Pred kratkim sem se s fotoaparatom sprehajal po prelepi naravi in ko sem hodil, so se pred mano odkrivali novi in novi čudoviti motivi. Bilo je resnično neverjetno. Dobival sem ideje za kompozicije kot nikoli prej. Gozdna potka in njene podrobnosti, ki bi bile ponavadi precej nezanimive, so dobivale novo perspektivo. Skala v bližnji reki, delček drevesa, pogled iz daljave, motiv iz bližine, ideje in kombinacije so se mi odvijale pred očmi. Neverjetna izkušnja...

In potem me prešine. Natanko tako je vse v našem življenju! Razlog zakaj vidim vse te motive, je v tem, ker jih iščem. Zavestno sem se podal na pot, da jih odkrijem in ves čas pozorno opazoval. In potem so se sami pojavljali pred mano. Novi in novi.

Nisem privrženec meščanske kulture. Biti pripadnik srednjega sloja zahodne kulture v 19. in začetku 20. st. se mi zdi ena najobupnejših oblik človeškega obstoja. Samozatajevanje, zlaganost, neumorno dajanje vtisa, brezizhodna ujetost v vedenjske vzorce … Brrr!

Kljub temu pa je bila prav ta srhljiva razvojna stopnja zadnja, v kateri so vljudnost, prijaznost, spoštovanje, čast in ponos še nekaj pomenili. Zadnjih nekaj desetletij, ko zgolj vztrajno izničujemo nesnovne in kompulzivno arhiviramo snovne dosežke človeške kulture, si s tega gledišča vsekakor ne zasluži naziva 'razviti svet'.

Če verjamemo, da je nekaj nemogoče, ne bomo tega nikoli poskusili. Na tem stavku sloni bistvo manipulacije časa, v katerem živimo. Večina ljudi preprosto verjame, da obstaja le tisto, kar so jih učili, zato se kot družba ne razlikujemo od orla, ki so ga, takoj ko se je izlegel, pustili odraščati s kurami. Ko je zrasel, je skupaj z njimi ril po zemlji in mu nikoli ni prišlo na misel, da bi razprl svoja krila in vzletel. 

Če so vas že v zgodnjem otroštvu naučili, kdaj morate jesti, kdaj lulati in kakati, kdaj spati, kaj so pravilni odgovori, za katere se dobita posladek in pohvala, da ste pridni, itd., potem je sistem uspel v svojem namenu.

Imamo različne namišljene prijatelje, tudi »BAVBAV-i« sodijo med njih. Takšni kot jih poznajo otroci in tudi tisti, ki strašijo odrasle ljudi. Slednji so šele pošasti, ki se jih kljub vztrajnemu odganjanju težko spregleda. Ampak saj veste, kako pravijo: »Strah je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni«.

Kaj je uspeh? Več več več ? Večja hiša, več denarja, več avtomobilov, višji položaj... 
Ste morda opazili, da vas ta ideja o uspehu izčrpava?  Pa ne le vas, izčrpava tudi Zemljo in vse njene vire. Obsedeno stremenje po kvantiteti namesto kvaliteti jemlje vsemu življenjsko energijo.

Pravzaprav je vse to le še en mit, ki so nam ga prodali. Pravljica o uspehu, kjer palček čepi v VIP loži, se prevaža s pravo znamko kočije in neprestano hlasta po prestižu, vendar je ironično istočasno v nenehnem strahu pred izgubo. Palčki smo postali, ker so nam oprali možgane in nas prepričali, da nismo dovolj dobri in zato večina verjame, da »potrebuje še več, da postane še več«.

Če nam ljubezen pomeni bolečino in trpljenje, potem ljubimo pretirano. Če se pogovori z našimi najboljšimi prijateljicami večinoma sučejo okrog partnerja, njegovih problemov, njegovih misli, njegovih občutkov, če začnemo skoraj vsak stavek z, »on…«, potem ljubimo pretirano.

Če je on do nas čemeren, razdražljiv ali ravnodušen, če nas morda celo ponižuje, mi pa opravičujemo njegovo obnašanje, ker da je bilo njegovo otroštvo nesrečno, in se imamo tako rekoč za njegovega terapevta, potem ljubimo pretirano.

