Dragi prijatelji,

ena od največjih karmičarskih laži je, da je Zlo Dobro, potrebno, koristno in nujno za naš razvoj. Sami nujno potrebujejo Zlo, saj se dobesedno hranijo z negativno energijo, zato ga hvalijo, častijo in poveličujejo.

Ne nasedajte na takšne neumnosti. Dobro je Dobro in Zlo je Zlo. V Dobrem ni niti pikice Zla in v Zlu ni nič Dobrega.

Zlo je Zlo, nepotrebno, škodljivo, uničujoče in smrtonosno. Karmičarji so nas zahrbtno in sebično prisilili, da smo začasno in delno škodljivi, zato da nas lahko izkoriščajo.

Dragi prijatelji,

danes vam predstavljam lažne karmičarske učitelje, ki se pretvarjajo, da nas z Zlom učijo Dobrega.

Oni niso učitelji, temveč mučitelji. Planeti niso učilnice, temveč mučilnice.

Z zahrbtno lažjo, da je vesolje v neravnotežju zaradi Zla, ki ga v resnici oni sami povzročajo, povečujejo in poveličujejo, trdijo, da oni skrbijo za ravnotežje med Zlom in Dobrim. Tako so nam vsilili Zlo kot nekaj normalnega, potrebnega, koristnega in celo nujnega.

Dragi prijatelji, v današnjem članku boste spoznali resnico o Obstoju in sočasnosti ter karmičarske laži o »Stvarniku« in bogovih.

V zaporedju umremo, v sočasju živimo

Poglejmo še konkretno, kaj pomeni za nas kot ljudi zaporedni ali sočasni model sveta. Zaporedni model razlaga, da obstaja eno prvotno in centralno bitje, bog, ki odloča o vsem. Potem so tu še periferna bitja oziroma le njegovi deli, t.i. udi, oziroma orodja, ki izvajajo, kar jim on ukaže.

Dragi prijatelji, v tretjem delu serije o karmičarjih boste spoznali, zakaj je vaše življenje tudi težko. Neverjetno, ampak karmičarski lažnivci trdijo, da nas tako učijo, trenirajo in pripravljajo, da bi postali junaki:)

V resnici se zahrbtno in hinavsko izživljajo nad nami in nas mučijo kot nekateri pse na Kitajskem. Ti naj bi bili po strahovitem mučenju bolj okusni…

Tudi Jezus, ki je karmičarsko programiranim vernim, ti živijo po karmičarskih scenarijih za njihove inkarnante, zelo okusen:), nekateri ga celo kličejo »sweet Jesus«, je bil le igralec v karmičarski tragediji za mučenje ljudi. Čeprav so oni sami napisali scenarije za Jezusa in za vse verne, za njegovo smrt krivijo grešne vernike, ki to verjamejo in zaradi tega trpijo:)

Tek je moj najljubši šport. Zato sem tudi letos, kot običajno, marca otvorila svojo tekaško sezono. Vendar za razliko od preteklih let, letos do prejšnjega tedna nisem mogla preteči več kot šest kilometrov.

Ne glede na to, kako sem se trudila, si želela, enostavno ni šlo, moje noge so bile težke. Na začetku sezone so mi malce ponagajale še bolečine v kolenih, ampak tudi, ko sem te stabilizirala, je proga ostajala na isti dolžini. Pa čeprav sem bila pri teku disciplinirana vsaj toliko kot lani, ko sem dosegala precej boljše rezultate.

Dragi prijatelji,

lepo pozdravljeni, tu je drugi del serije o Karmičarjih.

Lahko pričakujete, da vas bodo poskušali odvrniti od branja, saj ne želijo, da bi ljudje vedeli, kdo jih hinavsko in zahrbtno muči, izkorišča in zlorablja. Njihove poskuse boste opazili kot tuje misli:”Kaj če ti to. To ni nič. To ni res. Mi sploh ne obstajamo:) Raje pojdi v bife:)” itd.

Lahko vas poskusijo tudi prestrašiti, a se ne dajte. Ne dovolite nikomur, da vam prepreči, da bi spoznali resnico o karmičarskih zlobnežih in o vaši Čudovitosti. Izvolite.

Veliko poslušamo in beremo o visokih vibracijah. A še vedno ne razumemo najbolje, kaj to pravzaprav pomeni. Sprašujemo se, kje smo v svoji vibraciji. Kakšen dan se počutimo fantastično, objeli bi ves svet in še Vesolje hkrati, klatili zvezde z neba, potem pa se že naslednji dan zbudimo in naše počutje je povsem drugačno.

