Vedno znova se vračam nazaj v preteklost in obujam kako je bilo.
Obujam stare rane in iščem njihovo ponovitev v sedanjosi.
Vedno znova sem ogrožena zaradi preteklosti, ne znam popustiti in iti naprej. Pa se sprašujam kaj me zadržuje tam.

Ne znam odpuščati stare grehe pod pretvezo, da sem samo previdna in hočem biti sigurna, v resnici pa ne ne znam sprejemati ljubezni in vztrajam v okoliščinah, kjer mi moj ego lahko vedno znova zadaje bolečine.
Bojim se spustit, nenehno se oziram nazaj za smernice za naprej. Bojim se, strah me je, ker ne zaupam.

Človeštvo se skozi dolga časovna obdobja razvija, raste in pridobiva nova spoznanja. Na prvi pogled se zdi, da smo presegli naše prednike. Vendar tradicija hrani globoke izkušnje, na katere v »novem svetu« radi pozabljamo.

Pogosto se bomo vračali v preteklost, toda ne zaradi žalovanja za lepimi starimi časi in želje, da bi se ti spet vrnili. V preteklost se bomo vračali zato, da si naberemo izkušenj in novih moči za pot, ki je pred nami.

V današnjem času primanjkuje velikih idej, ki bi vodile ljudi, ker ni velikih vizionarjev. Vse postopoma drsi v povprečnost, banalnost, stereotipe, vse je relativizirano. Čeprav se pojavljajo zahteve po različnosti, "avtentičnosti" in "originalnosti", so vse to ponavadi le zaplate preko starih preživetih oblik.

Kot oseba, ki delam z ljudmi imam zelo izostren čut za poslušanje in čutenje besed in energije, ki je za njimi. Večina stvari začutim in ne dovolim, da gredo neopažene mimo mene.

Pri pogovoru s stranko, ki sem jo spoznala že zelo dobro, sem opazila, njen način komunikacije s svojo 7 letno hčerko. Med samim pogovorom z menoj, je izražala veliko nezadovoljstva nad njo, in tu sem ji dala takojšnje opozorilo oz. razumevanje. Gospa ima čudovit dom in čudovito hčerko, katera uživa zunaj na vrtu a kot mala punčka, pogosto kaj rabi iz hiše, zato gre stvari iskat v hišo….  torej, med najinem pogovorom, o čisto drugi temi, zaslišim gospo, kako zakriči na svojo malo Kristino. “Ne, hodi v čevljih po hiši!”

Iskrena resnica je zelo pomembna, saj do potankosti zrcali odnos do nas samih in do vsega kar se nam dogaja. Bolj smo iskreni v mislih in dejanjih, bolj živimo v resničnem svetu. Vse kar nas obdaja postane resničnejše, bolj stopimo v stik sami s sabo in močneje začnemo zaznavati svojo lastno resničnost. Če smo pozorni, dejanja in misli, ki jih izražamo z iskrenostjo budijo čisto posebne občutke, take, za katere bi lahko rekli, da smo v zelo tesnem stiku s samimi sabo in svojo pristno naravo.

Takrat se nam tudi okrepijo naše zaznave, tega kar se nam dogaja, bodisi v okolici ali znotraj nas samih. Postanemo pristnejši, bolj povezani s svojo notranjostjo in verodostojnejši. Mnogi bi to poimenovali kot večja prizemljenost. Trdneje stojimo na tleh, v naš um pride jasnost, naše misli so bolj osredotočene… Boj vemo, kaj bi radi in to tudi izražamo z neko novo jasnostjo in ostrino, ki prebada strukture, ki so se nam prej upirale.

Zaupanje včasih morda predstavlja razkorak med nami in drugimi ljudmi. Zaupanje je v prvi vrsta vera v nas, ne v druge in ne od drugih. Lahko si medsebojno pomagamo, da gojimo zaupanje v sebe, si pošiljamo misli zaupanja.

Pomembno je, da čustvo zaupanja raste v nas. Je vera, da lahko in da zmoremo, da smo sposobni tistega, za kar se odločimo. Odločimo se zaupati sebi in v sebe. Naj bodo najčistejše misli naše vodilo v zaupanje.

Naj zaupanje začutimo v trebušnem predelu. Vso toploto, ki je v nas spustimo v trebušni predel in samo bodimo ter zaupajmo sebi. Zmožna/en sem zaupati sebi. Vsako moje dejanje je zaupanje v lepoto življenja. Zaupajmo, da se vse dogaja v naše dobro. Vsak dogodek je izraz našega zaupanja. Postanimo odgovorni za lastno zaupanje.

