Partnerski odnosi za marsikoga predstavljajo pomembno polje osebne izpolnitve. V življenju pa velikokrat lahko opažamo, da nas partnerski odnosi ne izpolnjujejo. Vzpodbudno pri tem je, da partnerski odnos lahko izboljšamo, le vedeti moramo, kako. O vsem tem smo se pogovarjali z Nado in Boštjanom Trtnik, voditeljema programov za boljše partnerske odnose.

Jelena Jančič: Lepo pozdravljena, Nada in Boštjan. Torej partnerski odnosi, govorimo o tem, da so pomembni, izpolnjujejo nas, hrepenimo po njih ... Zakaj so tako pomembni za nas?
Boštjan Trtnik: Zato, ker je človek v svojem temelju bitje odnosov in ker je v nas vrojeno  hrepenenje po bližini, povezanosti, spoštovanju, ljubljenosti, živosti. Ko enkrat zapustimo svojo primarno družino, nas težnja, ki je v nas, pelje naprej. Spoznamo nekoga, ki postane naš partner, žena ali mož, imamo otroke in si tako ustvarimo družino.

Povej mi, kako raste roža. Le kako? Poglej, začuti, prisluhni - in vedel boš. Podobno je z inspiracijo. Gre za nekaj subtilnega, delikatnega, nelahko opisljivega. Po svoje naravnega, tako kot je rast rože. In vendar tako pomembnega in usodnega v človekovem življenju, da je vredno pozornosti.

Inspiracija je izjemno pozitiven psihološki pojav, tako kot so lepota in ustvarjalnost, smisel in sreča. Z navdihom sem se redno srečevala pri svojem raziskovanju navdihujočih čudežev (nenavadnih inspirativnih pojavov sodobnega časa). Vedno znova osupnem - koliko inspiracije se skoznje preliva!

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Najzanesljivejša pravila prvega zmenka (zlasti če gre za zmenek na slepo!) so: (1) dva avtomobila, (2) javni kraj, (3) ne odidita skupaj.

Mala Martina je bila zelo uspešen otrok. Na mnogih področjih je izstopala in s svojo prizadevnostjo  ter vztrajnostjo bila model idealnega otroka predvsem učiteljem.

Ko je Martina odraščala se je njena izjemnost postopno  izgubljala, postajala je podobna vrstnikom tako po študijskih rezultatih kot po življenjskih uspehih. Danes je odrasli Martini povsem jasno, odkod njena »nadarjenost« in uspešnost v otroških letih.

Pozdravljeni! Ime mi je Miha. Ampak svoje ime bolj poredko slišim. Ko zjutraj vstanem in sem ves zaspan, že slišim mamo: »Lezeš kot polž! Pohiti, da ne boš zamudil šole!«

Ko se vrnem domov, ugotavlja: »Na, umazan si kot pujs! Jaz naj pa perem in likam!«

To še ni nič. Kaj šele nam govori gospa učiteljica! Takoj ko vstopi v razred, nas okrega: »Spet tulite kot zverine! Prav na cesto se vas sliši!«

Kriza, ki dodobra pustoši po vseh področjih današnje globalne družbe, je prvenstveno ekonomske narave. A resnično napak bi bilo razmišljati, da je potemtakem njeno reševanje lahko osredotočeno samo na ekonomsko področje. Ekonomija ni niti nadrejeni niti posebni del družbe, temveč predstavlja njene temelje, saj je njena osnovna naloga omogočiti vsem ljudem, da lahko zadovoljujejo svoje osnovne potrebe in omogočiti nemoteno delovanje družbenim skupnostim ter njenim dejavnostim.

Zato reševanje krize zahteva temeljit razmislek o temeljnih ekonomskih oziroma družbenih vrednotah in predvsem široko družbeno akcijo, v kateri morajo aktivno sodelovati tako politiki, ekonomisti, lokalne skupnosti, nevladne in religiozne organizacije, društva in posamezniki. V seriji člankov pod skupnim naslovom K novi ekonomiji bomo razmišljali o tem. Začnimo s - krizo.

KO ODVEŽEŠ ČOLN IN SE ZAPELJEŠ PO REKI …
Vezi so neprecenljiva podpora pri rasti, pridobivanju izkušenj, medsebojnem bogatenju, postanejo pa lahko tudi okovi, ki nam zagrenijo ali povsem uničijo življenje. Od česa je to odvisno? Kako nastajajo vezi in kako delati z njimi? Kdaj postanejo vezi le še vrvi? Kako se jih takrat osvoboditi?