Iz nas privre na dan neka globoko potlačena žalost, ko se morda spomnimo nekega dogodka iz preteklosti, ko morda zaslišimo pesem na radiu, ki nas spet pomni na nekaj drugega, morda se trenutni dogodki ne odvijajo po naših željah in še bi lahko naštevala.

Malo nenavaden naslov danes. Kako delujejo pametne in sposobne ženske v ljubezenskih odnosih. O tem bom danes razmišljala. Povod mi je dal prispevek, ki je zaokrožil svoje argumente tako, da je bilo napisano, da so pametne, izobražene, samostojne in sposobne ženske pogosto nesrečne v ljubezni in da imajo velike težave z vstopanjem v partnerski odnos. Poglejmo kje se skrivajo hakelci.

Mnogi moški se enostavno bojijo inteligentnih in uspešnih žensk, ki vedo, kaj si želijo ter dosegajo svoje cilje brez tuje pomoči.

Praznino občutimo kot notranji primanjkljaj. Primanjkljaj je pogosto tako boleč, da beseda praznina ne zadostuje. Praznino zaznavamo kot lakoto, notranji vakuum, črno luknjo ali prepad.

Praznina je prav to – stanje pomanjkanja. Pomanjkanje kaže na dejstvo, da nam nekaj manjka. Ključ je najti to, kar nam manjka, tisto, česar ne posedujemo.

Sama sebe imam za srečno osebo. Če že ne vedno srečno, pa vsaj zadovoljno. Tisti, ki me poznajo, pa bi ti lahko povedali, da če nisem vsaj malo nesrečna okrog kakšne stvari, nisem srečna. Pa se vendarle počutim srečno. Zakaj? Hm, dobro vprašanje.

Sem srečna, ker nisem v službi in peljem svoj posel? Sem srečna, ker sem ženska? Poročena? Mlada? Ker imam prijatelje? Najboljšo babico na svetu? Psa? Ker živim v Evropi, Sloveniji? Ja, vse to, pa vendar ne zaradi tega.

Ali ste pripravljeni biti dovolj drugačni, da imate čudovit odnos?

Na tem planetu porabimo veliko – VELIKO – časa in energije za ljubezen in odnose.

O tem kaj je resnična ljubezen in kaj ne, imamo veliko sodb, zaključkov in pogledov. Skoraj vsi iščemo popoln odnos – četudi se pretvarjamo, da ga ne.

Kaj če bi lahko spremenili celotno paradigmo odnosov?! Kaj če bi jih lahko spremenili v nekaj, kar za nas resnično deluje? Kaj če to ne bi bilo več o nadzoru in ljubosumju in zavisti in prav in narobe? Kaj če bi lahko bilo o darilu, kar smo lahko drug za drugega?

Kaj če ste največje darilo svojemu odnosu vi – voljni, da ste tako briljantno, prelepo, čudovito, čudaško, intenzivno in radostno drugačni, kot resnično ste, ne da bi se ločili od katerega koli dela sebe?

Imate težave s tem, da bi drugo osebo med pogovorom gledali naravnost v oči? Sramežljivost nima nič s tem, obstaja pa zanimiva znanstvena razlaga.
Sodeč po japonskih raziskavah je razlog v preobremenjenosti kognitivnega sistema. V praksi možgani prejmejo preveč informacij, zato preprosto izberejo, na katere se bodo osredotočili.

Težave pri gledanju v oči
Gre za hipotezo iz študije, ki jo je vodil Shogo Kajimure z Univerze v Kyotu in ki so jo objavili v reviji Cognition. Po mnenju strokovnjaka gledanje stran od svojega sogovornika ali nezmožnost pogleda v njegove oči med pogovorom, ni posledica neke sramežljivosti, temveč izhaja iz dejstva, da pogovor in vizualni stik črpata iz istih spoznavnih virov. S tem prisilita možgane, da izbirajo med eno ali drugo stvarjo.

Naše babice so govorile, da je strah votel, okoli njega pa ničesar ni. Globoka misel, ki je bila meni, kot otroku malce težko razumljiva, saj sem si živo predstavljala tisto »nekaj«, ki je prazno in ga ovija…nič.

