Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Spostovanje-Mescanstvo-Vpliv-Sistem

Spoštovanje četrtek, 19. junij 2014 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Nisem privrženec meščanske kulture. Biti pripadnik srednjega sloja zahodne kulture v 19. in začetku 20. st. se mi zdi ena najobupnejših oblik človeškega obstoja. Samozatajevanje, zlaganost, neumorno dajanje vtisa, brezizhodna ujetost v vedenjske vzorce … Brrr! Kljub temu pa je bila prav ta srhljiva razvojna stopnja zadnja, v kateri so vljudnost, prijaznost, spoštovanje, čast in ponos še nekaj pomenili. Zadnjih nekaj desetletij, ko zgolj vztrajno izničujemo nesnovne in kompulzivno arhiviramo snovne dosežke človeške kulture, si s tega gledišča vsekakor ne zasluži naziva 'razviti svet'. To ime bi se dosti bolj podalo tako meščanski dobi vzpona uradnikov in zatona obrtnikov, kot tudi mračnemu srednjemu veku, v katerem je bilo lažje požreti strup kot dano besedo. Pravzaprav bi lahko čas od ohladitve hladne vojne naprej poimenovali 'brezčastni čas' – čas, ko je spoštovanje umrlo. Ne da so predtem vrli Evropejci – sploh med osvajalskimi pohodi – izkazovali kakšno posebno spoštovanje do kogarkoli ali česarkoli, z izjemo lepo obarvanih kamnov. So pa izkazovali določeno mero spoštovanja do drugih Evropejcev enakega ali višjega stanu, včasih celo do žensk. Ne le izkazovali, tudi zahtevali so ga, in če ga niso dobili, so si ga izborili, včasih celo za ceno življenja. Dvobojevanje z orožjem je bilo stoletja prepovedano, a se prepoved ni upoštevala. Ko so pričeli oblastniki dvobojevalce kaznovati (bolj zato, ker jim je v dvobojih preminilo preveč sposobnih ljudi, kot ker bi bili proti dvobojem), pa je počasi izginilo. Nadomestili so ga pretepi brez orožja, iz katerih sta se razvila boks in rokoborba. Sprva sta bila zelo cenjena, nato pa so se jima 'dostojni' ljudje odrekli in sta postala zabava za rajo. Danes je prepovedano ustreliti nekoga, ki okoli nas maha z nožem. Prepovedano je zabosti nekoga, ki nas skuša tresniti s kolom. Prepovedano je s pepelnikom pobliže seznaniti nekoga, ki nas tepe in brca. Prepovedano je razbiti gobec nekomu, ki nas zmerja. Lahko ga zgolj zmerjamo … Zakoni so nam prinesli marsikaj dobrega. V primerjavi s prejšnjimi časi so zelo dobro zaščitili šibkejše pred močnejšimi, revnejše pred bogatejšimi in uboge pred vplivnimi. Sicer so razmere še vedno svetlobna leta od najboljših možnih, so pa tudi svetlobna leta od tistih izpred stoletja ali več … A bolj kot so naša življenja podvržena zakonodaji, manj jih ostane za nas. Vsak od neštetih zakonov, aktov, predpisov in pravilnikov nam jemlje delček lastne presoje, odločitve in odgovornosti, hkrati pa jih nikomur ne daje. Zakonodajalci ne odgovarjajo za kakovost zakonov, ki so jih sprejeli. Izvajalci se v primeru težav sklicujejo na zakone, ne na lastno vest. Državljani pričakujejo, da bodo za njihove krajevne težave poskrbele javne službe, če se to ne zgodi, pa ne zavihajo rokavov (praviloma jih niti ne smejo), ampak zgolj jamrajo. Po enakem vzorcu se tudi v zasebnem življenju, kadar nas imajo za krivca ali se nam godi krivica, vedno bolj sklicujemo na nekoga ali nekaj tretjega. Vedno manj težav v odnosih rešujemo med seboj, s pogovorom; raje se poslužujemo zahrbtnih spletk in obrekovanj. Če se že lotimo pogovarjanja, se najpogosteje sprevrže v kričanje in zmerjanje. Dvobojev tako rekoč ni več, pretepi pa so navadno mlatenje, po možnosti tako, da je napadena stran izrazito šibkejša ali v manjšini. A ne le v nesoglasja, nespoštovanje se je vcepilo v vse vidike naših življenj. Ne spoštujemo izdelkov, ki jih imamo in uporabljamo, ter jih kar naprej zamenjujemo za novejše in 'boljše'. Ne spoštujemo svojega dela, ker imamo nanj vedno manj vpliva (odgovornost) in od njega vedno manj koristi (čast). Starši še vedno ne spoštujejo svojih otrok, zato jim odrekajo pravico do odgovornosti in jih razvajajo ali pa jim odrekajo pravico do časti in jih zanemarjajo, zaničujejo ali zlorabljajo. Učitelji in svečeniki v skladu z izročilom ne spoštujejo svojih poslušalcev, ampak jim trosijo zastarele, pomanjkljive, posplošene in potvorjene podatke ali laži, ne da bi se ubadali s tem, ali jih razumejo in kaj si lahko z njimi začnejo. Politiki ne spoštujejo države, ki ji pišejo zgodovino, ampak jo izkoriščajo. Isto velja za delodajalce v odnosu do podjetij in delavcev. Znanstveniki ne spoštujejo znanstvenega postopka, ampak iščejo luknje v njem. Umetniki (z izjemo nekaterih glasbenikov) ne spoštujejo pravil lepega, razumnega in smiselnega, ampak si prizadevajo ljudi vzemiriti, če jim ne uspe, pa na dolgo in široko blebetajo, zakaj naj bi bilo njihovo delo vznemirljivo. Športniki sicer spoštujejo svoj šport, ne spoštujejo pa sebe, ker so pripravljeni uničiti svoje telo v dobro rezultatov. V okolju s takšnimi 'uspešneži' in 'vzorniki' je težko spoštovati kogarkoli, vključno s sabo. Kdor prispeva k razvoju družbe v smer, v katero se razvija, si spoštovanja ne zasluži. Kdor ne prispeva, ga nima, ker je revež in 'se zgolj okorišča'. Več kot je ljudi na svetu, redkejši so tisti, ki se lahko mirno pogledajo v ogledalu, vedoč, da so tudi vsakomur drugemu pokazali točno takšen obraz, kot si ga je zaslužil … Gregor Hrovatin Vir: za-misli.si Komentarji (1) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog