Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20120925101937354

Ste pripravljeni na starševstvo? torek, 25. januar 2022 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Piše: Zoran Milivojević, psihoterapevt v Vivi www.viva.si Veliko žensk se v poznih dvajsetih letih sprašuje, kako naj ve, ali je že pripravljena na materinstvo. Nekatere verjamejo v biološko programiran "materinski nagon" in preprosto čakajo, da se bo prebudil in jim dal vedeti, da je nastopil čas za otroka. Osebno poznam kar nekaj žensk v zgodnjih in srednjih tridesetih letih, ki kar čakajo, da bodo nekega lepega dne "to" preprosto začutile. Čakajo in čakajo, vendar s tem tvegajo, da do tega ne bo prišlo – ali pa prepozno, ko njihovo telo ne bo več pripravljeno za rojevanje Čeprav zagotovo obstaja biološka osnova, ki opredeljuje naše potrebe, pa je zdaj celo uživanje hrane zelo daleč od biologije. Naše prehranjevanje veliko bolj kot biologija narekuje oglaševalska industrija. Prehranjevanje, vendar tudi seks, rojevanje in druge osnovne stvari, precej bolj kot biološki določajo socialni in psihološki dejavniki. V tem, da anoreksično dekle strada do te mere, da njen organizem ni več sposoben za življenje, ni nikakršne biološke logike – vse je podrejeno končnemu cilju, lepoti in vitkosti. Povsem enako tudi naše stališče do odraščanja ter rojevanja in vzgajanja otrok oblikujejo psihologija, družbeno okolje in vrednote, ki smo jih privzeli. Za rojevanje biologija preprosto ne zadostuje več – potrebni sta še želja in volja. Materinstvo in starševstvo sta se iz domene organizma in biološkega premaknili v domeno psihološkega in družbenega. Ljudje se torej odločijo postati starši takrat, ko menijo, da je za to pravšnji čas. Sodobna ženska se je osvobodila biološkega programa, rojevanje otrok ni več nekaj samoumevnega, kar se zgodi, ko pride v določena leta in se poroči. Tudi odločitev za življenje brez otrok ni več razlog za prezir in diskriminacijo. Dandanes ljudje živijo tako, kot si želijo, in svobodno odločajo o tem, ali bodo imeli otroke ali ne, in če da, koliko otrok bodo imeli, kako jih bodo vzgajali … Svoboda, torej. Toda svoboda povečuje odgovornost. Če potemtakem biološki nagoni ne upravljajo več z nami, smo mi tisti, ki moramo upravljati z njimi, sprejemati odločitve in živeti z njihovimi posledicami. Materinstvo in očetovstvo sta dandanes izbira, sleherna izbira pa prinaša posledice, s katerimi je treba živeti.  Kultura, v kateri živimo, na odločitve, povezane z otroki, vpliva na dva načina. Najprej je tu predstava o popolnem staršu, ki se otroku popolnoma posveti. Tak starš vse od rojstva pa vsaj do osemnajstega leta postavlja otroka v središče svojega življenja in se mu popolnoma posveča, pri čemer zanemarja vse svoje druge družbene vloge in osebne interese. Prevladujoča ideologija o vzgoji otrok izhaja iz tega, da je treba otroka obvarovati vseh travm, ga nenehno osrečevati in skrbeti, da bo deležen samo pozitivnih izkušenj. Ker pa srečo in zadovoljstvo omogoča izpolnjevanje želja, se mora starš posvetiti zadovoljevanju otrokovih želja in skoraj v celoti pozabiti nase in svoje želje. Takšna vloga je zelo težka in zahtevna, polna frustracij in odrekanja. Tak popoln starš je v v resnici žrtev starševstva – človek, ki se samoiniciativno in ponosno žrtvuje za to, da bo otroku lepo in da bo zrasel v zdravo in srečno osebo.  Žal se to v veliki večini primerov ne zgodi, kajti pristop, ki zagovarja zgolj izkazovanje ljubezni, zanemarja pa discipliniranje in postavljanje meja, pripelje do slabih rezultatov. Razvajeni otroci postanejo narcisoidni odrasli, pretirano zaščiteni otroci pa nesposobni odrasli, ki se v življenju ne znajdejo, saj sebe doživljajo kot nesposobne, svet pa kot nevaren in nerazumljiv. Kljub temu starši vztrajajo pri prenašanju križa sodobnega starševskega samožrtvovanja. Ko se starši žrtvujejo, otrokova sreča pa postane smisel njihovega obstoja, postane vzgoja zelo pomemben projekt. Vsi, ki zavračajo izpolnitev starševskih pričakovanj o tem, kako naj bi svet obravnaval njihovega izjemnega otroka, postanejo sovražniki. Celo tisti, ki to ne bi smeli biti: vzgojitelji v vrtcu, drugi otroci, učitelji … Starš, ki se žrtvuje za otroka, nezavedno to zahteva tudi od drugih – zahteva, da se njegovemu otroku podredi tako rekoč ves svet. Če drugi to zavrnejo, se starš spremeni v strastnega zaščitnika, ki vstopi v boj za obrambo svojega otroka. Nekoč mi je neka mati, ki je bila do svojega otroka pretirano zaščitniška, saj se je bala, da bo zbolel in umrl, povedala, da prijatelje, s katerimi se igra njen otrok, doživlja kot "kose toplega mesa, polne bakterij in virusov". Ko tako vzgojeni otroci odrastejo in nastopi čas, da tudi sami postanejo starši, se jim v glavi aktivira model popolnega starša, ki se žrtvuje za lastnega otroka – model, ki so ga prinesli iz svoje družine. Namesto da bi ravnali skladno s tem modelom, se mnogi odločijo, da bodo stvar začasno preložili ali pa preprosto zavrnejo starševsko vlogo. O starševstvu razmišljajo kot o smrti svojega notranjega otroškega Jaza. Rojstvo otroka psihološko doživljajo kot rojstvo mlajšega brata ali sestre, zaradi česar se ne bodo mogli več nemoteno igrati in uživati. Tudi zato je zelo pomembno razkrinkati socialne in psihološke mehanizme, ki nas omejujejo in tako zelo zapletajo starševstvo. Biti starš ni preprosto, toda če se ljudje zavedajo, da to ne pomeni nujno, da bodo prenehali obstajati, se zabavati in uresničevati svojih interesov, ni razloga, da bi postali žrtve starševstva ali pa se mu celo izogibali. Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog