Ženske

Ženske so nosilke življenja. Ženske rojevajo. Ženske hranijo novo življenje. Ženske so tok sveta. Ženske so globoko zakoreninjena moč vode. Vode, ki v življenju teče kot življenje. To je velika moč ženske.

Ali poznaš to moč? Komaj kakšen moški jo pozna! In veš zakaj? Ker se moški težko prepusti samo eni ženski. Nihče ne izgubi svoje ženske. Nobena ženska ne zapusti svojega moškega. Tega ne more. Ravno tako ne, kakor reka ne more teči navzgor. Ženska vselej ostane pri svojem moškem.

Pred mesecem dni sem odhitela v glavno mesto sosednje države s prav posebnim namenom. Na celodnevni seminar meni tako ljubega avtorja in duhovnega učitelja Neala D. Walscha. Pogovori Bogom. Knjiga, ki mi je bila predlagana, a ji sprva nisem namenila svoje pozornosti. Ni bilo še zrelo. A ko sem jo vendarle vzela v roke, mi je bilo jasno, zakaj sem potrebovala čas za to, da jo preberem. Morda nisem takrat še vsega razumela, pa vendar se je v meni nekaj premaknilo. Toliko, da sem na ključne stvari našega življenja začela gledati drugače.

Saj veste, ko je učenec pripravljen, pride pravi učitelj. Človek, ki ga globoko cenim in spoštujem, učim po njegovi filozofiji naprej in seveda ni bilo nobenega dvoma, da sem takoj, ko sem zagledala objavo o njegovem obisku v Zagrebu, kupila vstopnico. In del spoznanj tega čarobnega seminarja bi sedaj rada delila z vami.

Placebo ste vi - Vaš um je pomemben
Če učinek placeba razkriva, kako lahko misel spremeni fiziologijo – lahko bi rekli, da um prevlada nad snovnim, bi lahko preučili svoje misli in njihov vpliv na možgane in telo. Začnimo s svojimi vsakdanjimi mislimi.

Smo bitja navad.
Vsak dan skozi našo glavo šine od 60.000 do 70.000 misli in 90 odstotkov teh misli je popolnoma enakih kot tiste, ki smo jih imeli dan pred tem. Vstanemo na isti strani postelje, jutranja opravila v kopalnici in na stranišču so vsak dan enaka, češemo se enako, sedimo na istem stolu in jemo enak zajtrk, v isti roki držimo isto skodelico, v službo se peljemo po isti poti in počnemo enake stvari, ki jih tako dobro obvladamo in sicer z istimi ljudmi (ki nas živcirajo enako) – vsak dan. Potem odhitimo domov, da bi lahko hitro prebrali elektronska sporočila in večerjali, saj se nam mudi pred televizor, da bi gledali svoje najljubše nadaljevanke.
Potem odhitimo v kopalnico, kjer si hitro umijemo zobe, večerna rutina v kopalnici pa je enaka jutranji. Nato odhitimo v posteljo, da bi se čim bolj naspali – seveda vsak večer ob istem času. Naslednji dan vse skupaj ponovimo.

Vsi se lažemo. Nekateri so pri tem spretnejši ter uspešnejši kot drugi. Enako tudi bolj ali manj uspešno prepoznavamo, da nam oseba, ki sedi pred nami, laže v obraz. Ne obstaja en sam znak, metoda ali način, ki nam bo zanesljivo razkrinkal lažnivca, toda profesorica psihologije s Harvarda Amy Cuddy v svoji novi knjigi Prisotnost (Presence) pravi, da je najboljši način, da se otresemo naivnosti, ta, da smo pozorni na celotno sliko človeka pred nami in smo manj osredotočeni na vsebino izgovorjenega.

Svetuje še, da opazujemo celega človeka pred sabo, izraz na obrazu, držo, premike, smer gledanja in način govorjenja ter skladanje govora telesa z besedami.

Nova raziskava strokovnjakov z Univerze v Kaliforniji o tem, ali so samski bolj žalostni in obupani v iskanju sorodne duše.
V raziskavo so vključili kar 814 predhodnih študij in ugotovili, da so v družbi še vedno močni stereotipi o tem, da so samski bolj žalostni in obupani.

