|  Nekega dne, ko me je ubijala resnica,
sem zaznala, da je srce človeštva
že skoraj umrlo. Vse telo,
vsak ud posebej je človeštvu
krvavel in krvi ni bilo mogoče zaustaviti.
Iztekali so potoki krvi. Rdečo barvo
sem sprejela kot izrazno barvo
človeške bolečine. Telo človeštva
je izgledalo kot labodji spev
z rdečim madežem na beli tkanini.
Iskala sem psihološke utemeljitve
zakaj človeštvo krvavi.
Menda bo držalo, da telo še ni izreklo
zadnje besede in da brez truda in napora
ne bo ustavilo tega solznodolinstva.
Medtem stoji vest razpeta na statvah
in življenje ji tke dušo iz izgubljene krvi,
ki priteka po kapljicah nazaj v srce
po nekih zoženih prehodih kanalov,
kar me je okrepilo v občutkih,
da sem se zagledala celo v kamen,
ki ne more razdajati ljubezni,
ker nima več krvi,
le spokojnosti čutov v njem me uči,
da ga bo sonce ogrelo.
Iz jaz hodim preoblečena v kamen
po svetu, da me resnica ne bi ubila.
Že skoraj sem se naučila igrati na citre
zlagane pesmi, kako je tretji svet tam daleč.
Medtem ko suha trava v vetru šumi,
se drevesa sušijo in otroci pod njimi
od žeje umirajo, med tem ko mi,
tako prepojeni s sadnimi sokovi,
mineralnimi vodami
in eksotičnim sadjem,
plavamo v bazenih in rekah,
ne vidimo mater in očetov z udrtimi očmi,
ki povedo malčku na njegovo uho,
da sta to dva različna svetova –
svet radosti in svet trpljenja
ustvarjena od istega Boga,
ki ju ima človek v upravljanju.
Za hrbtom otroka je prežal krokar.
P.S. Gre za fotografijo, ki je požela blagoslov sveta. Dobila je Pulitzerjevo nagrado leta 1994.
Na sliki je deček, ki ima samo še en kilometer do kampa, zadaj pa ga čaka krokar, da ga poje, ko bo umrl.
Fotograf Kevin Carter je posnel fotografijo in mesto zapustil....
....potem je čez čas, ko se je zevedal svoje poteze - naredil samomor.
|
NE ZAMUDITE
Krokar
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 3. marec 2006 @ 10:02 CET
poslal si mi to-le fotografijo o črnem otroku in krokarju, ki me je pretresla. Tedaj so se mi porodile misli in zavedanje o trpljenju afriških otrok, ki trpijo lakoto in žejo in nastala je pesem Krokar. Včeraj sem nakazovala mesečne položnice in sem nekaj malega namenila Unicefu tudi za otroke v Darfurju. Priporočam, da se nanje spomnimo. Vsak tolar lahko reši življenje.
Dobra dela potrebnim gradijo most človečnosti med ljudmi.
Tatjana
Krokar
Prispeval/a: Ljuba dne sobota, 4. marec 2006 @ 09:53 CET
Tatjana, slika je res pretresljiva! Povzroča hud stres, zato jo ljudje raje prezrejo, češ, le kdo bi se ubadal še s tujimi težavami, saj imamo že svojih preveč!
Spomnim se epizode iz humoristične nadaljevanke "Vikarka iz Dibleya", kako so mi tekle solze ob prizoru, ko dva uboga črnska otroka, bogve odkod iz črne Afrike, pretresljivo jokata, ker sta jima za AIDS-om umrla oba starša, pa sta tako ostala čisto sama na tem, afriškim otrokom nenaklonjenem, svetu! Šele pogled na njuno trpljenje vsaj nekoliko zgane srca trdim, samovšečnim, vase zagledanim samozadovoljnežem.
Tudi sama sem velikokrat poslala kakšen znesek v dobrodelne namene (UNICEF), pa sem nekega dne brala v neki publikaciji, koliko procentov od tega denarja pobere glomazna birokratska mašina, in me je vse minilo!