Ampak kako, saj se vendar skriva pod mojo posteljo, v omari, ko pade mrak, ko zunaj grmi, ko s sosednjega dvorišča priteče tisti ogromen pes. In občutki danes niso nič drugačni, ko se v moje misli prikrade kaj takega, kar povzroči plitko dihanje, potenje rok, vse telo se strese in v glavi nastanejo grooozni scenariji. V besedah, ki ste jih pravkar prebrali, se skriva odgovor, kaj je strah.

Komunikacija, ki jo imaš sam s seboj, odločilno vpliva na tvoje življenje. Si ponavljaš zgolj odgovore, ki si jih sprejel od drugih (kdo si, kakšen si, kako moraš živeti, kaj moraš imeti, kaj moraš postati, kaj je pomembno …), ali si znaš zastaviti tudi pomembna vprašanja?

Verjetno se nihče od nas ne zaveda gravitacije, pa ta na nas kljub temu deluje. Se zavedate svoje komunikacije s samim seboj?

“Nikoli se nismo pogovarjali”
Točno tale stavek slišim pri svojem delu tako rekoč vsak dan. Kaj menite, da pove? Vedno se zdrznem, ko mi stranke povejo, da se partnerja med seboj ne pogovarjata, ker se tudi v njihovi družini nikoli niso pogovarjali in sploh ne vesta kaj naj bi s pogovorom delala.

Tole ni pretiravanje. Marsikdo moje generacije, pa tudi mlajši imajo v sebi vzorec, da je partnerski odnos nekaj, kar pač je samo po sebi, dve osebi živita skupaj, pomenita se pomembne stvari na začetku zveze, potem pa vse postane rutina in samoumevnost. Če imata oba partnerja takšen vzorec, sta običajno odtujeno živeča skupaj, nikoli sproti ne razčistita nabranih nesporazumov ali različnosti, temveč vse skupaj pometeta pod preprogo in se delata, da problem ne obstaja.

Verjemite ljudem, ko vam govorijo, da nečesa ne želijo. Vse prevečkrat ljudje trpijo, ker ne slišijo, kaj jim govorijo, in ne vidijo, kaj jim dejanja drugih sporočajo. Vse prevečkrat menijo, da ko jih bodo ljudje bolje spoznali, bo drugače. Si bodo premislili. Še posebej to velja v partnerskih odnosih. Predvsem ženske velikokrat trpijo, ker ne vidijo, ne slišijo ali nočejo videti in slišati, kaj jim druga stran govori.

Največ bolečine si povzročijo prav same. Želijo prepričati moškega, da so prave zanj. Zato naredijo vse namesto njih. Kar posledično odbije moške. Če moškemu ponudite vse na pladnju, bo seveda vzel ponujeno in odšel ob prvi priložnost. In tukaj ne govorim samo o seksu. Ženske še vedno preveč razdajajo svoj čas, pozornost in naklonjenost moškim, ki si tega še zdaleč ne zaslužijo.

Na Bavarskem že več let uspeva nekaj kmetij, kjer je domačim, poljskim in gozdnim živalim omogočeno takšno življenje, za kakršno so ustvarjene; in polja znova dobivajo svojo nekdanjo podobo. Ni več monokultur, pač pa kolobarjenje in počitek s praho, zato škodljiva gnojila in škropiva niso potrebna. Talnim živalcam in mikroorganizmom je prepuščeno, da nemoteno opravljajo svoje delo.

Vračajo se žive meje, jarki z vodo za gozdne in travniške živali, prej skoraj odmrla drevesa spet oživljajo. Tam so našli svojo oazo miru zajci, veverice, ptice, lisice, divje race, plazilci, srne in celo divji prašiči. Gozdne živali spoznavajo tamkajšnje ljudi s prijazne plati. Živalim so namenjena krmišča, napajališča ter zavetja, kamor se lahko zatečejo ob dežju in v zimi, in nikjer ni nobene preže, obore in podobnega. Vse diha v na novo prebujenem in povezanem življenju.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

NE PRESLIŠITE BESED, KI RANIJO
“Nesposoben/nesposobna si!”, “Ne vem, kako ti je uspelo dokončati šolanje, če pa si tako butast/butasta?”
Se vam takšni izpadi zdijo znani? Pritrdilni odgovor pomeni, da ste žrtev verbalnega nasilja. Čeprav morda menite nasprotno, vas moramo razočarati – in hkrati opozoriti: duševne bolečine, ki jih povzročajo nenehne žalitve in posmehovanje, so (lahko) veliko globlje od tistih, ki jih povzroči telesno nasilje.