V raziskavi pa so ugotovili, da temu ni tako. Samski namenijo večji poudarek svoji službi, so bolj povezani s starši, prijatelji, sosedi in sodelavci. Samski imajo sodeč po raziskavi tudi močnejši občutek samoodločbe, več svojega časa namenijo osebni rasti.
Samski so sodeč po raziskavi tudi manj nagnjeni k slabi volji in negativnim čustvom kot poročene osebe.

Fokus življenja ponavadi posvečamo vzgoji otrok, finančnemu stanju, službi in zdravju. Recimo, da se nam ta področja zdijo najbolj pereča. Pozabljamo pa na osebno rast. Tekom življenja se zlijemo z našim programom, postanemo del navidezne celote, ki jo ta področja predstavljajo, pozabimo pa na nas same, kot individum. Seveda smo del neke naše celice, neke skupnosti, vendar kdaj pa kdaj moramo izstopiti iz tega. Zakaj?

Zato, ker se identificiramo z našim življenjskim okoljem, s tem pa prevzemamo nase tudi breme in težve posameznikov, ki so nam najbližji. Tako en velik del našega uma išče rešitve tudi za vse bližnje. Moje mnenje pa je, da ko nas potegne v ta krog, ni potrebno, da rešujemo vse težave drugih, temveč, da smo v ta krog poklicani, da predstavimo drugo mnenje, druga znanja in se iz vsega nekaj naučimo, da dvignemo vibracijo našega najbližnjega okolja, zato, da se bomo sami razvijali naprej.

Začnimo provokativno: družba danes potrebuje več alfa moških, vendar celostnih alfa moških!

Teorije o alfa moških, ki smo jih popularizirali na podlagi raziskovanja živalskega sveta, so se izkazale za napačne. Kvalitete alfa samca niso le dominanca, moč in odločnost, značilne za plenilce iz živalskega sveta, temveč tudi in predvsem kvalitete vodje, ki vodi, ščiti in ljubeče skrbi za svojo družino ali skupnost.

Alfa moške v popularni kulturi vidimo kot “prave moške” ali pa kot “neumne mačote”.

»Čeprav smo si ljudje različni, vsi nosimo enako željo v sebi. Vsak hrepeni po nekom, ki bi mu nudil uteho in bližino, po nekom, s katerim bi lahko delil vesele trenutke ali lažje prebrodil boleče. Naša notranja potreba nas vodi v to, da smo čustveno povezani z nenadomestljivimi drugimi,« razlaga dr. Sue Johnson, kanadska klinična psihologinja, ki je za Vivo spregovorila o tem, kaj je v ozadju partnerskih konfliktov in kako v čustva usmerjeni terapiji za pare (Emotionally Focused Couple Therapy – EFT) vrača zadovoljstvo v odnosu in življenju

Njeno sporočilo je, da se nam za srečno partnerstvo ni potrebno ukvarjati z učenjem učinkovitejših komunikacijskih veščin, proučevanja otroštva ali velikih romantičnih gest.

“Vsak je sam, ko ostane sam, zdaj jaz, zdaj ti, roke časa napletejo pajčevinasto nebo.
Duša je ptič brez kril, ko življenje se dotakne dna, proti soncu seže ta, ki zna vstati sam, ko je sam.”
(Dušan Velkavrh)

Tokrat se mi je zaradi osebne izkušnje porodil naslov 'vsak je sam', ki me je takoj navedel na čudovito besedilo pesmi, ki jo je izvajala meni zelo ljuba skupina Hazard in katere priredbo je naredila tudi Alenka Godec.

Pa bi nekateri lahko tudi pomislili, le kaj ima to veze z Djotiš-vedsko astrologijo, s katero se ukvarjam. Direktno nič (če izvzamem mojo osebno karto), indirektno vse, saj Djotiš razlaga in pojasnjuje življenje samo.