Posvet o psihičnem zdravju, Stanford, 2012

Zadnje predavanje je bilo posvečeno odnosu med telesom in duhom, povezavi med stresom in boleznijo. Vodja oddelka za psihiatrijo v Stanfordu je, med drugim, poudaril, da je najbolje, kar lahko moški stori za svoje zdravje, to, da ima sopotnico, medtem ko je najbolje, kar lahko stori ženska za svoje zdravje, to, da ima prijateljice. Kljub temu da se je celoten avditorij zasmejal, je gospod ostal resen.

Ženske imajo med sabo različne odnose, iz katerih se gradi podporni sistem, ki jim omogoča in pomaga premagovati stresne situacije in težave v življenju. Fiziološko gledano: gre za to, da druženja žensk s prijateljicami povzročajo večje proizvajanje serotonina. To je posrednik (nevrotransmiter), ki pomaga v boju z depresijo in zaradi katerega se človek dobro počuti.

Piše: Lidija Polajžer Anina v Karma plus

Ljubosumje in zelo sorodno čustvo, zavist, srečujemo tako rekoč na vsakem koraku. Srečamo ga v poslu, prijateljstvu in partnerstvu, v družbi nasploh je zelo prisotno in pravzaprav samoumevno. Je vzrok za mnoga nesoglasja in za še več nesrečnega počutja posameznikov. Pri svojem delu srečujem ljubosumje in zavist praktično pri vsaki stranki, bodisi izvira iz nje ali pa je uperjeno nanjo.

Seveda je tu še polno spremljajočih se čustev, ki podpirajo ljubosumje in zavist na eni strani ter ogroženost na drugi strani. Ob nepravem reagiranju na napadeni strani postaneta namreč žrtvi obe strani, nemalokrat še kakšna tretja oseba ali skupina.

S Heidemarie Schwermer se je pogovarjala Andrea Bistrich.

Heidemarie Schwermer je dvajset let delala kot psihoterapevtka in učiteljica, preden se je leta 1996 odločila, da se loti eksperimenta živeti brez denarja. Poskus, ki naj bi trajal eno leto, je medtem postal način življenja te sedemdesetletnice. O življenju brez denarja je napisala tri knjige, imela številna predavanja in bila gostja v pogovornih oddajah.

Njena prva knjiga The Star Money Experiment, ki je prevedena v številne jezike, je dobila leta 2008 nagrado za mir Tiziano Terzani, leta 2010 pa je bil premierno prikazan dokumentarni film italijansko-norveške produkcije o njenem življenju. S svojim načinom življenja brez uporabe denarja želi spodbudno vplivati na razvoj bolj pravične in enakopravne družbe.

Stres je postal eden izmed najbolj pogostih in razširjenih zdravstvenih  težav 21. stoletja. Stres ima močan vpliv na vsak aspekt našega dne in noči - od motenj presnove, občutkov tesnobe in depresije do fizične bolečine in nespečnosti. Vendar pa je doživljanje stresa tako naravno kot je doživljanje sreče ali žalosti.

Kako stres zaznavamo in doživljamo določa način, na katerega reagiramo. V situacijah, ko je ogroženo naše življenje, je naš odziv na stres ne le zaželen, temveč nam lahko celo reši življenje. Pod takšnimi pogoji zaznavamo naš odziv na stres kot nekaj  pozitivnega in smo presenečeni nad našimi reakcijami. Postavljeni smo bili pred oviro in znali smo odreagirati na zdrav način ter se z oviro primerno spopasti.

Glasba dejansko ni skakalna palica, s katero lahko preskočimo široki tok med navidezno in resnično izpolnitvijo hrepenenja, kljub svoji lepoti, ne more zagotoviti trajne tolažbe. Resnica in svet sta za to prevelika in nedojemljiva.

V srednjem veku so melanholijo imeli za nekaj pozitivnega. V srednji in vzohdni Evropi so jo cenili. Danes gledami na melanholijo kot na čustveno stanje, ki ga moramo premagati. Še v času renesanse so tak značaj imeli za zank duhovne kvalitete.

Vsem nam je namenjeno srečno življenje. Zakaj potem večina ni srečna? Zato, ker ne delajo tistega, kar  si resnično želijo. Ugotoviti moramo, kaj imamo radi in s tem napolniti naše dni. Pred vami je nekaj preprostih načinov za začetek vašega srečnega življenja

Odločite se, da boste v svoje življenje vnesli več veselja in sreče
Morda se sliši preprosto, vendar veliko ljudi ne ve, kaj si želi. Šele ko smo si na jasnem, kaj si želimo, lahko »naročimo« vesolju in zavestno ustvarjati življenje, ki si ga želimo.

