Naše življenje je le zrcalen odsev stanja v naši družini
Ali vemo, kdo so naši predniki? Ali poznamo njihove zgodbe in usodne povezanosti, v katere smo vpleteni? Če smo pozorni, opazimo, da je naše življenje le zrcalen odsev stanja v naši družini. Povezani smo v skupno družinsko dušo. Šele ko se soočimo s starimi ranami naših predhodnih generacij, jih lahko sprejmemo, pozdravimo in zavestno živimo naprej z očiščenim spominom, ki ne vpliva več obremenjujoče na naše življenje in usode prihodnjih generacij. Ena od metod, s katero lahko razrešimo te obremenjujoče družinske vzorce, je tudi družinska sistemska postavitev. Teh je v Sloveniji vse več in več.
Nataša Čebulj, univerzitetni diplomirani pedagog in profesorica umetnostne zgodovine ter trener in NLP Coach, se je pred devetimi leti srečala s to metodo pri Bertu Hellingerju. Pri njem je pridobila certifikat za moderiranje sistemskih postavitev in postala članica Hellinger Science. Kasneje pa je na Hellingerjevem inšitutu na Nizozemskem, pod mentorstvom Jana Jakoba Sama, ki ta inštitut vodi, opravila tudi intenzivno izobraževanje za sistemske moderatorje organizacijskih postavitev.
Trenutno je v Sloveniji edina usposobljena za tovrstno svetovanje, ki obravnava tudi širše sisteme – kolektive, podjetja in druge skupine oziroma organizacije. V vseh sistemih, od družine kot osnovne celice pa vse do državnih sistemov, gre za neka podobna izhodišča in naravne zakone, ki jih je vredno spoštovati najprej znotraj družinskega sistema, potem pa tudi širše v življenju.
Kateri so ti naravni zakoni?
Dokler ne postavimo temeljev, ne moremo dolgoročno ustvariti reda v svojem življenjskem sistemu. Našo hišo bo zrušil vsak najmanjši potres, če njeni temelji ne bodo trdni. Po tej metodi reševanja in preseganja obremenjujočih družinskih vzorcev postavimo temelje dobrih družinskih vzorcev in odnosov, potem pa v vsakodnevnemu življenju lahko naše bivanje spet normalno teče. Ko te temelje postavimo, ne moremo več živeti tako, kot smo prej.
V kakšnem smislu?
Vsaka družina je eno energijsko polje. Vsi si želimo biti srečni, ljubljeni, uspešni. To pa smo lahko le, ko ljubezen teče. Ljubezen si lahko predstavljamo kot tok, kot vodo, ki jo nalivamo v kozarec. Kozarec predstavlja temeljno obliko, red. Če je kozarec počen in voda teče iz njega, te vode ne morem zadržati, se z njo napojiti, niti je ne morem podariti naprej. Ta posoda ostaja ves čas prazna. Voda je, ampak na tleh in tam je ne vidimo.
Kaj se kaže v družinskih postavitvah?
Pomembna je ravno ta vzpostavitev reda ljubezni. Najprej mora biti vzpostavljen osnoven okvir, znotraj katerega lahko tok ljubezni teče. V vseh družinskih postavitvah se pokaže, da se v družinah, v katerih se pogosto ponavljajo težke situacije – ko so družinski člani žrtve ali so nesrečni ali ne zmorejo ljubiti in imajo občutke, da jih nihče ne mara in niso ljubljeni – ponavadi kršijo trije energijski zakoni.
Kateri?