Velikokrat srečujem ljudi, ki jih pestijo razne fizične poškodbe; imajo probleme s koleni, križem, so se poškodovali ali pa so ves čas utrujeni…

In potem, ko se pogovarjam z njimi, mi rečejo, do so prepoznali in da pa je sedaj pa res čas, da nekaj spremenijo. Drugi teden si res uredim svojo prehrano, resnično se bom začel več gibati, zdravo živeti…

Naše telo se odziva na naš način življenja in vsaka poškodba ali bolezen nam kažejo, da nekaj ne razumemo v življenju in posledično delamo narobe…

Še en dan, ki ga bom namenila sebi, svojemu razmišljanju, vpogledom in zavedanju, da sem v tem trenutku tisto najboljše, kar zmorem in znam, glede na to kako razumem sebe,  druge in svet.

Neštetokrat sem se že vprašala kaj je smisel mojega obstoja in vsakič dobim nov drugačen, dopolnjen odgovor. Učim  se, berem, iščem, življenje pa me  preizkuša na takšne in drugačne načine. Pred dnevi me je znanka vprašala: »si se že našla?« Sem,  sem ji odgovorila, a z delom nadaljujem in se odkrivam vsak dan posebej. Sem pač filozofinja po duši, ki nenehno razmišlja, ugotavlja, dopolnjuje, razglablja. Redko kdaj sem zadovoljna samo z enim odgovorom in danes nisem več tisto, kar sem bila včeraj, prav tako jutri ne bom to, kar sem danes.

Kaj je preprostost? V nekem smislu to pomeni, da za srečo ne potrebujemo veliko in smo zadovoljni s preprostimi rečmi … Tako da opazujemo sončni vzhod, pozneje pa še sončni zahod. To so zelo preprosta zadovoljstva v življenju.

Da poslušamo ptičje petje, posedamo na rečnem bregu in medtem premišljujemo, kaj nam narava sporoča in modruje. Preprosti odnosi – takšna je na primer privrženost. Ko so otroci majhni, so po naravi dokaj preprosti. Želijo biti ljubljeni in ljubiti. Take stvari ne zahtevajo denarja in so le preprosti življenjski darovi.

Mislite, da so tisti, ki imajo na družabnih omrežjih veliko prijateljev in ki v mestu "poznajo vse", zelo srečni? Raziskava, v kateri je sodelovalo več kot 16.000 ljudi, je pokazala, da ni tako.

Čeprav so raziskovalci sprva menili drugače, je obsežna štiriletna raziskava pokazala, da so tisti, ki so se na začetku raziskave označili za zelo srečne, družabne in z veliko prijatelji (tudi prijatelji na družabnih omrežjih), v štirih letih mnenje in občutke spremenili. Njihova sreča je bila vsako leto manjša, vse bolj so se zapirali vase in postajali nesrečni, piše Daily Mail.

Varljivi blišč materialnosti
Po kratkem in preprostem razmisleku smo torej prišli do zanimivih gotovitev: v življenju so najpomembnejše ideje, odnosi in čustva. Materialnost je pomembna kot domena pripomočkov, s katerimi lahko vse prve tri razvijamo, se tako bogatimo in s tem duhovno rastemo. To pa je ugotovitev, ki sedaj prevladujoči materialistični miselnosti ni blizu. Prizadevanje za materialno torej ni tisto, kar bi ozaveščeni človek postavljal na prvo mesto.

Kdor materialnost uvršča najvišje na spisku vrednot, naj premisli še nekaj: vsak človek teži k doseganju tistega specifičnega stanja duha, ki mu rečemo »sreča«. Uživati srečo je najpomembnejši in najbolj zaželeni cilj vseh prizadevanj človeka. A sreče nam ne more zagotoviti nekaj materialnega. Lahko nam prinese udobje, a to ni isto kot sreča.

Ideja ali snov?
Očitno je treba začeti pri najbolj osnovnih gradnikih stvarnosti, ki je dostopna človeški zavesti. Razčistimo najprej preprosto dilemo: kaj je pravzaprav primarno - ideja ali snov oz. materija? To vprašanje je razdelilo svet na idealiste in materialiste. Zmagali so, kot vemo, slednji. Upravičeno? Odgovor nam bo jasnejši, če si zastavimo podvprašanje: kaj je na svetu najpomembnejše? Je to denar kot instrument moči in nadvlade? Je to človek kot materialno bitje? Je to človeško življenje? Ali so to ideje, (nematerialne) miselne forme, ki so le »pojav v naših glavah«?

