Nekega dne, ko me je ubijala resnica,
sem zaznala, da je srce človeštva
že skoraj umrlo. Vse telo,
vsak ud posebej je človeštvu
krvavel in krvi ni bilo mogoče zaustaviti.
Iztekali so potoki krvi. Rdečo barvo
sem sprejela kot izrazno barvo
človeške bolečine. Telo človeštva
je izgledalo kot labodji spev
z rdečim madežem na beli tkanini.
Iskala sem psihološke utemeljitve
zakaj človeštvo krvavi.
Menda bo držalo, da telo še ni izreklo
zadnje besede in da brez truda in napora
ne bo ustavilo tega solznodolinstva.
Medtem stoji vest razpeta na statvah
in življenje ji tke dušo iz izgubljene krvi,
ki priteka po kapljicah nazaj v srce
po nekih zoženih prehodih kanalov,
kar me je okrepilo v občutkih,
da sem se zagledala celo v kamen,
ki ne more razdajati ljubezni,
ker nima več krvi,
le spokojnosti čutov v njem me uči,
da ga bo sonce ogrelo.
Iz jaz hodim preoblečena v kamen
po svetu, da me resnica ne bi ubila.
Že skoraj sem se naučila igrati na citre
zlagane pesmi, kako je tretji svet tam daleč.
Medtem ko suha trava v vetru šumi,
se drevesa sušijo in otroci pod njimi
od žeje umirajo, med tem ko mi,
tako prepojeni s sadnimi sokovi,
mineralnimi vodami
in eksotičnim sadjem,
plavamo v bazenih in rekah,
ne vidimo mater in očetov z udrtimi očmi,
ki povedo malčku na njegovo uho,
da sta to dva različna svetova –
svet radosti in svet trpljenja
ustvarjena od istega Boga,
ki ju ima človek v upravljanju.
Za hrbtom otroka je prežal krokar.
P.S. Gre za fotografijo, ki je požela blagoslov sveta. Dobila je Pulitzerjevo nagrado leta 1994.
Na sliki je deček, ki ima samo še en kilometer do kampa, zadaj pa ga čaka krokar, da ga poje, ko bo umrl.
Fotograf Kevin Carter je posnel fotografijo in mesto zapustil....
....potem je čez čas, ko se je zevedal svoje poteze - naredil samomor.
Nekega dne, ko me je ubijala resnica,