Pred nekaj meseci mi je na vrata pozvonil moj najboljši prijatelj. Ves neurejen, medlega pogleda in popolnoma bled je vstopil, ne da bi me sploh pozdravil in se je vrgel naravnost na zofo.
»Ravnokar sem storil največjo napako v svojem življenju,« je izdavil v enem dihu.
»Zdi se mi, da bom zato izgubil Martino in resnično potrebujem tvoj nasvet.«

»Povej mi in poskusil ti bom pomagati,« sem mu rekel.

'Invalid' ali 'oseba s posebnimi potrebami'? 'Kreten' ali 'oseba z vseživljenjskimi motnjami v delovanju ščitnice'? 'Butelj' ali 'oseba z motnjami v duševnem razvoju'? Kripelj' ali 'oseba z oteženim gibanjem zaradi poškodbe'? 'Mutec' ali 'nema oseba'? 'Špeglar' ali 'slabovidna oseba' (moja kategorija, da mi ne bo kdo očital, da sem pameten glede drugih)? 'Pritlikavec' oz. 'liliputanec' ali 'oseba majhne rasti'?

'Norec' ali 'duševno bolna oseba' in 'norišnica' ali 'bolnišnica za duševne bolezni'? 'Bolnik' oz. 'pacient' ali 'hospitalizirana oseba' oz. 'klient'? 'Peder' oz. 'lezbijka', 'homoseksualec' ali 'oseba s spolnim nagnjenjem do oseb istega spola'? 'Črnec' ali 'podsaharski Afričan'? 'Indijanec' ali 'ameriški staroselec'? 'Kurba', 'prostitutka' ali 'oseba, ki spolno občuje za denar'? 'Izdajalec' ali 'domobranec'? 'Terorist' ali 'partizan'? …

Pomembno vprašanje za začetek – če so spremembe dobre za nas, zakaj se večina ljudi boji spremeniti? Zavedati se moramo, da se vse spreminja, prav vsak trenutek.
Mnogi se zaprejo vase, ko gre za velike spremembe, ki jih dojemajo kot negativne. Vedeti bi morali, da si ob vsaki spremembi, ki jo povzročamo sami ali ne, lahko izboljšamo življenje.

Ko se z njo soočamo, imamo dve možnosti. Lahko sprejmemo spremembo in vstopimo v novo poglavje življenja ali pa se ji odrečemo in ostanemo v preteklosti. V redu je, če si ne želimo spremembe, vendar mora biti za to zavestna odločitev.

Se kdaj zalotite, da vas iste situacije vsakič znova  spravljajo ob živce, prizadenejo ali jemljejo veselje? Na primer: partner ne naredi tistega, kar je obljubil da bo, vam pa ob tem vsakič zavre kri in nanj v jezi zlijete ploho očitkov? Ali pa v družbi nekdo nekaj pripomni na vaš račun, vi pa ste ob tem tako prizadeti, da se zaprete vase in se nehate družiti s temi ljudmi?  Se vam dogaja, da se zelo veselite srečanja z nekom, a vas vse mine, ko ugotovite, da bo spet pol ure zamudil?

Ljudje mi pogosto pravijo, kako jih v takšnih situacijah prepravijo tako silovita čustva, da jih ne morejo obvladati. Zato vsakič odreagirajo negativno, čeprav bi si želeli drugače. Pa ni treba, da je tako. Ne glede na to, kolikokrat ste že »padli ven« zaradi iste situacije, vaš odziv ni nič drugega kot navada.

Piše: Ula v novi Hani www.revija-hana.com

Vsi vemo, da obstajajo različne ljubezni. Ključnega pomena pa je ljubezen do samega sebe!
Rada bi vam predstavila, kako se naučiti ljubiti samega sebe. Ko se boste odločili za to pot, se zavedajte, da se boste s temi vajami začeli poglabljati v svoj odnos do sebe in spoznavati, kakšna čustva sploh gojite do sebe.

Opisala vam bom nekaj vaj, ki vas bodo popeljale na pot učenja ljubezni do sebe. Če boste pri prvi vaji imeli probleme z občutenjem čustev, vam bo pomagala druga. Poskusite z vsemi vajami in si potem izberite tiste, ki so vam najbolj všeč. Vsak dan si vzemite petnajst minut za aktivno ljubezen s sabo zjutraj in enako storite tudi zvečer. Druga možnost je, da temu vsako uro namenite minuto ali dve.

Morda včasih ni največjega pomena svoboda zunaj nas, temveč v nas.

Svobodni smo, če se tako počutimo, še bolj če dovolimo to drugim. Prav gotovo je ta beseda za vsakega drugačnega pomena.

Ni nujno, da smo fizično zadržani proti svoji volji; huje je, ko se čustveno in duševno omejujemo.

Ne, nismo svobodni!