Prvi pravi: »Vsi, ki so kadarkoli pripadali našemu družinskemu sistemu, imajo enako pravico pripadati.« To je energijski zakon sprejemanja. Vsi, ki pripadajo nekemu družinskemu sistemu, imajo pravico, da so vključeni v sistem, da so priznani, videni in sprejeti kot del te celote, ne glede na okoliščine njihovega življenja. Vsaka družina ima svoja pravila vedenja, čustvovanja, odnose. V tem duhu se vzgoja prenaša iz roda v rod. Člani, ki spoštujejo ta red, na nezavedni ravni gojijo pri sebi dobro vest. Kadar pa nekdo te tradicije ne spoštuje, ga sistem lahko izloči. A obstaja tudi višja zavest, bog, univerzum, stvarstvo, naravna sila, arhaična zavest, ki pa ne dovoli, da se nekoga izloči. Da bi se to izravnalo, neka druga oseba v tej družini, lahko tudi kakšno generacijo kasneje, prevzame energijo in čustva tistega, ki je bil izločen.
Kdo vse pripada družinskemu sistemu in si zasluži imeti mesto v njem?
Naši otroci so manj pomembni v smislu vplivanja na naše življenje. V tem odnosu tok poteka v obratni smeri; oni so pokazatelji, kako gre nam. Če gre njim dobro, pomeni, da gre tudi nam dobro. Najpomembnejši so naši sorojenci, starši, stari starši, njihovi starši, pa tudi tisti, ki v trenutnem življenju niso ob nas – vsi nerojeni, abortirani otroci in bivši partnerji. Slednje pogosto izločimo iz naših novih družin. Naši bivši partnerji so v energijskem smislu vedno zdajšnji, vprašanje je samo, kateri so po rangu. Pravico pripadanja v družinskem sistemu imajo tudi vsi, ki so kadarkoli vzeli življenje komu v našem družinskem sistemu, in tudi vsi tisti, ki jim je naš družinski član vzel življenje. Pri mnogih postavitvah se pokaže, da tudi energijske prisotnosti vojn in pobojev še vedno obstajajo v družinah in blokirajo energijo ljubezni.
In kaj potem naredimo z vsemi temi vojskami v našem družinskem sistemu?
Sprejmemo jih. Velikokrat so moški, ki so prišli iz vojne, prinesli s seboj huda bremena, žalosti, krivdo in so bili odsotni. Cela družina je trpela z njimi, ker so energijsko ostali povezani s svojimi soborci in nasprotniki ter vsemi žrtvami, ki jih je terjala vojna. Družina je trpela, ker niso bili tukaj in zdaj z njimi, ampak še vedno vpleteni in povezani z vsemi tistimi iz vojne. Če pa bi odprto pogledali vse te vojake in jim podelili pozornost, ljubezen in sprejemanje ter jim dali mesto, ki jim pripada, bi se odnosi in razmere v družini lahko precej zrahljali. Ta moški se je namreč boril za nekaj višjega in zato imajo vsi ti, ki so bili z njim, prednost v sistemu. Še posebej če bi pogledali na vse te moške drugače kot na vojake: da so bili vsi, ki so bili v vojni, ne glede na stran, na kateri so se borili – sinovi, bratje, očetje, možje, prijatelji …
Drugi zakon energijskega reda pa pravi …
To je zakon prednosti. Tisti, ki pride prej v sistem, ima prednost, pa ne v smislu, da je boljši od tistega, ki pride kasneje, ampak v smislu spoštovanja in odgovornosti. Oče in mama sta tako prva v sistemu in imata prednost. Sledi prvi otrok, drugi in tako naprej. Če imata starša pri prvem otroku splav, potem pa se rodi drugi, vsi mislijo, da je prvi, vendar po tem sistemu temu ni tako. Ta otrok je v resnici drugi otrok in ima lahko nenehno občutek, da ni na pravem mestu. Potem pride tretji, ki misli, da je drugi, in se morda ves čas kregata med seboj, ker ni harmonije, nekaj manjka, energijski red je porušen.
Ali na primer, ko imata mož in žena dva otroka, potem pa se razideta in dobita vsak svojega novega partnerja in si z njim ustvarita novo družino, kjer imata spet vsak po enega otroka. Kakšen je tukaj red? V novi družini ostaja prvi partner še vedno družinski član in sicer tako, da je ženin bivši mož še vedno njen prvi mož v družinskem sistemu. Sledi prvi otrok, drugi otrok iz prvega zakona in šele potem drugi mož in otrok iz novega zakona. Če ta red ni upoštevan, so prvi v rangu izločeni in se jim ne prizna pravega mesta v sistemu, lahko pa se zgodi, da breme nosi ravno ta, zadnji otrok, ker je na višjem mestu, kot mu pripada.