To je približno tako, kot da bi ti jaz dala veliko torto za rojstni dan, pa bi jo pojedli vsi drugi, tebi pa bi ostal le skromen košček. No, morda primerjava ni ravno najboljša, ampak približno tako je.
Zdaj denar ali kaj drugega (oblačila, odeje, kak tehnični predmet...) raje neposredno dam ali pošljem čisto konkretnemu človeku, ki to potrebuje, kajti le tako vem, da bo moj prispevek res dobil neokrnjenega v svoje roke.
Morda ti povem še tole: Dostikrat me ljudje (znani, neznani iz drugih koncev Slovenije) prosijo, da bi jim napisala kakšne verze za razne priložnosti, obletnice, praznovanja..., ko pa me vprašajo za plačilo, jim odgovorim v tem stilu - namreč da ne zaračunavam tovrstnih storitev (sem pač ena tistih trap, ki so prepričane, da je svoje darove treba deliti z drugimi!), vendar pa, v kolikor se čutijo dolžni plačati za dobljeno storitev, naj v mojem imenu nakažejo določeno vsoto (kakršno pač sami želijo) kakšni dobrodelni organizaciji, in mi seveda pošljejo odrezek nakaznice, da bi jaz potem lahko to uveljavljala pri napovedi dohodnine!
Pa misliš, da se je to dogajalo?! Od približno 30-tih pošiljk voščil naslovnikom sta mi poslala, reci in piši, odrezek od vplačila nakaznice le 2 - ena gospa za 2.000 SIT, en gospod pa za 3.000 SIT. Jaz pa sem za oba porabila veliko ur koncentriranega in izčrplujočega dela, kajti vsakemu sem napisala več kot 10 kitic (ena čestitka je bila za70-letnico in druga za Abrahama).
Po tej izkušnji naročnikov čestitk nisem več prosila, naj bi nakazovali denar v dobrodelne namene, ker se je večina pač izkazala za nehvaležne, sebične, in ker niso znali ceniti tujega dela, ker je bilo pač zastonj.
A čestitke še vedno pišem, ker pač ne morem iz svoje kože. Vem, da me izkoriščajo, a nekateri se vendarle pokažejo hvaležni, pa mi sem in tja napišejo kakšno kartico, čestitko ob novem letu ali SMS. No, že za take je vredno pisati!
Kar pa se tiče prispevka za Darfur - kar precejkrat sem poslala SMS na 1919, nakaznic pa ne pošiljam več, ker dobrodelnim organizacijam preprosto (več) ne zaupam! A če bom kje srečala kakšno ubogo paro, ji bom radevolje dala, kar bom mogla!
Lep, čeprav deževen, pozdrav ti pošiljam iz Kranja
Ljuba
Krokar
Prispeval/a: jaka dne sobota, 4. marec 2006 @ 11:47 CET
Moj Mojster pravi;
" Vsa spoznanja tega sveta so vredna 0,
moje znanje pa je vredno 1. Sprejmi moje znanje,
daj to 1 pred vse ničle, in uglej vrednost življenskih spoznanj."
Takšne slike in takšne zgodbe, v svojem fundamentu,
znajo potrkati na vrata - cono našega srčno slišnega diha,
skozi dih, katerege diha eter nikoli rojenege in nikoli umrljivega.
Ko nas ta vseprisoten eter, nikoli rojenega in nikoli umrljivega,
razpusti, potem se nebesedno srečamo z našimi mineralnimi vodami in eksotiko
našega eksotičnega sadja. Z mineralnimi vodami ni nič narobe, z eksotiko sadja ni nič narobe, a še predno se bomo
z njimi mineralizirali, se zavejmo tistega dela sebe, iz katerega prihaja hvaležnost za te dobrine, ne izgubljajmo pa se v dobrinah samih.
V nas obstaja mesto kjer se slišijo vse prošnje, ne samo našega sveta, ampak tudi sveta Afrike. Obstaja eno srce nas samih, skozi katerega se pretaka to eno fundamentalno. V tem srcu so vsa zapisana hrepenenja in v tem srcu, se v končni fazi, nahaja odgovor vsem hrepenenjem.