Karkoli v življenju izkušamo, je naša resničnost. A resničnost niso dogodki sami po sebi. Dogodki samo so. Takšni kot so. O nekem dogodku, doživetju, nečemu, čemur smo pač priča, razvijemo neke misli, te pa v nas izzovejo določena čustva, ki tem dogodkom dodajo barve. Ker smo ravno v času svetovnega nogometnega prvenstva, ko pišem članek, si lahko vzamemo za primer trenutek, ko prižgemo televizor in zagledamo na prvem programu nogometno tekmo.

Nekdo, ki ga nogomet ne zanima, niti opazil ne bo, kaj je na sporedu in bo z daljincem nadaljeval raziskovanje programov. Nekdo drug bo preveril, kateri moštvi se pomerjajo in če mu ni v interesu, bo prav tako preskočil tekmo. Spet tretji bo preklical pomemben sestanek, da bi si lahko ogledal tekmo, četrti bo med spremljanjem tekme glasno vzklikal, bodril »svoje« moštvo in ob tla vrgel skledo pokovke, če izid ne bo po njegovih pričakovanjih.

Svetovni ženski #dost'mam mi je odprl oči. Ne, da sem bil prej neobčutljiv za nasilje nad njimi. A ker so bile ob (priznam – svojčas tudi mojih) deških otipavanjih in moških seksističnih opazkah praviloma vljudno tiho ali ljubko besne, so se mi večinoma smilile. V najboljšem primeru sem z njimi sočustvoval. Ko so začele govoriti o svojih občutkih, pa sem začel o njih razmišljati. Nisem več gledal sveta skozi svoje oči, če bi bil ženska, ampak sem ga skušal dojeti skozi njihove …

Kako je biti ženska in vse življenje požirati ogabno mešanico nadlegovanja in zaničevanja? Kaj občuti, ko se ji na trenutno neobljudenem kosu ceste približuje moški? Kaj, ko se znajde sama z njim v zaprtem prostoru in na lepem postane nasilen? Kako se počuti, ko ji z gnjavljenjem ali žaljenjem pokvari večer s prijatelji(cami)? Kaj jo spreletava, če je ta moški znanec: sorodnik, sosed, sodelavec, prijatelj? Kako živi z mislijo, da ga bo spet srečala, in kako se odzove, ko se to zgodi? …

Ja, Ti. Kaj hočeš? Sploh veš kaj hočeš? A sploh kaj hočeš?

Meni se to ne zdijo preprosta vprašanja. Če me kdo to vpraša, se kar zdrznem, ker na momente ne vem odgovora, ker se ukvarjam z vsem drugim, samo s sabo ne in se zgubljam in ne vem kaj hočem, samo še drvim in se težko ustavim v zavestnem stanju, v popolnem brezdelju.
Zelo pa mi paše čista tišina in mir. To je definitivno že ena od stvari, ki bi jo hotela večkrat doživljat.
Vendar, ne o meni, jaz sem nepomembna oz. ravno toliko, kot si pomemben-a ti. Zato bolj na splošno, da nagovori vse, ki bodo morebiti tole brali.

Želja po osrečujočem partnerskem razmerju je običajno na samem vrhu lestvice prioritet, ki si jo sami postavimo kot pogoj za srečo. Primernega partnerja razumemo kot prvi kamen, ki je potreben za izgradnjo palače našega srečnega življenja. Le redkokdaj iščemo druge elemente izpolnitve in če že, so to le nadomestki, ker pri prvem nismo imeli sreče.

Če nam usoda ni namenila partnerja, kot smo si ga zamislili, bomo v srcu čutili neizpolnjeno praznino – zevajoči vakuum, ki ne glede na morebitne nadomestke ves čas vztrajno kliče po izpolnitvi.

Spustiti idejo o partnerskem odnosu in otrocih je bilo verjetno nekaj najtežjega, kar mi je v življenju uspelo doseči.
Čeprav sebe vrsto let nisem videla v vlogi mame, še več, otroci so mi šli precej časa močno na živce, sem podlegla družbenim stereotipom in pričakovanjem, ne da bi se tega sploh zavedala. Vse dokler se nisem nekega dne začela spraševati, ali mi je morda namenjeno vse življenje ostati sama.