Verbalno nasilje je vedenje, ki napada človekovo samopodobo, da bi prizadejalo duševno bolečino, ali pa nasilnež s prenašanjem krivde, z obtoževanjem, žalitvami ali zmerjanjem upravičuje svoja dejanja in odločitve.

Eden izmed mojih največjih izzivov, ki me spremlja že kar lep del življenja je slediti svoji intuiciji in živeti svoje življenje v skladu z narekom svoje duše.  Vedno znova se nekje na poti spotaknem in s solzami v očeh obležim na tleh. Občutim samoto in odrezanost od življenja, na plano se prikrade tisti občutek »spet nisi naredila dovolj«, »nisi dovolj dobra«.

Solze se ulijejo po licu in na dan ponovno privre »zakaj vedno jaz??«. Po smrti svojega očeta in dedka sem se neštetokrat s solzami v očeh spraševala: »Zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni?«, »Zakaj že tako zgodaj?«, »Zakaj me nihče ne razume?«, Zakaj moram sama rinit čez tako težko stvar?«, »Zakaj jaz?«,…

Dokler v svoje telo trpamo nezdravo hrano, se nimamo niti toliko radi, da bi v svoje telo dali nekaj zdravega

Občutek, da ste vredni, zaželeni, sprejeti, lahko zraste samo v vaši zavesti.
Začnite sejati semena – začnite govoriti sebi, da ste ljubljeni otrok vesolja.

Ko sem se učila ljubezni do sebe, sem prebirala knjigo Moč je v tebi. Bila sem v obdobju, ko so se vrstile nosečnosti ena za drugo, dojenje, smeh in jok otrok, objemčki, poljubčki, vstajanje ponoči, zobki, umazane ritke, previjanje … In takrat sem imela čas, da sem brala. V tišini sem dojila in uspavala Anjo in poleg brala. Poglavje o jezi govori:

Učiteljica, ki je učila 6 letne otroke matematiko, je dečka po imenu Arnav uprašala: “Arnav, če ti dam 2 manga in nato še 2, koliko jih boš imel?”

“5”, je rekel Arnav.

Učiteljica ga je vprašala še enkrat: “Če ti dam 2 manga in nato še 2, koliko jih boš imel?”

“5”, je ponovil Arnav.

Učiteljica je postala jezna. Spomnila se je, da Arnav ne mara manga, zato je še enkrat poskusila, tokrat z jagodami.

“Arnav”, je rekla, “če ti dam 2 jagodi in nato še 2, koliko jih imaš?”

Zakaj se dandanes zdi, da so razmerja tako težka? Zakaj toliko razmerij propade, čeprav se trudimo po najboljših močeh? Smo ljudje postali nezmožni ohranjati dolgotrajna razmerja? Ali pa smo preprosto pozabili, kako ljubiti? Ali pa smo pozabili, kaj ljubezen sploh je.

Resnica je v tem, da nismo pripravljeni. Nismo pripravljeni na brezpogojno ljubezen in na vse, kar to potegne za seboj, ne glede na to, kako močno trdimo, da smo. V resnici nismo pripravljeni niti resnično pogledati vase, se spoznati, se sprejeti in začutiti ljubezen, ki smo. Kaj šele, da bi to začutili do drugih bitij na tem svetu.

Pogosto se nam zgodi, da moramo sodelavcu, prijatelju ali najbližjemu povedati, da nismo zadovoljni z rezulati njegovega dela, opozoriti na napako, slabo delo ali neustrezno komunikacijo. Le kako to narediti? Težko nam je, ne pridemo z besedo na dan in jezo ter nezadovoljstvo držimo v sebi. Zatiskamo si oči in ne povemo.

Je to rešitev? Ni. Vsakdo si zasluži pošteno povratno informacijo (feedback) in to čim prej. Zavedajmo se, da se vsi učimo na lastnih napakah in vsak spodrsljaj ali padec vzemimo kot novo izkušnjo, kot še eno stopnjo v razvoju svoje osebnosti. Učenje na lastnih napakah je predpogoj za uspešen osebnostni razvoj. Zato je tako imenovano »povratno sporočilo oz. feedback« tako pomemben. Povratno sporočilo je način učenja. Kot otroci smo se učili hoditi, padali smo in se pobirali, a smo se naučili. Hodimo!