|
||||||
|
|||||||
Veliko poslušamo in beremo o visokih vibracijah. A še vedno ne razumemo najbolje, kaj to pravzaprav pomeni. Sprašujemo se, kje smo v svoji vibraciji. Kakšen dan se počutimo fantastično, objeli bi ves svet in še Vesolje hkrati, klatili zvezde z neba, potem pa se že naslednji dan zbudimo in naše počutje je povsem drugačno.
Iz nas privre na dan neka globoko potlačena žalost, ko se morda spomnimo nekega dogodka iz preteklosti, ko morda zaslišimo pesem na radiu, ki nas spet pomni na nekaj drugega, morda se trenutni dogodki ne odvijajo po naših željah in še bi lahko naštevala.
Zdi se, da nas vse to lažje zamaje in vrže po vibracijski lestvici navzdol, kot pa se zopet dvignemo navzgor. Za nameček nas zaskrbi še to, saj se zavedamo, da si sami kreiramo življenje. Če ga kreiramo iz visokih vibracij, nam uspe domala vse, če pa smo na nizkih, nam ne uspe nič in še več slabega privabljamo v svoje življenje. Popoln polom. Bo šlo moje življenje res spet navzdol, če se počutim žalostno, jezno, obupano? Seveda ne. Naj vas spomnim: pomembna je dominantna vibracija, tista, v kateri smo večino časa. Saj nismo večino časa žalostni, kajne? Pa vendar nas čaka nekaj dela, da se ponovno dvignemo.
Vsekakor ne pometemo slabih čustev pod preprogo, si nadenemo lažen nasmešek in se delamo, da nam je vse super. Tudi to smo že obdelali, da se je treba s svojim stanjem soočiti, ugotoviti, kaj nas je zazibalo in se s tem spoprijeti. Potem pa je čas za ponoven vzpon navzgor. Če vemo, da so misli tiste, ki prebujajo naša čustva, pa so dogodki, ki smo jim priča, že neizpodbitna dejstva, s katerimi se soočamo v življenju. Na misli še nekako lahko vplivamo, a kako bomo vplivali na tisto, kar se je že zgodilo in nam niti najmanj ni všeč. Rada bi vam pojasnila nekaj dejstev, ki nas najlažje spravijo iz ravnovesja, da bi jih morda lažje prepoznali že na samem začetku in se postavili v bran svoji visoki vibraciji.
Prvo, kar je najbolj pomembno, je to, da vse, kar se zgodi, se zgodi z namenom. Zelo obrabljena fraza. In že dolgo se ne zadovoljimo več z njo, ker želimo seveda vedeti tudi zakaj, kaj je tisti namen, ki nam kravžlja živce. In potrpežljivo odgovarjam, da morda pravi namen prepoznamo šele mnogo kasneje od samega dogodka, morda leta kasneje, a lahko smo prepričani, da enkrat se bo razkrilo. Če pa se ne bo, se bodisi ni zgodilo s tem namenom, bodisi lekcije nismo prepoznali, a v tem primeru lahko pričakujemo le ponavljanje in celo nadgradnjo takih dogodkov. V težki bolezni zagotovo ne vidimo Blagoslova, a ko jo prebolimo, si moram priznati, da nikoli več ne bomo isti kot smo bili pred njo. Nekaj smo se vseeno naučili. Zato vse sprejmimo s Hvaležnostjo, ne glede na to, kako težko je in se pogumno lotimo dvigovanja svoje vibracije, da presežemo vse slabo.
Prav tako se nam zgodijo pomembne lekcije z določenimi osebami, ki vstopajo in izstopajo iz našega življenja. Seveda smo v prvi vrsti hvaležni za vse tiste, ob katerih se počutimo dobro, komunikacija je na nivoju, vedno nas dvignejo, vedno nam stojijo ob strani, v nas budijo Srečo in Hvaležnost, da so z nami in hodijo ob nas na naših poteh. A kaj, ko jih lahko preštejemo na prste ene roke. S tistimi drugimi pa bi z lahkoto napolnili celo koncertno dvorano ob koncertu znane radijske postaje z najboljšimi nastopajočimi. Niti ni treba, da se ob njih počutimo slabo, lahko so to celo ljudje iz prve skupine, a ti nam ob ločitvah zadajo še najgloblje rane. Ti, ki jih pa sicer ne vidimo kot Blagoslov, dokler smo skupaj v odnosu, pa naj bo zgolj posloven, sosedski, dve minutki na banki pri uslužbenki, ki nam v trenutku požene motor potrpežljivosti na visoke obrate, pa so nam poslani prav tako z namenom, da se iz njega nekaj naučimo. Res je, vsi odnosi so naša ogledala, takšna ali drugačna, a prav noben odnos ni sam sebi namen. Vsak nas nekaj uči, česa, pa je naša naloga, da prepoznamo in si vtkemo v svojo bogato zakladnico znanja.
Omenila bi še en primer, kdaj nam vibracija zelo hitro lahko pade. Ko z vsem svojim srcem skrbimo za to, da se počutimo dobro, smo srečni in hvaležni, a rezultatov od nikoder. Imamo en sam cilj, eno samo željo, en sam točno usmerjen fokus, a realizacije od nikoder. Če smo omenili, da se vse zgodi z razlogom, se tudi vse zgodi takrat, ko smo na to pripravljeni, nič prej, nič kasneje. Vem, tudi jaz se s tem nočem strinjati, ampak tako je. In da je to res, zopet spoznamo lahko mnogo kasneje ali pa smo celo hvaležni, da se sploh ni zgodilo, čeprav smo v tistem trenutku živeli za to, da bi se. Vse, kar si medtem ustvarjamo v svojem telesu, je zgolj napetost, ker v krču pričakujemo kdaj in zakaj ne. Ste prepoznali lekcijo potrpežljivosti in spuščanja, prepuščanja, zaupanja? Morda nam je pa v coni udobja vseeno prijetno, čeprav si to ne priznamo, realizacija naše želje pa bo zahtevala, da se iz nje premaknemo. In Vesolje vse vidi, vse ve...In ne pozabite znamenitega reka: Ni končano, dokler ni končano. Nikoli ne obupajte, nikoli se ne predajte v svojih srčnih željah. Tam, kjer je vaše srce, tam so vse vaše misli, tam ste vi, tam je vaš dom in slej ko prej vsak pride domov, naj bo še tako dolg dan. In kot se sonce poslovi, da svojo vladavino lahko začne luna, kot zima preneha, da nas lahko ogreje toplota pomladi, tako se tudi pri nas stvari, ki nas onesrečujejo, odmaknejo tistim lepim, ki nas napolnijo z Ljubeznijo in Srečo. Ritualček za lahko noč: položite roko na srce in se spomnite vsega, kar vas oSrečuje in za kar ste Hvaležni. In v teh najlepših občutkih odjadrajte v svet sanj. Zjutraj bo vaša vibracija znova na visokem nivoju.
Romana Kos
Vir: mychi.si
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20190603204004284
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
