskončno odtehtano,
kamor seže vonj rože,
kakor dišava priljubljenega jedila na mizi,
kakor diagonalno gibanje morja,
kakor zenit sonca opoldan.

Če bi ne videl konca
Se ne bi podal na pot
Zgorel bi v ljubezni sonca
Izginil bi v pasti zmot

Tam v zmotah je resnica
Preko vodi tanka brv
Le v mislih je pravica
V krvi ego je umrl

Tavam po poteh pozabe
Spomini so postali prah
Ne iščem več ljubezni prave
Mojo dušo je prerastel mah.

Zleknjena sem na tvoji postelji, o domovina,
in šumim z valovanjem tvojih rek in gozdov,
udobno se počutim med žitnimi polji in nasadi,
mah po skalah ob Soči je moj vzglavnik
in moje oko nad njim boža stare vasice,
Brda, vinograde in grmičevje jesenskega ruja,
medtem ko se moja ljubezen vrašča vate.

Kako udobno se počutim na tvojem ležišču
zavoljo moje ljubezni do tvojih lepot in darov,
ko pa si s svojo grudo tako priraščena name.
Kot kakšna razbeljena plošča se odtiskuješ vame,
me obsipaš z nežnostmi materine roke
in občutjem globoko starševske ljubezni.

Ko sonce vzide čez gore,
razsvetli mi nočne more,
ki so muka vsakega dneva
in vodijo do propada.

So misli, ki stiskajo moje srce,
in je ljubezen,
sprevržena v trpljenje,
ki mi krajša življenje.

Lahko bi se svet spreobrnil,
da bi šel meni v prid
ali pa bi sam pokazal moč,
da bi zmagal in postal vsemogoč.

Zdaj sem pa tam
Nič mi ni dano
Gorje v prsih
V grlu
Ne odneha
Vem, da sem sam
Okoli je zlagano
Ne borim se več
Rad bi odšel počasi
In vedel zakaj
Moja krivda
Utvara, privid
V duši v glavi
In zmešnjava
Gledanje drugam

Nekega dne, ko me je ubijala resnica,
sem zaznala, da je srce človeštva
že skoraj umrlo. Vse telo,
vsak ud posebej je človeštvu
krvavel in krvi ni bilo mogoče zaustaviti.
Iztekali so potoki krvi. Rdečo barvo
sem sprejela kot izrazno barvo
človeške bolečine. Telo človeštva
je izgledalo kot labodji spev
z rdečim madežem na beli tkanini.

Iskala sem psihološke utemeljitve
zakaj človeštvo krvavi.
Menda bo držalo, da telo še ni izreklo
zadnje besede in da brez truda in napora
ne bo ustavilo tega solznodolinstva.

Veliko jih je, ki hodijo kot berači,
njihova žetev se nalaga državni palači,
imajo le za glaž vina,
kjer se utaplja solza.

Z odhodom v sen,
mi ne bo več vladal zakon,
smejali se bodo tepcu,
ki je zaprl vrata sistemu.

A konec doleti vsakega človeka,
večno nebo nihče zvezda neba,
kravata bo šla drugemu v roke,
ki naprej podrejal bo sužnje.

Okno, ti ne gledaš
kar vidiš
ti tega ne poznaš
ne veš, da si
ni ti mar za zid
temelj te ne briga
ne veš za vrata
okno
in ko te zavržejo
si še vedno okno
si zid
si temelj
vidiš
skozi vrata.

Noči, skrivnostne noči,
Osamljena cesta, lesk obcestnih luči,
Lesk, ki izžarevajo svobodne oči,
Zgodbe ki zaznamujejo ljudi.

Včasih imam občutek, da je noč naša mati,
Da nas v toplem naročju doji,
Toliko stvari želel sem ti dati,
Srcu nenadoma utrip zaspi.

Če hočeš biti podoben morju,
moraš prišepetavati pesku,
govoriti potiho s slanimi usti,
okusiti ga moraš,
napolnjenega s šumi,
se vanj potopiti,
v prozorne globine modrine,
utripati z ikrami,
prisluhniti glasovom školjke
in se s prsti dotakniti
svoje soli v njem.

Tam sta dve življenji –
eno sončno na skali,
drugo v globinah morja,
ki ležita v tebi
in utripata v paru.