Sama sebe imam za srečno osebo. Če že ne vedno srečno, pa vsaj zadovoljno. Tisti, ki me poznajo, pa bi ti lahko povedali, da če nisem vsaj malo nesrečna okrog kakšne stvari, nisem srečna. Pa se vendarle počutim srečno. Zakaj? Hm, dobro vprašanje.

Sem srečna, ker nisem v službi in peljem svoj posel? Sem srečna, ker sem ženska? Poročena? Mlada? Ker imam prijatelje? Najboljšo babico na svetu? Psa? Ker živim v Evropi, Sloveniji? Ja, vse to, pa vendar ne zaradi tega.

Pravzaprav, ko smo srečni in zadovoljni, niti ne razmišljamo zakaj. Šele ko smo nezadovoljni in nesrečni, ko pogrešimo tisti stimulus, ki nam sproža prijetne občutke, se vprašamo, kaj pa je pravzaprav tisto, kar nas dela srečne, in kako to dobiti nazaj.

Na vsa ta vprašanja so nam bili ponujeni odgovori. Ali pa vsaj razmislek in pot do odgovorov. Nekoč sem poslušala predavanje o sreči, ki je razjasnilo, da ne moremo biti vsak trenutek 100-odstotno srečne. Lahko pa smo zadovoljne.

Predvsem tako, da se naučimo sprejemati stvari na način, da nanje gledamo pozitivno, smo radovedne in se iz ovir učimo in rastemo. Dobro je, če smo za lastno srečo tudi proaktivne in 'dvignemo rit' ter se napotimo sreči naproti, ker če se bo spotaknila ob nas, lahko da tega ne bomo niti vedele. Vsi se tako blazno trudijo pomagati, da bi bile srečnejše. Vse to je dobro, vse to je okej. Ampak vse te informacije me ne delajo srečnejše. Kvečjemu obratno.

Veš, ves čas sem nekako vedela, da v življenju obstaja še kaj več. Najbrž se tako počuti majhna gosenica metulja, ki globoko v sebi ve, da ji je namenjeno več kot le živeti v svoji majhnosti. Vse je super, dokler se lepo sprehaja med travo in se hrani s sočnimi listi. Potem pa pride čas, ko mogoče misli, da jo vse tišči zgolj zato, ker se je preveč najedla. A kmalu ugotovi, da to ni to in da ne more več živeti v tej obliki. In začne se preobrazba.

Vse tišči, vse boli, ne veš, kaj točno se dogaja in v kaj se spreminjaš. Nič še ni zdefinirano. Polno je neznank, strahu, pomislekov, obsodb … Najbrž majhna gosenica nima toliko težav in pomislekov, le počuti se neudobno …, dokler … pač ne postane udobno in se spremeni v čudovitega metulja. Ja, s pomočjo vere gosenica postane metulj.

Tudi moj razvoj je šel nekako v tej smeri. Le da sem jaz ob sebi imela pomoč in podporo. Dovolila sem si soočiti se s svojimi šibkostmi, dovolila sem prositi za pomoč, ko je postalo preveč neudobno. Zase vem, da mi brez podpore čudovitih, modrih žensk ne bi uspelo iti skozi preobrazbo tako lahkotno.

In če bereš ta članek, vem, da si se odločila, da stopiš iz rutine. Želiš si spremembe … A naj te na tem mestu opozorim na manjšo preprekico. Skupaj s spodbudami in odločitvijo prihajajo tudi izgovori. Večni, tako zelo znani izgovori: denar, čas, otroci, mož, služba, babica, pes ...

Nimaš denarja? Je otrok zbolel ravno, ko si želela na srečanje? Mož načrtuje obletnico mature in si ti na vrsti za čuvanje? Ravno obnavljaš hišo? Imaš službena potovanja? Enkrat na mesec po tri ure je čisto preveč časa, ki ga nimaš?

Kako zelo dobro poznam te izgovore. Od kod? Ker sem jih včasih uporabljala tudi sama. VEDNO sem skreirala vsaj enega. Vedno! Ker so me obhajali dvomi in nezaupanje. Potrebovala sem priporočilo vsaj treh prijateljic, da jim je bila stvar všeč. Potrebovala sem se posvetovati z možem ali mamo. Vse druge stvari so vedno imele prednost pred mano. Moj ego se je pač upiral spremembi. Popolnoma naravna stvar. Tako smo sprogramirani. To je naš avtopilot, ki nas je v kameni dobi ohranjal pri življenju.

A iskreno, kamene dobe je zame že zdavnaj konec. Naučila sem se, da sama odločitev ni dovolj. Poznaš tisto zgodbo o treh žabah, ki sedijo na lokvanju in se ena odloči skočiti v vodo? Koliko žab, misliš, da še sedi na lokvanju? Tri, seveda! Zakaj? Ker sama odločitev žal ni dovolj! Za premik naprej je potrebna akcija. Treba je skočiti v vodo. Šele potem ne boš več na tistem lokvanju. Šele potem se tvoja pot lahko začne. A za skok je treba imeti ščepec zaupanja. Zaupanja, da tudi če ne znaš čisto dobro plavati (čeprav si žaba ;)), boš okej. In zaupanja, da je voda in to, kamor te pelje, lahko samo boljše od lokvanja.

Torej, katera žabica boš? Tista, ki se je sicer odločila skočiti, a še vedno sedi na lokvanju, ali tista, ki veselo plava v vodi novim dogodivščinam naproti?

Goga Brelih

Vir: www.svetloba.si