Naj se vsak na svoj način poveže ljudmi
tretjega sveta in naj jih objame s svojo ljubeznijo in spozna,
da ni trenutka diha, ko bi bili ločeni od njih.
Lep pozdrav Tatjani in Igorju.
lp. Jaka
Krokar
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 4. marec 2006 @ 18:17 CET
imeli smo slabe izkušnje z Rdečim križem. Unicefu nekako zaupam, saj vidim, da v njem delajo dobronamerni ljudje
(Milena Župančičeva, Boris Cavazza, Lado Leskovar in še mnogi drugi, ki dajajo občutek zaupanja), ker se resnično trudijo.
Glede izkušenj z ljudmi je tako kot mi je rekel nek moj prijatelj: Dobrota je veliko krat pot v petekl!" To sem sama občutila. Tudi poslanstvo dobrote je treba opravljati z odgovornostjo. Pri ljudeh, ki so v moralnem deficitu nimaš kaj. Ne morejo biti hvaležni in ne znajo vrednotiti tega kar narediš za njih. Jaz sem že veliko ljudem pomagala s pisanjem raznih prošnj, vlog, pritožb in vsega mogočega, a večina moram reči, da mi je bila hvaležna. Dogodilo se mi je, da je nekega silvestra popoldan pozvonil nek odvetnik na moja vrata in mi pripeljal stranko, ki je imela za dokapitalizirati dve podjetji. Prosil me je, da naj ga rešim iz stiske, kajti če do pol noči za Silvestra ne odda priporočeno pošiljke na pošto, da mu podjetij prenehata po samem zakonu, itd. To je bilo za Silvestra 1994. Jaz sem ga vprašala če je normalen, kajti za dokapitalizacijo enega podjetja bi potrebovala en delovni dan, da bi mu vse papirje uredila. Nato me je žalostno gledal in jaz sem žalostno gledala mizo, ki sem jo pripravljala za silvestrsko slavje. Nato je začelo delovati v meni sočutje in človeka sem se usmilila in mu do 1o.45 ure ne vem kdo mi je dal to moč, pripravila vse potrebno, da je šel na pot in pravočasno tik pred 24 uro oddal dokapitalizacijo dveh podjetij na pošto. Človek mi je obljubil razmeroma visok znesek nagrade, da sem mu to uslugo naredila. Rekel mi je, naj izstavim račun. Račun sem poslala, vendar plačila ni bilo od nikjer. Nato sem se že sprijaznila s tem, da denarja verjetno nima in da mi ne more plačati. In nekega dne glej, sem prejela plačano glavnico z zamudnimi obrestmi vred in zahvalo. Neverjeten poštenjak, sem si mislila. Zdelo se mi je lepo, da so še takšni poštenjaki na svetu, ki ne pozabijo na hvaležnost.
Zdi se mi pomembno, da človeku zaupamo. Jaz sem prepričana, da prek Unicefa bo prišel znesek v prave roke.
Lep pozdrav
Tatjana
Krokar
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 4. marec 2006 @ 18:25 CET
zelo lepo si napisal svoje misli, vendar sem prepričana, da s svojim dobrim srcem bi prišel ti do istih misli tudi brez mojstra, ker je dobro v tebi zasidrano kot človeška vrednota. Prepričana sem, da tragična usoda tistega dečka s krokarjem ni bila zaman, saj jo je videlo toliko oči po svetu in koliko src se je dotaknila, da so sklenili pomagati afriškim otrokom. V tej dobroti si bil tudi ti vezni člen, ki si dobroto morda potrojil, podeseteril ali postoteril. Bogve koliko ljudi je pomagalo Afriškim otrokom v teh dneh, ko so to sliko videli.
Lep pozdrav in vse dobro tebi Jaka. Povezujejo naj nas dobre stvari.
Tatjana
Krokar
Prispeval/a: jaka dne sobota, 4. marec 2006 @ 20:13 CET
Tatjana, tudi jaz mislim, da bo denar prišel v prave roke.
Veseli bodo lačni otroci, ko jim bo tvoj grisolino,
ovlažil in nežno napolnil njihove trebuščke.
Tako kot vedno, 100krat hvala in lp.