Seveda lahko trdimo, da smo svobodni. Svoja mnenja in prepričanja o naši svobodi lahko delimo z ostalimi posamezniki, vendar pa v resnici nismo svobodni. Naša ujetost je celo znanstveno potrjena.. Nismo samo osebe, smo tudi mikrokozmos v velikem zaporu.

Mnogo ljudi svojo ujetost, svoj zapor mnogokrat prekrivajo s kulturo. Taki ljudje so kulturno zelo aktivni. Mnogi svojo ujetost prekrivajo z ideali, možnostmi v prihodnosti, z religijo in raznovrstnimi oblikami različnih magij.

Življenje - tako dragoceno, a včasih tako grenko. Le kam nas vodi, kaj nam prinaša? Morda srečo, ljubezen ali samo pogubo? Kdo ve.

Vendar vsak si ga kroji sam po svojih načelih in vrednotah. Vsakdo izmed nas je lahko snovalec svojega življenja. Za to ni potrebno veliko, kanček dobre volje, samostojnosti in poguma. A nekateri žal tega ne zmorejo, so le opazovalci, ki spremljejo kako dobri in uspešni so drugi, se sprašujejo zakaj sami ne morejo imeti vseh teh dobrin, ko pa si jih vendarle zaslužijo. Življenje jim ne predstavlja užitka in radosti, izgubljeni so namreč v krogu lastnih destruktivnih misli, iz katerega ne morejo oziroma ne znajo izstopiti. So ujetniki lastnih misli.

Zadnje zatočišče človeka je njegova misel. In če ta temelji na zdravem razumu, ti to zatočišče nudi vsaj dostojanstvenost, če ga že ne moreš pojesti ali si z njim kupiti klobaso. In prav zdrav razum se človeku spodnaša skozi dogme, religijo, tradicijo in še z vrsto stvari s skaljenim razumom, ki jih neusmiljeno podpihujejo religija, mediji, politika, žal tudi znanost.

Dobro in zlo je že ena od stvari, ki jo je človek sprejel kot neispodbitno dejstvo. Pa je temu, namreč, da v osnovi obstajata dobro in zlo, res tako?

Torej, sedaj točno veste, kaj si želite od vesolja. Prebrali ste vse knjige, poslušali predavanja in razumete ta proces. Tudi predstavljate si lahko scenarij svojega idealnega življenja v živih barvah. Samo ena stvar vam še leži na srcu – to je, da ste še daleč od uresničenja svojih sanj in povzroča dvome in strah. V resnici si želite vedeti, kako dolgo bo trajalo, da boste dosegli svoj cilj. Samo vaša intuicija pozna ta odgovor, zato se boste morali poglobiti vase.

Vendar morate pred tem vedeti še nekaj. Vaš cilj bo sledil naravnem vzorcu kjer mu vladajo določeni zakoni (to velja za vse ljudi). Veliko ljudi nikoli ne doseže svojih sanj, saj pozabijo, da zakon privlačnosti vedno dela za njih.

Diamant je idealna prispodoba za pritisk in stres, ki ga vsak dan doživljamo. Včasih nam gre vse narobe v življenju, takrat pa lahko pokažemo iz kakšnega testa smo.

Diamanti se naredijo samo pod pritiskom
Ko se nam vse podre, imamo pravzaprav odlično priložnost, da se izkažemo. Težki izzivi v življenju so lahko pokazatelj, da lahko začnete iskati svoje notranje odlike – svoje diamante. Ko začnemo na izzive v življenju gledati s strani priložnosti, pridobimo moč in jo odvzamemo ljudem, okoliščinam ali usodi.

Jaz sem SVOJ LASTEN DOM in kar je zunaj mene, je znotraj mene.
Vse moje projekcije krivde in strahu, ki jih ustvarim proti dejanjem drugih ljudi, so pravzaprav proti meni. Jaz sem tisti del sebe, ki ga tam zunaj ne maram. Edini način, da se osvobodim, je, da odpustim. Ali bi kdajkoli obsojal svoje brate in sestre, ki so ‘jaz’? Ni izjeme k tej resnici. Vse sovraštvo na tem svetu je pravzaprav klic k ljubezni, tako lahko ljubim tisto, kar ‘mislim’, da vidim, tako da temu odpustim.

Skozi odpuščanje spreminjam cel svet. Majhno dejanje odpuščanja nekomu bo povzročilo valovanje v večnem SEDANJEM trenutku skozi vse ‘časovne linije’. Moje duhovno prebujenje je v tem, da izstopim iz časa, tako da izberem odpuščanje in da spoznam, da ni nikogar tam zunaj, ki je naredil karkoli narobe, da bi ga moral obsojati.