V skrbi za svojo varnost sem se ideji o partnerskem odnosu kar nekaj let izogibala. Po neuspešni partnerski zvezi sem bila namreč trdo odločena, da sem raje celo življenje sama kot v odnosu, katerega glavna lastnost je čustveno izsiljevanje in psihično nasilje. Odločena sem bila, da se zgodba ne bo ponovila, pa naj stane, kar hoče.

Ločitev je po statistiki drugi najhujši udarec in stres za posameznika. Ločitev nam pusti veliko posledic..od nižje vrednosti samega sebe, do strahu pred postavljanjem novega življenja in predvsem, ne pušča posledic samo na nas, ampak tudi na otrocih, če smo jih imeli s partnerjem, s katerim se ločujemo. In statistika pravi, da ne glede na to, kateri partner se je odločil za ločitev, traja žalovanje nekje štiri leta, pri otrocih pa nekje dve leti, s tem da ne smemo pozabiti, da otroci vse življenje upajo, da bosta starša spet nekoč skupaj.

Ko poslušam zgodbe o ločitvah in kaj je do njih pripeljalo, imamo tisoč in en primer. Niti en ni enak. Vendar bi rada opozorila, da se psihična ločitev med partnerji začenja že veliko prej in, če bi bili pozorni, bi to zaznali že zelo na začetku krhanja odnosa. Morda bi v tem primeru lahko reševali že prej in preprečili neizogibno ali pa rešili odnos že v začetni akutni fazi.

Usoda se nam pogosto zdi kot nekakšno kolo sreče ali loterija, pri kateri naključje določa večjo ali manjšo srečo ljudi.
Toda če poskušamo nekoliko odstreti tančico Maje1, da bi razumeli smisel njene igre, bomo videli, da ni toliko naključij, temveč da, nasprotno, obstajajo očitna vzročnost, red, zakon, ki usmerjajo vse dogodke.

Naključij ni, čeprav Maja daje nasproten vtis; je samo nepoznavanje vzročnosti. Če nam, ljudem, ne uspe razumeti končnega smisla igre Maje, nerazumevanje, čemu počne, to, kar počne, in čemu gre, kamor gre, še ne pomeni nujno, da Majo vodi naključnost.

10 odličnih nasvetov za samo-motivacijo po Miku
Mike Moore je mednarodni predavatelj in avtor številnih knjig o motivaciji, uspešnosti ter človeških potencialih.

Skrivnost motivacije je v tem, da izvira iz nas samih in da se lahko motiviraš za dosego česa le sam. Vse kar lahko storite za drugega je to, da jim zagotovite spodbude za lasno motivacijo. Tu je deset zelo učinkovitih strategij, ki vam pomagajo, da vstanete in se osredotočite v smeri uresničitve svojega velikega, neizkoriščenega potenciala.

Iz Vive www.viva.si

Pozdravljeni,
želim si dobrih in pozitivnih odnosov, vendar ljudje okrog mene večinoma niso takšni, kot bi si želela, kakršne bi potrebovala. Čutim, da je nastopil čas za spremembo, v svoje življenje bi rada priklicala nove, pozitivne ljudi. Kaj naj storim? Hvala za odgovor!
Lijana iz Novega mesta

KLINIČNA PSIHOLOGINJA
Vaše vprašanje je zelo obširno in splošno, zato je nanj težko odgovoriti preprosto. Najpomembnejša sta vaše samospoštovanje in samozavest. Če se dovolj cenite in spoštujete, če znate samozavestno zagovarjati svoja stališča, če ne doživljate strahov ob stikih z drugimi ljudmi, boste najverjetneje pozitivno gledali na življenje in ljudi okrog sebe.

Piše: Zoran Železnikar www.prisluhni.si

Seveda boste takoj ugotovili, da v tem naslovu nekaj manjka. Zakaj nismo – kaj? Celoten naslov bi se moral glasiti: Kdo smo in zakaj nismo tisto, kar bi morali biti. A kaj bi morali biti? Odgovor na to vprašanje je težak. Vemo pravzaprav le to, da nismo tisto, kar bi želeli ali mogli biti. Če bi bili to, kar bi želeli biti, bi bili mnogo srečnejši, svet bi bil danes mnogo lepši kot je in ne bi bilo skrbi, kaj bomo zapustili našim potomcem. A pojdimo lepo po vrsti.