Kakšna pa je razlika med malo in veliko družinsko postavitvijo?
Mala postavitev je nekakšna priprava na veliko. Je časovno omejena in osredotočena na določeno temo. Razrešuje se en odnos v družini, na primer odnos z očetom, mamo, ali pa tudi odnos do kake vrednote, na primer odnos do denarja ali partnerstva. Tukaj so skupine postavljavcev manjše, po sami postavitvi se lahko o tem pogovarjamo. Posebej so namenjene tistim, ki želijo svoje občutke, ki so jih doživeli kot predstavniki, izraziti in deliti z drugimi. Take postavitve imajo usmerjen učinek in uvid v situacijo. Prave, velike postavitve pa imajo širši vpliv, pa tudi močnejšo energijo udejanjanja. Pri pravi postavitvi se po zaključku ne pogovarjamo več, ker bi z analiziranjem doživetega na mentalni ravni izničili učinek postavitve v energijskem polju.
Kako potem postavitve delujejo naprej? Ali lahko kasneje pridemo v kakšne stiske glede na to, kar doživimo na postavitvi?
Vsem podobnim postopkom sledijo procesi, v katerih se dogajajo spremembe. Ko se odločimo za to pot urejanja svojih odnosov in življenja, lahko pričakujemo raznovrstne reakcije. Udeležence postavitev vedno vnaprej pripravim na to, kaj se jim lahko dogaja po postavitvi. Najboljša priprava na večjo postavitev pa so predvsem male postavitve, ob katerih je možen tudi daljši pogovor in izmenjava občutkov. Pri velikih postavitvah pa vsak dobi podporo tudi kasneje, če jo potrebuje. Postavitev je kot seme, ki ga posejemo v zemljo in potem čakamo, da vzklije.
Kako to občutimo?
Predvsem je pomembno, da potem vsakdanje živimo. Najbolje je, da pozabimo vse, kar se je zgodilo na postavitvi, in se s tem ne ukvarjamo. Če smo tukaj ugotovili, da nekdo v naši družini ni bil deležen pravega spoštovanja, to uredimo. Sámo življenje nam ponuja priložnosti, da stvari uredimo. Če smo tukaj in zdaj, te priložnosti vidimo.
Verjetno je to kar močna izkušnja?
Dogaja se, da dobimo drugačen pogled in se nam odprejo druge dimenzije. Če smo prej poznali samo ta svet trdnih tal, spodnji del travnika, kjer živijo mravlje in hrošči, zdaj splezamo po travni bilki navzgor in vidimo tudi ptice in metulje. Naenkrat ugotovimo, da ima travnik dve strani. To se nam potem začne dogajati v življenju in to ozavestimo. Ne gre seveda takoj, od danes na jutri. Če smo bili na primer štirideset let v slabem odnosu z nekim družinskim članom, zdaj seveda ne moremo na hitro vzpostaviti drugačnega. Potreben je določen čas ter vztrajnost in potrpežljivost.
Kako pa se poznajo prvi učinki v konkretni situaciji ali odnosu?
Včasih se učinek pokaže takoj. Velikokrat se zgodi, da udeleženca med postavitvijo pokliče ravno tista oseba, na katero se nanaša postavitev. Če nekdo nosi breme, ker starši niso prevzeli svojega bremena in uredili nekega odnosa s svojimi starši, se lahko zgodi, da gre potem temu staršu nekoliko slabše. Lahko pa se tudi nam nekoliko poslabša situacija, če sami prevzamemo neko svoje breme ali odgovornost, ki jo je prej nosil namesto nas nekdo drug. Reakcije in učinki so zelo različni. Bližje ko je ta vpetost v kršenje energijskih sistemov, hitreje pride do razrešitve. Če je postavitev povezana s težavami pri majhnih otrocih, se učinek lahko pokaže že naslednji dan.