Odgovor je nedvoumen: najpomembnejše na svetu so ideje. V imenu idej (npr. krščanstva, luteranstva, komunizma, fašizma, stalinizma, znanstvenih tez…) so skozi vso zgodovino človeštva umirale mase nedolžnih ljudi, med drugim tudi učenjaki in znanstveniki.

Pred skoraj 500 leti je Rene Descartes zapisal: »Presenetilo me je, koliko lažnivega sem v mladih letih imel za resnično.« Razmišljujoč človek dandanes pride na enako misel. Celovitega znanja in spoznanja o stvarnosti namreč ni, razlage in nekateri osnovni koncepti, ki jih skozi današnje svetovno nazorske predstave dobimo v sistemu izobraževanja, pa so tako nekonsistentni, da se z njimi ne more zadovoljiti.

Povprečen človek je morda povsem zadovoljen s sedanjimi predstavami o svetu, vendar je prav to zadovoljstvo poglavitni krivec za blokado napredka. Ne bi se namreč smeli sprijazniti s sedanjim nivojem zavesti, tekmovalno-potrošniško naravnanostjo in prepričanjem, da je smoter našega življenja prizadevanje za preživetje in nekaj malega užitkov.

Naš ljubi duhovni učitelj Šrila Prabhupada v eni od svojih knjig pravi nekaj zares pomembnega, kar bi morali razumeti vsi ljudje. Govori o univerzalnem načelu, ki daleč presega vsako sektaštvo. In sicer o tem, kdo je velika osebnost. Ljudje obožujejo velike osebnosti ali pa jim zavidajo. In vsak po svoje si prizadevajo, da bi tako ali drugače postali veliki. Ampak kaj je pravzaprav veličina? Kakšne so odlike mahatme oziroma velike duše?

Ali veličina pomeni, da imamo veliko denarja? Nekateri najbolj izprijeni ljudje na svetu so miljarderji in milijonarji. Celo dandanes vidimo, da veliki bogataši podpirajo terorizem in krutost do nedolžnih. Je to veličina?

V otroški nedolžnosti sem v mislih ali šepetaje skrivaj molil, po navadi v postelji pred spanjem. V molitvi sem našel uteho in občutek, da me nekdo posluša. Verjel sem, da me Bog sliši in da je z mano. Vseeno pa so se mi porajala številna vprašanja o božanskem bitju.

Velikokrat sem se spraševal, kdo je Bog. Je kot ogromen oblak ali komaj vidna senca? Je prijatelj, ki usliši vse moje molitve, in je tako resničen, da ga skoraj lahko ujamem z mislimi?

Očetov oče, William oziroma Bill Slavin, je močno vplival na moje življenje. V njegovi ljubeči naravi se je odražala globoka privrženost veri. Z občudovanjem sem opazoval, kako mirno in nevsiljivo je poskušal združiti svoje staro izročilo z življenjem v Ameriki. Med družinskim kosilom sem pogosto opazil, da potihem moli, medtem ko smo drugi že jedli.

Ko takole premišljujem, kaj vse se je že zgodilo v mojem življenju, se potihoma vprašam, kaj vse se šele bo zgodilo. Le kaj vse še rabim na svoji poti? Takoj dobim odgovor:« vse, kar boš rabila na svoji poti, ti bo prišlo nasproti. Ne skrbi, vse bo tukaj ob svojem,  pravem času«

Nekje na poti je bilo takole:
Izgubila sem svoje ravnotežje, svoj notranji mir. Bila sem  vznemirjena in čutila sem potrebo, da se od vsega umaknem, a kaj, ko me je bilo strah biti samo, pa čeprav biti samo s seboj. Jokala sem, bila razdražljiva, burno sem reagirala, premlevala stvari… bila sem prepirljiva… Nenehno sem imela obisk negativnih misli, čeprav sem se trudila, da temu nebi bilo tako.

Ko pridejo dnevi, ko razpoloženje ni ravno na vrhuncu, je dobro upoštevati nekaj čisto vsakdanjih nasvetov.

Vsakomur se zgodi, da pridejo dnevi, ko mu preprosto ne gre vse po maslu in se počuti slabo. Že zjutraj vstane slabe volje, nato sliši kakšno slabo vest, šef mu ne da miru in počutje je čisto na dnu. Vse to je popolnoma naravno. Dobra novica pri vsem pa je, da se počutje lahko spremeni s pomočjo le nekaj zavednih in preprostih tehnik. Tukaj je sedem nasvetov, ki vam bodo dvignili razpoloženje, počutili pa se boste srečnejše:

Posledice slabega zakona so lahko katastrofalne, potrjujejo ameriški strokovnjaki.