VEZI ŽIVLJENJA
Šala pravi, da se je nek možak zelo trudil in veslal, si nabavil motor za čoln, razpel jadra, a kam daleč ni prišel. Zakaj? Ker je bil čoln privezan na obalni stebrič. Da bi ga odvezal? O, to pa ne. Saj to je njegova vez z varnostjo brega.

Piše: Bern Jurečič v Karmaplus

Kar oguljena je že fraza, da živimo v precej norem svetu, katerega utrip in s tem tudi stopnja pritiska na posameznika se spiralno dviga. V karmičnem naboru izkušenj, ki ga je predvidel neki človeku neznan princip, katerega lahko poljubno in brez slabe namere imenujemo bodisi "bog" bodisi "superračunalnik" in ki posamezno dušo vodi skozi dolgo vrsto skušnjav na poti čiščenja karmične navlake, je čisto normalno, da so na programu tudi inkarnacije v stresnem in "ponorelem" svetu.

Vzpenjajoča se spirala napredka seveda ne prinaša samo ene vrste potencialov ali možnosti, ampak je vse povezano v nepreglednem labirintu podsistemov, ki pogojujejo drug drugega in s tem povzročajo dodatne težave.

Občasna tesnoba je normalen del življenja, čeprav gre za nelagoden in težek občutek. Odziv strahu, ki je njen sestavni del, je evolucijsko pogojen kot obramba pred grozečo nevarnostjo. Kdaj pa tesnoba preraste te okvire in postane motnja in katere oblike pomoči so nam na voljo?

»Od nekdaj me skoraj neprestano spremlja nekakšna tesnoba, strah pred vsem, tudi pred popolnoma minimalnimi rečmi. Še posebej pa pred ljudmi. (…) Strah me popolnoma onemogoča, komaj navezujem odnose z ljudmi, na fakulteto me je včasih skoraj groza iti, komaj se zberem, da opravim najbolj preproste izpite …

Ste že naveličani na tisoče različnih nasvetov za srečo in se ob tem sprašujete, ali res delujejo – in zakaj bi jim sploh morali slediti, saj je vsak človek edinstven, zagotovo si lahko vsakdo čisto sam skuje svojo srečo. Morda pa vas bodo prepričali tile štirje nasveti, ki jih je potrdila nevroznanost. Kaj res deluje, če hočemo biti srečnejši?

Postavite si samo eno vprašanje
Včasih se nam zdi, kot da nam možgani »ne pustijo«, da bi bili srečni. Ali ste pogosto zaskrbljeni? Zaradi pogostega premlevanja skrbi se naši možgani namreč počutijo dobro – ker premlevajo – in tako nekaj delajo za težave.

Da se brez muje še čevelj ne obuje, najbrž vemo vsi. Nekoč so bili čevlji zavezani z vezalkami. V današnjem času, času pretiravanja in hitenja, so pri oblačilih in obutvi v rabi zadrge ali drobni plastični kaveljčki, oprijemki.

Tudi na drugih področjih dela, rabe in delovanja sodobni človek išče bližnjice s čim manj svojega truda. Tam so posledice hujše kot pri pokvarjeni zadrgi.

Nekateri kaj radi s svojimi grabežljivimi rokami jemljejo sadove tujega truda ali vtaknejo noge v prevelike čevlje in si prisvojijo sadove sposobnosti in iznajdljivosti drugih, običajno podrejenih. Vest pa zlahka odrinejo s predrznim in pri nas že zelo udomačenim »Znajdi se!«. Kot so novodobna oblačila trdno in celo neprepustno zapeta in odporna za vodo in zrak, človeku sebičnost prežene vsako skrb za druge ljudi.

Piše: Regina S. Rant v Karma plus

V nekem morju in nekem času so se ribiči vsak dan s svojimi čolni odpravili na morje. Osem ur so lovili ribe, potem pa so se vrnili domov. Nekateri med njimi so imeli večje čolne in boljša mesta, kjer so lahko ujeli več rib. Vendar je vsak ulovil najmanj toliko, da je lahko preživel. Zato se niso pretirano spraševali, zakaj je tako in ne drugače. 