Kaj pa pravi tretji energijski zakon?
Če hočemo biti zadovoljni in srečni v enakovrednem življenju, mora znotraj vsakega sistema obstajati ravnovesje v dajanju in prejemanju. Samo roditelj lahko da več svojemu otroku; tukaj izravnava ni potrebna. Če pa hočemo imeti enakovredne odnose v partnerstvu, kot prijatelji, pa tudi v večjih sistemih, kot so organizacije in podjetja, je pomembno, da je to v ravnovesju. Če jaz dajem več, potem za drugega ostane manj dajanja. In če dam veliko, običajno tudi pričakujem veliko. Če mi drugi tega ne more dati, se tega boji in gre stran. Zato ljudje, ki preveč dajejo, pogosto ostanejo sami.
Potem pa so nesrečni in pravijo: »Toliko dajem, pa nič ne dobim!« Hkrati pa to izkoristijo, da lahko igrajo vlogo žrtve. Skozi postavitev se je tudi pokazalo, da ljudje, ki veliko dajejo, niso dovolj vzeli od svojih staršev. Lahko smo na primer jezni na svojo mamo, ker od nje nismo dobili tistega, kar smo v nekem obdobju potrebovali. Po drugi strani pa smo pretirano ljubeznivi in ustrežljivi do drugih okoli nas. Veliko dajemo, smo na uslugo, ker vedno iščemo pozornost, ki je takrat nismo dobili. Obesimo se tudi na partnerja, ampak zanj je to breme. On nam ne more dati te ljubezni, ki nam jo lahko da mama.
Težava je verjetno v tem, da daješ s pričakovanjem, da boš dobil tisto, česar nisi dobil na drugem mestu?
Tako je. Za tistega človeka je to breme. Zato je tukaj potrebno ustvarjati ravnovesje. Jaz dam malo in ti daš malo in tako skupaj rasteva. Tukaj pa je še ena druga umetnost. Zakon poravnave velja tudi v smislu, da se uravnovešajo tudi neprijetne stvari. Če jaz nekomu naredim nekaj neprijetnega, je dobro, da mi on vrne, ampak malo manj, ne malo več. Pri povračilu dobrega je prav, da damo malenkost več nazaj. Pri slabem pa velja, da povrnemo za malenkost manj slabega. Če smo do nekoga neprestano popustljivi in nič slabega ne vrnemo, ne začrtamo svoje meje in izgubljamo ravnovesje in harmonijo v odnosu.
Ali je model klasične družinske postavitve primerljiv s principom postavljanja drugih sistemskih postavitev?
Za organizacije veljajo druge teorije sistemov. Običajno se delajo postavitve na več ravneh. Sama sem se posebej šolala za tovrstne postavitve. Potrebna so še druga znanja in poznavanje strukture teh sistemov. Ti sistemi so večji in širši, so pa družinski globlji. V organizacijskih postavitvah sicer delujejo podobni zakoni, le da so malo drugače poimenovani. Prvi zakon prednosti bi na primer veljal nekako takole: »Kdorkoli je bil v tem sistemu, pripada temu sistemu in vedno ostane del sistema. To ne velja samo za ljudi, ampak tudi za produkte in druge okoliščine.«
Ali lahko tako naredimo tudi uvid v sistem naše države in njene trenutne situacije?
V ta namen se delajo nekakšne arhetipske postavitve. Vsaka družina, pa tudi podjetje kot širša organizacijska struktura, je del še večjih sistemov, kulture, družbe, države. V nekem intervjuju je Hellinger primerjal odnos do domovine z odnosom do mame. V obeh primerih gre za spoštovanje, hvaležnost. Če spoštujemo svojo domovino in smo ji hvaležni, nam gre v širšem uveljavljanju v življenju dosti lažje. Če smo hvaležni za to, kar smo prejeli, nam gre dobro, smo uspešni in lahko tisto, kar smo prejeli, damo naprej.