Slab zakon ne vpliva le na razpoloženje, ampak tudi na zdravje, opozarjajo ameriški raziskovalci z Univerze Michingan State. Razlagajo, da je zakon ena od najpomembnejših vezi, ki mora biti kvalitetna, saj so v nasprotnem primeru posledice lahko katastrofalne, piše Daily Mail.

Odpuščanje je lastnost, ki je res ključna za naš notranji mir oziroma kakršen koli mir in sožitje na svetu, saj v tej dobi obstaja nebrzdana težnja po prepirih in hinavščini. Če ne znamo odpuščati, ne bomo mogli vzdrževati nobenih odnosov, pa naj bo med zakonci, prijatelji, sosedi, različnimi akademskimi skupinami ali narodi.

Za svet je značilno, da mu vladajo naravni zakoni. Takšen je zakon težnosti, po katerem vse v naravi sili k tlom. Naloga gradbenega inženirja je, da tako ali drugače kljubuje zakonu težnosti - da zgradi objekt, ki bo stal kljub naravni težnji, da se zruši. In pri tem ga ovira toliko stvari. Tako je tudi v svetu nešteto vzgibov, ki vse vlečejo navzdol, še posebej našo zavest in odnose. Če ne znamo odpuščati, se vse sveto v življenju poruši.

Nekoga moraš imeti rad, pravi Ivan Minatti v pesmi. Koga torej? SEBE moraš imeti rad! Sebe v vseh oblikah, sebe celega, sebe točno takšnega kot si. Ko ljubiš sebe, lahko tudi drugega.

Ljubezen do sebe je prvi korak ljubezni. Drugi korak je ljubezen do drugega, vendar brez prvega koraka ne moreš naresti drugega…Ljubezen moramo torej najprej najti pri sebi, v sebi, saj jo šele tako  lahko potem delimo z drugim. Tistega, česar nimamo, ne moremo deliti, kajne?

Kako otroci postajajo vse bolj seksualizirani
»Sod smodnika«, ki ga predstavlja pornografija, je eksplodiral v življenja severnoameriških otrok. Od tangic za devetletne deklice, do s spolnostjo zasičenega spleta in socialnih medijev brez omejitev, so otroci danes bombardirani s komercialnimi spolnimi vabili, kot nikoli do zdaj. V dokumentarnem filmu »Sext Up Kids« (2012), večkrat nagrajena režiserka Maureen Palmer raziskuje, kaj ta radikalna sprememba kulture pomeni za mlade, starše in naše dojemanje koncepta otroštva.

Palmerjeva se pogovarja z raziskovalci, ki spremljajo, kako se vse večji pritisk biti »seksi« – in seksualen – odraža na obnašanju otrok in njihovem zdravju. Pogovarja se s starši in učitelji, ki v tem hiper-medijskem kulturnem okolju, ki očitno ni več sposobno prepoznati ali spoštovati razvojnih potreb otrok, poskušajo pomagati otrokom prebroditi puberteto.

Želite idejo za kvalitetno preživljanje časa z vašim otrokom? Pomagajte si zigrami, ki razvijajo emocionalno inteligenco.

Pripravili smo vam nekaj aktivnosti, ki so lahko primerna igra za celo družino a so hkrati zanimive tako za otroke kot starše. otrok pa bo s pomočjo teh iger razvijal emocionalno inteligenco, ki jo bo potreboval za bogato življenje.

Otroci, posebej do drugega leta, imajo popolnoma velik svet okoli sebe, ki se z vsakim novim korakom, ki ga naredijo, še poveča. Starši so zanje tukaj za to, da jih varujejo in vodijo na vsakem koraku. Nenehna medsebojna komunikacija poteka na več nivojih. Otroci imajo poleg sebe starše, s katerimi komunicirajo vsak dan, hkrati spoznavajo in ustvarjajo nova prijateljstva.

Stik otroka s samim seboj v zrcalu
Starši se ogledujejo v ogledalu po navadi v kopalnici med vsakdanjo skrbjo za osebno higieno. Poleg njih pa si otroci ogledujejo v zrcalu tudi sebe, in seveda želijo vzpostaviti stik s seboj. Zrcalo zna postati eden izmed vsakdanjih sogovornikov vašega malčka. Medtem ko si umivamo zobe in si krtačimo lase, lahko malček za nami ponavlja.