Potem pa je prišel vihar in začel premetavati čolne. Ko se je morje umirilo, so se znašli na drugih mestih. Nekateri na boljših kot prej, drugi na slabših. Spet so ribarili naprej, vendar se je v bližini znašla velika ribiška ladja, ki je bila v resnici ves čas tam, vendar se je zdelo, kot da ne obstaja. Čakala je, da je vihar pregnal meglo, nato pa se je začela mešati v življenje ribičev.

Vprašanja, s katerimi lahko prestrašite moškega.
Čisto normalno je, da se s poglabljanjem zveze spreminjajo tudi vprašanja, ki jih postavljamo partnerju. Ta ponavadi postajajo vse težja in vse bolj neprijetna.

To so tri vprašanja, ki se jih mnogi moški bojijo, zato z njimi raje počakajte do trenutka, ko boste začutili, da je zveza postala resna.

Pred sedmini leti sem prvič doživela svojo veliko izgubo, smrt dragega prijatelja. Sicer sem že v rosnih letih izgubila stare starše, vendar je šlo žalovanje dokaj mirno mimo. Kot otrok se seveda nisem ukvarjala z raznimi vprašanji in odgovori okoli tega, izjokala sem svojo bolečino, ker ljube babice ne bo več ob meni, ker me dedek ne bo več vzel v naročje in peljal na sladoled. In življenje je teklo dalje.

S pokojnim prijateljem sva stkala čudovite vezi neizmernega prijateljstva, delila sva svoje občutke in prav on me je popeljal v čarobni svet duhovnosti, učil skrivnosti življenja in duše, odločitve duš in pojasnil odgovor na vsak moj »zakaj«. In se potem nenadoma odločil, da odide tja, kjer bo njegova duša srečna, Domov.

Čeprav se nam zdi, da smo zaradi družbenih omrežij s prijatelji in družinskimi člani povezani 24 ur dnevno, nova študija kaže, da smo zaradi teh mrež v resnici še bolj osamljeni.

Tisti, ki na družbenih omrežjih preživijo dve uri dnevno, imajo dvakrat več možnosti, da se bodo počutili družbeno odrinjeni. Že od prej je znano, da družbena omrežja prispevajo k večanju števila ljudi, ki trpijo za tako imenovanim sindromom strahu pred tem, da bi kaj spustili, z angleško kratico FOMO (Fear Of Misssing Out), toda ta študija kaže, da je problem veliko kompleksnejši.

Marsikomu pri realizaciji ciljev, pomembnih odločitvah, javnem nastopanju, odločitvi za nov posel ali pa pri temu, da nekoga povabi na zmenek primanjkuje ravno Poguma.
V SSKJ je pogum opisan kot: pogúm -a m (u) pripravljenost storiti kaj kljub težavam, nevarnosti:

Ste kdaj opazovali glavnega junaka, kako pogumno stopi na bojno polje, v dvoboj, v gorečo hišo, akcijo, velikokrat celo v gotovo smrt? A ne izgleda neustrašno? Kot nekdo, ki je dal vsa čustva na stran in se lotil akcije, ne glede na vse.
Večina ljudi s katerimi se pogovarjam, si tako predstavlja POGUM. Pogumen človek nima ali pa si ne dovoli občutiti strahu!

Zlahka morem slediti tvojemu neprijetnemu vedenju do nevidnih korenin neuspešnega boja za samospoštovanje, dokler me ne prizadeneš. Potem me začno boleti moje psihološke brazgotine in neham misliti nate in na tvoje potrebe. Ne skušam te več razumeti in v skušnjavi sem, da bi te obsojal ali celo prizadel. To ti moram povedati. Zelo pomembno je, da to veš.

Želim ti podariti brezpogojno ljubezen. Res vem, da jo potrebuješ, in želim izpolniti tvoje potrebe, tako da boš lahko živel v polnosti. Toda tega nisem zmožen storiti. Nisem ti zmožen dati brezpogojne ljubezni, ki jo potrebuješ. Moje lastne potrebe so preveč resnične, preveč me terjajo zase, preveč hromijo. Lahko samo rečem, da bom storil, kar morem. Lahko te samo prosim, da potrpiš z menoj.

V iskanju odgovora na vprašanje, kaj je resnični razlog sedanjim stiskam in mizernemu položaju človeka, mi je prihajalo na misel vse mogoče. Ni težko ugotoviti, da je največji problem – neznanje. Z mnogo več znanja človek zagotovo reši vse probleme. A kakšnega znanja nam primanjkuje? To vprašanje preveč podcenjujemo. Trdim namreč, da se brez pravega odgovora nanj ne more biti pravega napredka.