V sistemskih postavitvah se je pokazalo, da smo uspešni, dokler vzdržujemo ravnovesje med tem, kar nam je dala domovina, in tem, kar ji vračamo nazaj. Če se, na primer, lastnik slovenskega podjetja, ki je uspešen na slovenskem trgu, razširi tudi na druge trge in je to v ravnovesju z deležem v domovini, je zadoščeno naravnim zakonom. Tako je vrnjeno domovini, ki nam je dala možnost šolanja, ustanovitve podjetja in druge možnosti za razvoj. Veliko podjetij, ki se širi in ima več prometa v tujini kot doma, se zruši, ker niso v ravnovesju, ne vračajo nazaj tam, kjer so dobili. Če si nekje nekaj vzel, moraš znati to tudi nekako povrniti.
Imate v zvezi s postavitvijo Slovenije kot domovine kakšno posebno izkušnjo?
Pri Hellingerju in Janu Jakobu na Nizozemskem smo nekoč delali na temo odnosa do svoje domovine. Postavili smo se v vlogo svoje domovine in poskusili občutiti, kako je. To je bila neverjetna izkušnja. Moram reči, da sem se počutila malo izgubljeno, nekako tako, kot če bi stala na križišču, kot da gredo lahko vsi prek mene. Tudi identiteta ni bila čisto jasna, kdo sploh sem jaz kot Slovenija. Občutila sem močno povezanost z vso našo pradavnino in vsemi sistemi, kulturami in narodi, v katere je bila naša dežela vpeta od Karantanije naprej. Vse to je ostalo del identitete; ogromna širina, hkrati pa tudi velika izgubljenost in vprašanje o tem, kdo sploh sem. Včasih smo razcepljeni, hkrati pa nas vsa ta raznolikost plemeniti in bogati, saj nam ta dežela ponuja toliko različnih izkušenj in vedenj.
Kaj se je še pokazalo na tej postavitvi?
Tam sem bila edina predstavnica bivših socialističnih dežel. Eno od pravil v organizacijskih postavitvah je, da postavitev podjetja lahko naroči le lastnik ali eden od lastnikov podjetja. V zahodnih deželah je lastništvo jasno in tudi pretežno v rokah gospodarskih subjektov samih. Takrat sem se zavedla, da je v Sloveniji ta situacija precej drugačna, predvsem pa nejasna; država je imela še velik vpliv, zato je bilo potrebno pogledati globoko pod površje in razplesti hobotnični lastninski sistem, če si hotel ugotoviti, kako točno je z lastništvom.
Kako se vse to odraža na vrhu države?
Ko mi je moja učiteljica Carola Castillo prvič razjasnila, da je to, kar vidimo na vrhu države, v resnici samo podoba nas samih, našega naroda, me je to zelo osupnilo. Tako kot se vrstijo razprtije tam v političnem vrhu, tako se dogaja med ljudmi v državi. Dokler ne sprejmemo drug drugega v svojih posebnostih in različnostih ter se kot taki ne povežemo, je težko urediti odnose na katerikoli ravni. Bolj ko se upiramo drugačnosti in nekim principom, bolj postajamo vse to sami. Prav to se odraža tudi na vrhu naše politike. Tisti, ki so drugim najbolj očitali monopolizem, materializem ali kaj drugega, so postali ravno to. Postali so tisto, proti čemur so se borili.
Torej gre za princip ogledala?
Seveda. To, česar ne maram v sebi, vidim v drugih in to obsojam, ravno s tem pa utrjujem enako v sebi samem. Če se to ne pokaže že takoj na meni, pa se prenese na moje potomce. To je načelo poravnave, ki pa se ne zgodi čez noč, ker na energijski ravni te poravnave potekajo v širših in dalekosežnih časovnih obdobjih.
Kaj se je še pokazalo v sistemski postavitvi trenutne situacije v Sloveniji?
