Danes vam povem zgodbico, ki se začne nekako takole: Nekega dne so se ljudje spraševali: »Kaj delam narobe?« Je to kaka nova mantra? Nič posebnega ne bi bil ta stavek, če ga ne bi v istem dnevu slišala od kar nekaj različnih ljudi. Je spet kaka luna? Bili so mrki, pa Venera je še vedno retrogradna, energije so takšne in takšne... Ja, pa zima se je predolgo vlekla, mraz, ni bilo sončka...

Vsekakor mi je stavek povzročil kar nekaj razmišljanja. Zakaj ljudje vedno, ko nekaj ni po pričakovanjih, iščemo vso krivdo v sebi? Predvsem, ko ni po pričakovanjih drugih. Obkrožajo nas ljudje, ki nam stalno s prsti kažejo na to, kaj smo naredili drugače, kot si si zamislili oni. Poslušamo obtožbe, se soočamo s slabo voljo, žalostjo, krivdo, jezo in vse to nas peha vedno globlje v brezno brez dna.

Stalno nam v glavi odzvanjajo vprašanja, kaj delamo narobe, kaj je z mano narobe, kaj moram še storiti, da bom srečen/srečna. Zakaj nisem kot drugi, ki živijo srečno in izpopolnjeno. Vse, kar storim, je napačno, vedno nekoga užalim, prizadenem, ker sem drugačna, drugačen. Ker razmišljam po svoje, na svoj način. A najbolj prizadenemo sebe, kadar nismo takšni, kot sami želimo biti. Vedno delamo vse tako, kot to od nas pričakujejo drugi in hlastamo za potrditvami, »všečki« na Facebooku, želimo si odobravanja in pohvale, ki so redke kot sonce pozimi. In če tega ni, se zapremo sami vase in si neprestano vrtimo melodijo z naslovom: »Kaj delam narobe?«

A vse to so le vzorci, ki so nam jih vcepili drugi. Vsak od nas je Božansko bitje, edinstveno in neponovljivo. Obdamo pa se z ljudmi, ki tega v nas ne vidijo, zato od nas pričakujejo vse drugo, kot to, kar v resnici smo. Če smo iskreni do sebe, smo sami sebi čisto v redu, uživamo v svojem življenju, delamo stvari, ki jih radi počnemo in se veselimo vsakega dne, ko nas zbudi jutranje sonce. Vse dokler nas nekdo ne prepriča v nekaj drugega. Zjutraj si rada privoščim dolg spanec, ker moje telo to potrebuje in se potem z lahkoto spoprimem z izzivi novega dne. Dokler...mi nekdo ne vcepi, da to ni v redu, da sem lenoba lena, da se zjutraj dan lovi in podobno. In je dovolj, da začnem še sama razmišljati tako ter si takoj ustvarim slabo vest, kakšna sem. Namesto da bi že zgodaj naredila kup stvari, raje spim. Ko utrujena končam delovni dan, grem rada na sprehod ali na kavo s prijateljico. Partner pa mi takoj naloži breme, da se to za poročeno žensko ne spodobi, hoditi na kave s prijateljicami, ker potem doma ni narejeno tisto kar bi »moralo« biti, vso svojo pozornost bi »morala« nameniti njemu. Sodelavka pričakuje, da bom vedno hodila z njo na malico, meni pa tisti čas veliko bolj koristi kratek sprehod, da se nadiham svežega zraka. Nešteto je takšnih in drugačnih pričakovanj drugih ljudi, ki jim neradi ustrežemo, ker s tem zatremo svoje želje. Nemalokrat se seveda uklonimo in zaradi »ljubega miru« popustimo. Pa se kdaj vprašate, koliko plačujemo za ta naš ljubi mir? Kako visoka je cena le-tega. Seveda so neodložljive stvari, ki jih moramo opraviti, a vse gre lažje, če živimo v zavedanju, da smo svobodna bitja, da nihče nima pravice, da nam govori, kaj in kako bi morali živeti. Kdo to ve bolje od tebe? Kdo ti lahko določa, kaj je zate najboljše?

TI...si to kar si!

In čisto v redu ti je v tvoji koži. Vprašanje, kaj delaš narobe, je smiselno samo v primeru, da se v svoji koži ne počutiš v redu. Ne počutiš se v redu z ljudmi, ki hodijo ob tebi po poti življenja. Ne počutiš se v redu, ko si v delu, ki ga opravljaš.

Bodimo z ljudmi, ki nas sprejemajo prav takšne, kot smo. Ki nas ne spreminjajo zaradi sebe, temveč se mi spreminjamo ob njih na način, ki ustreza nam. Z ljudmi, ki nas navdihujejo. Rek: «Povej mi s kom se družiš in povem ti, kakšen si«, ni kar tako. Ko smo obkroženi z ljudmi, ki neprestano tarnajo in se pritožujejo nad vsem, jim gre vse narobe, nikoli niso zadovoljni, se kmalu ujamemo v isto zanko in se čudimo, kako gre tudi nam vse počasi navzdol. Dobre volje se srečamo z nekom, ko mine nekaj trenutkov, pa smo popolnoma na tleh zaradi poslušanja o njihovih težavah in nesrečnih dogodkih, ki so se mu pripetili v zadnjem času. Kako drugače se počutimo, ko smo v družbi z nekom, ki nam razlaga o svojih delovnih uspehih, kako mu je uspel zahteven projekt, kako se je imel s partnerjem čudovito na počitnicah, kako si je našel nov hobi, ki ga navdihuje in polni z energijo. Nam priporoči super knjigo, ki jo je ravnokar prebral. In to je to. To, kar potrebujemo.

Naj ne bo naša mantra: »Ne da se«, »ne zmorem«. Poiščimo si družbo ljudi, ki v nas budijo naše dobre plati, nas spodbujajo in verjamejo v nas, tudi ko sami izgubimo vero vase. Ne trpimo v odnosu, kjer partner od nas pričakuje samo to, da smo mu vedno na voljo, temveč nam vrača vso ljubezen in podporo. Imenujmo svoje prijatelje ljudi, ki nas spoštujejo in cenijo našo prisotnost. In predvsem cenimo sami sebe. Ne pričakujmo, da bo kdorkoli naredil kaj namesto nas. Soočiti se je potrebno tudi s svojimi temnimi sencami ter jih objeti, sprejeti ter preurediti, da tudi na senčno stran končno posije sonce.

Namaste, Vaša Romy

Romana Kos
Vir: www.mychi.si