Danes lahko govorimo o krizi identitete, vsaj za človeka v zahodnem, razvitem svetu. Posplošeno rečeno lahko trdimo, da ta človek ne ve, kdo je, od kod prihaja, kakšno je njegovo poslanstvo v življenju in smisel bivanja. Vprašanja, ki dišijo po filozofiji in duhovnosti. Ali je to resnično tako nepomembno, da se nam s tem ni potrebno ukvarjati?

Čeprav se vam morda zdijo še premladi, se tem temam ne izogibajte predolgo.
Starši morajo sami presoditi, kdaj so njihovi otroci dovolj zreli za pogovore o določenih temah. Čeprav niso vse najbolj prijetne za uho, se je z njimi treba spopasti prej ali slej.

Denar - Otroci se morajo na določeni točki naučiti odgovorno ravnati z denarjem. Najlažje jim boste to pokazali tako, da jim začnete dajati žepnino. Seveda govorimo o majhnih vsotah. Otroci lahko z njo počnejo, kar želijo, a vedeti morajo, da ko jo bodo porabili, si drugega ne bodo mogli več privoščiti. Ena od možnosti je tudi, da jim predlagate delitev stroškov, ko kupujete nekaj, kar so si otroci sami zaželeli.

Filozof Sokrat je organiziral veliko pojedino. Medtem, ko so jedli in pili, so bili gostje povabljeni, naj izberejo eno filozofsko temo, da bi razpravljali o njej.
Predmet diskusije je bil izbran: govorili bodo o ljubezni.
„Poskusili bomo opredeliti ljubezen, kako se počutimo, kadar sami ljubimo in kako, kadar smo ljubljeni.“ je rekel Sokrat.

Zacela je Fedra, nato je govoril Pausenis in se Eriksimas, ki je govoril namesto Aristofana, kateremu se je grozno kolcalo. Ko se je počutil boljše, je še enkrat prosil za besedo.Takrat je ustregel družbi s čudovito in globoko zgodbo.
Povedal je naslednje:

Princesa Merida je še zelo mlada, vendar je že trdno odločena, da bo šla skozi življenje po svoji poti. Odločitev je preprosta in v nekem smislu celo trivialna, saj človek ne more hoditi po poti koga drugega. Ali pa ni tako preprosto.

Tam sta kajpak tudi oče in mati, saj naj bi princesa nekoč postala kraljica, kar pomeni, da ravno ne more utirati čisto svoje poti skozi življenje, saj je njena usoda določena že vnaprej. A zadeva ni preveč kompleksna. Toda vprašanje se kljub temu zastavlja in je dobro: Kaj v resnici pomeni iti skozi življenje po svoji poti?

Ljudje se spreminjamo, to je dejstvo. Skozi rast, odraščanje, situacije, ki nam dajejo izkušnje in drugačen pogled na dih, življenje, ljudi, dogodke. Dajo nam drugačen Obraz. Vrnite se v svojo mladost in pomislite, kako zelo ste od takrat spremenili sebe in svoje lastnosti. Pomagate si lahko že s spominom na vašo pisavo, ki je bila, ko ste bili otrok, še veliko manj izklesana, kot je sedaj. Opazi se tista otroška razposajenost, ko je bil list papirja popolnoma počečkan z vsemi barvami, danes pa je besedilo v predalčku svoje pokončnosti – razuma, odgovornosti, resnosti.

Naš notranji svet se ovija v podobe krhkih sanj in se po drugi strani z vsakim stoletjem sooča z vedno bolj napornim svetom, ki ga živimo in v katerem smo … Vse to se odraža v naših potezah, gibih, mimiki, predvsem pa v vsakodnevni izraznosti, ki jo kažemo v odnosih z drugimi ljudmi.