Da smo preveč orientirani samo na zgodovino zadnjih sedemdesetih let, kot da bi za nas obstajal samo ta čas. Pozabili pa smo na vse druge sisteme, ki so delovali na tem območju pred tem. Kot da bi v družinskem sistemu gledali na primer samo zadnjega sina, namesto da bi videli tudi naše pradede in pogledali, kaj so že oni pred njim naredili dobrega v tem sistemu. Pomembno je, da vidimo, kako je bila tudi naša daljna preteklost dalekosežna za nas. Vojvodina Kranjska, Primož Trubar in druge duše so prav tako del skupne duše našega naroda. Dokler se bomo vrteli v krogu le zadnjih sedemdesetih let, bomo težko naredili korak naprej. Očitno so bile travme, ki smo jih kot sistem doživeli v tem obdobju, zelo močne in potrebujemo še čas, da jih nekako presežemo.
Katere zakone narave pa smo pozabili na poti od osamosvojitve dalje?
Na prvem mestu zakon pripadanja. To pomeni, da upoštevamo in sprejmemo, del česa vsega smo. Če pozabimo in izločimo povezave z vsemi sistemi, katerih del smo kdaj bili, kršimo ta naravni zakon. Tako smo recimo hoteli v Sloveniji pozabiti, da je bila dolgo tudi Jugoslavija naša domovina, zdaj pa je zanimivo opazovati mladino, ki nam tega ne dovoli in obuja jugonostalgijo s titovkami, pionirskimi čepicami in Lepo Breno.
Kar hočemo na silo izkoreniniti, pride vedno ven nekje drugje. Če ne spoštujemo tega, kar mi je dala moja prejšnja domovina, je enako, kot če ne spoštujemo tega, kar so nam dali naši starši. V življenju nam potem običajno ne gre tako zelo dobro. To seveda ne pomeni, da se z vsem strinjamo in da bomo počeli enako. Pomembno je samo, da to sprejmemo, spoštujemo in vemo, da je bilo to, kar so oni počeli, najboljše, kar so takrat vedeli in znali. Tudi naša dežela je bila v vsakem obdobju najboljše, kar je bilo v tistem času za nas možno. Če tega ne spoštujemo, smo jezni na preteklost, se borimo proti temu ali obsojamo, za nov sistem dolgoročno to ne more biti dobro.
Morda v začetku deluje, ko se osvobodimo in začnemo na novo, takrat je neka distanca morda potrebna, dolgoročno pa je to prej ovira, pa tudi povod, da spet pride do enakih situacij, ki lahko prinesejo spet podobno ali še globljo krizo.Če pa pogledamo s spoštovanjem, kaj se lahko iz prejšnjega sistema in iz preteklosti naučimo in kaj je bilo tam dobrega, imamo dobra izhodišča, da kaj spremenimo na bolje. Danes smo celo v prednosti, saj imamo kot narod v tem sistemu večjo moč, v demokraciji lahko sami odločamo in izbiramo. Naše vodstvo pa je samo odsev nas samih.
In zakon poravnave, kako se ta kaže v naši državi?
Kršitve tega so dobro vidne v gospodarstvu. Podjetjem, ki so ta ravnovesja upoštevala, gre še vedno dobro. Toliko kot so dobila, toliko so dala. Če sem kot menedžer uspešen v nekem podjetju in sprejmem odgovornost do zaposlenih, je pomembno, da jih plačam ravno prav. Ne preveč in ne premalo. Toliko, da lahko vsi živimo. Veliko podjetij, ki je bilo v krizi že deset let prej, ko se drugi še niso soočili s to situacijo, se je takrat zavedalo, da je uravnovešeno ravnanje v podjetništvu pogoj za dolgoročen obstoj. Odkrito so se sporazumeli, da vsi začasno dobijo nekoliko manj, vsi so pošteno in veliko delali, ampak zdaj jim gre dobro in imajo spet vsi lahko več. Tistim menedžerjem, in takih je na srečo še kar veliko, ki so uspešni in hkrati ta uspeh delijo z drugimi, gre še vedno dobro. Ker ljudje to čutijo in tam radi delajo.