Znanje, kako si zgraditi ekološko domovanje, je zagotovo pomembno, a ne more rešiti naših najpomembnejših stisk. Zavedanje nujnosti trajnostnega razvoja je pogoj, da vzpostavimo pravi odnos do narave in se znova trdno zasidramo v njej. To nujno potrebujemo, toda - ali bo to tudi rešilo naš bistveni problem?

Če iščete ključ do sreče, vam je lahko v pomoč nekaj enostavnih trikov, ki lahko naredijo veliko spremembo v vašem počutju.

"To so preprosti nasveti, ki jih lahko uporabite vsak dan, da spremenite svoje možgane in spiralo obrnete navzgor proti srečnejšemu in bolj zdravemu življenju," je povedal Alex Korb, postdoktorski raziskovalec na področju nevrologije na kalifornijski univerzi.

Tudi vaš otrok eksplodira ob postavljanju pravil? Se ob tem počutite nemočni? Niste edini. Starši se pogosto znajdejo v stiskivna moteče vedneje otroka se ne želijo odzivati grobo, hkrati pa ne vedo, kako ga drugače preprečiti. Posledično se togo držijo pravil in otroka kaznujejo, tovrstni vzgojni prijemi pa dolgoročno ne učinkujejo.

Brez izboljšave v vedenju starši namesto olajšanja in zadovoljstva občutijo neprijetne občutke krivde (»Nekaj delam narobe«), zanikanja (»Z otrokom delam kot z drugimi, pa ostali niso moteči – torej je nekaj narobe z mojim otrokom«), nemoči (»Vse kar znam, sem že poizkusil«) ali celo sramu (»Nisem sposoben starš«). Ob neučinkoviti vzgoji imamo odrasli več težav s samonadzorom in se ne zmoremo odzivati umirjeno. Od naše interpretacije vedenja bo odvisno naše ravnanje, posledično pa otrokov odziv. In le, če si ga bomo znamo pravilno razložiti, bomo pri vzgoji uspešni.

Malo sem imela problem, kako se lotit opisati tokratno temo, o kateri sem razmišljala, ki me res čedalje bolj čudi in malce tudi plaši, na nek nepojasnljiv način. Problem pa zato, da ne bi sodila ali da ne bi bilo pisanje za koga žaljivo., ker res ni to namen, je samo moje osebno opažanje.

Do zdaj sem se že naučila in vibracijsko čutim, da je tako prav, da v življenju nima smisla sodit in kritizirat druge ljudi, situacije in pojave. 'Naučila' iz mojega stališča pomeni, da sem izvedela to informacijo in sem si jo nekako zapomnila in očitno tudi razumela, saj bi se zdaj rada tega 'nepočetja' čim bolj navadila.

Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem že v mladih letih storila vse, da nisem bila odvisna od drugih. To je v mojih očeh predstavljalo moč, ali pa nisem hotela biti podrejena in odvisna od moških. Vsakič, ko smo šle punce na zabavo, nisem dovolila, da mi moški plača pijačo.

Vedno sem odgovorila, da imam svoj avto in svojo plačo in, da zase skrbim sama. Seveda naj ob tem omenim, da so se me najbrž moški zaradi mojega nastopa bali. Kdo pa se hoče zapletati z žensko, ki je sama sebi dovolj. V resnici, pa je bila to samo moja maska.

Ko se oziram v preteklost, se mi obudijo sami lepi spomini. Ko vidim kakšno sliko piknikov, dejavnosti, ko smo še skupaj hodili po svetu, se mi milo stori. Ljudje se preteklosti ponavadi spominjamo samo v lepih trenutkih. Razen, ko smo imeli res kakšne težke trenutke.

Drugače pa se vse zdi po nekem določenem času kot iz pravljice. Ob pogledu na fotografijo igrišča, kjer smo veselo piknikovali, sem prebudila vse občutke, spomine in nasmehe. Kako smo se imeli lepo. Potem sem se začela spraševati, kje so se izgubili vsi težki trenutki in zakaj se spominjam samo lepih, ki mi vedno znova vzbujajo dvom, da sem se v življenju odločila pravilno. Zakaj se spominjamo samo lepih občutkov?