Nasprotja med starši in otroci so neizbežna, so del razvojne poti otroka in tudi neizogibna faza, ki jo morajo sprejeti starši. A navkljub nasprotjem lahko starši vedno najdejo pot, pri kateri vsaj to ne bo pot poraženca. Če ni poraženca, potem ni tako velikega upora kot nastane v primeru, da otroku dokažete, da se moti, da ne zna, da ni vreden, ali ga celo psihično ponižate in mu vcepite manjvrednosti kompleks.

Pomembno je, da starši ne pozabijo, da so otroci ali najstniki prav tako ljudje z napakami, občutji. Starši ne rabijo vedno brezpogojno ljubiti svojega otroka, biti vedno strpni, zmeraj pravični in ne smejo delati napak, kazati enake naklonjenosti do otrok, ne morejo biti stalno dosledni, ne moreta biti stalno zaveznika. Vsak starš ima drugačno področje sprejemanja in nesprejemanja določenih stvari ali vedenja.

Z ljudmi, ki imajo nizko področje sprejemanja, se počutimo neprijetno, saj nikoli ne vemo, ali delamo prav ali ne. Sprejemanje-nesprejemanje niha tudi od počutja posameznika. Meja strpnosti do otrok se spremeni, ko imamo npr. koga na obisku!

Pazite se, da ne zapadete v krog nenehnih nasprotij. Področje napačnega sprejemanja, ko starš sprejme nekaj, čeprav tako ne misli. Dvojna sporočila - verbalno kaže drugače kot neverbalno. (Uskladi svoje obnašanje z občutji! Povejte, kaj vas moti!) Mladostnik takšnim staršem več ne zaupa. Občutkov v tako tesnem odnosu ni mogoče prikriti! Zamisel, da sprejmemo otroka, ne pa njegovega vedenja, je lahko škodljiva, saj usmerja v nepristnost. Koliko se otrok čuti, da je sprejet kot človek, je odvisno od tega, koliko starši sprejemajo njegovo vedenje. Pristnost, odkritosrčnost in doslednost so edini načini, s katerimi bomo lahko usmerjali naše otroke na pravo pot, ne da bi to oni sami občutili.

Če starši z besedo in notranjim občutjem otroku pokažejo, da so mu naklonjeni, dosežejo s tem čudeže. Pripomorejo, da se otrok sprejema takšnega, kakršen je, se doživlja pozitivno, pomagajo razvijati njegove sposobnosti in samouresničevanja. Na ta način mu olajšajo pot iz odvisnosti v neodvisnost. Pomagajo, da se nauči reševati probleme, ki mu jih prinaša življenje in ustvarjalno premagovati bolečine in razočaranja odraščanja. Najpomembnejši učinek sprejemanja pa je otrokovo občutje, da je ljubljen, kar pospešuje telesno in duševno rast in je najučinkovitejše sredstvo pri zdravljenju duševnih in telesnih težav. Sprejemanje je treba znati pokazati! Ustrezno sporočanje omogoča, da se mlad. bolje počuti, pogumnejši je pri govorjenju, sposobnejši izražati svoje občutke, zmanjšuje strah, se zna pozitivno ocenjevati. Zmanjša občutek krivde, manjvrednosti.

Pazite na svoje na neverbalno sporočanje! Nevmešavanje v otrokovo dejavnost kaže sprejemanje. Starši se vmešavamo samo zaradi tega, ker: hočemo, da se iz te dejavnosti uči, vznemirjeni smo, če otrok naredi kaj narobe, hočemo se ponašati z deli svojih otrok, po strogih merilih presojamo, kaj je prav in kaj ni, pretirano skrbimo, kaj bodo rekli drugi, dajemo čutiti, da nas naš otrok potrebuje, težko se sprijaznimo z mislijo, da se ni dobro vmešavati v otrokovo dejavnost. Samo pomislite kako se otrok počuti ob sledečem: “Sam nisi sposoben, potrebuješ pomoč, na tvojo presojo se ne zanesem, nisi dovolj dober, lahko narediš kaj narobe, ne želim, da se stvar ponesreči…”

Vir: splet