Kako pa je to v politiki?
Enako. Če to, kar obljubim, tudi naredim, potem mi gre lahko dobro. Ampak obljubim lahko samo tisto, za kar vem, da bom lahko speljal. Pri tem gre tudi za pravo mero zavedanja svojih lastnih meja. Tudi če sem politik, se moram vprašati, komu služim? Tisti politiki, ki imajo ljudem kaj ponuditi, tistim ljudje sledijo. Kaj sem torej kot politik pripravljen in kaj zmorem ponuditi. In kaj je tisto, s čimer držim ljudi v svojem sistemu? Tukaj pa prihaja do različnih vrednot in vrednostnih sistemov.
Kaj pa je tisto najpomembneje, kar se pokaže v družinskih postavitvah kot dobra popotnica za vse, kar se potem dogaja v širših okoljih, pa tudi v vrhu države?
To vprašanje si lahko postavi vsak izmed nas, najprej tako, da se vpraša, kdo so moji starši, kdo so moji dedki, babice in ves rod pred njimi, kaj vse so počeli in kaj vse so prinesli v naš družinski sistem. Najbolj pa se posvetimo ravno tistemu, kar se nam je zdelo slabo in kar smo pri njih najbolj obsojali. Ob tem se vprašajmo, čemu je bilo vse to namenjeno, kaj je prineslo dobrega. Kar vidimo, sprejmimo s spoštovanjem in se zavedajmo, da so vsi ti naši predniki živeli po svoji najboljši vesti, ki so jo takrat imeli.
Ko lahko to nekako sprejmemo v svojem srcu, se lahko bolje povežemo s svojo družino. Prav zdaj spet prihaja čas, ko se bolj vračamo nazaj v notranji družinski krog. Ko je kriza in so pogoji življenja težji, se spet bolj umikamo nazaj, v ožje sisteme, bolj podpiramo drug drugega in smo dosti bolj povezani. Kriza je čas za nas, pravim. Čas, da se poglobimo, se spodbujamo in najdemo bolj tople vrednote ter se malo bolj povežemo v ljubezni in sprejemanju. V krizah, ko smo bolj ranljivi, si postajamo tudi bolj podobni.
Taja Vetrovec
BERT HELLINGER
Bert Hellinger že štirideset let vodi družinske terapije po metodi, ki jo je poimenoval družinska postavitev, izhaja pa iz igranja vlog, psihodrame in podobnih načel, ki jih je uporabljala in razvijala družinska terapevtka Virginia Satir. Hellinger je njen koncept dopolnil še s konceptom skupne povezanosti v univerzalnem morfogenetskem polju, po katerem so vse informacije, arhetipski vzorci in dogodki shranjeni v obliki energijskih zapisov v tem polju.
Ko moderator vzpostavi stik s tem poljem in vključi vanj udeležence družinske postavitve, ti lahko prevzemajo čustvene in miselne vzorce oseb iz družine postavljavca ter razkrijejo postavljavcu nezavedne čustvene in miselne vzorce v njegovem družinskem ustroju. Bert Hellinger je prišel do teh globokih uvidov in izkušenj med službovanjem v Južnoafriški republiki, kjer je prišel v stik s kulturo plemena Zulu, ki živijo po starodavni tradiciji močno povezani s svojimi predniki.
Izhajajoč iz psihoanalize, geštaltterapije, transakcijske analize, družinske terapije, nevrolingvističnega programiranja, hipnoterapije Miltona Ericksona in drugih psihoterapevtskih pristopov je razvil svojo lastno obliko. Ta metoda sistemskih postavitev je danes priznana po vsem svetu in se lahko uporablja na različnih področjih: v psihoterapiji, svetovanju organizacijam, psihosomatski medicini, pri življenjskem in vzgojnem svetovanju ter skrbi za dušo v najširšem smislu.
Naše življenje je le zrcalen odsev stanja v naši družini
