Piše: Ksenija Tratnik v Vivi www.viva.si

Naši možgani so naravnani tako, da vidijo svetlo plat, v svoji novi knjigi Nagnjeni k optimizmu pravi Tali Sharot, nevroznanstvenica z Univerze v Londonu. O sebi radi razmišljamo kot o racionalnih bitjih, vendar izsledki nevrologija in družboslovnih znanosti kažejo, da smo v resnici bolj optimistični kot realistični. Navadno pričakujemo, da se bodo stvari iztekle bolje, kot se v resnici. In to velja kar za 80 odstotkov ljudi. Ljudje zelo podcenjujejo verjetnost, da se bodo ločili, izgubili delovno mesto ali zboleli za rakom.

Pričakujejo, da bodo njihovi otroci izredno nadarjeni, mislijo si, da so dosegli več kot njihovi vrstniki, in precenjujejo svojo pričakovano življenjsko dobo (tudi za dvajset let in več). Prepričanje, da bo prihodnost veliko boljša kot preteklost in sedanjost, je poimenovano kot pristrani optimizem, zaslediti pa ga je pri vseh rasah, na vseh območjih in v vseh socialno-ekonomskih razredih, ne glede na starost in spol.

Ne vem kako vi doživljate in dojemate besedo ali pojem EGO. Osebno sem se veliko spraševala o tem, kaj naj bi to zares pomenilo. Ali je dobro, da imaš nekaj ega ali slabo? Kaj sploh opredeljuje beseda EGO? Sliši se zelo fiktivno, neoprijemljivo, nek izraz za nekaj. 

Definitivno pa velikokrat slišimo to besedo v različnih sodbah drugih: »poln je ega«; »en sam ego jo je«; »ima velik ego«, »ta je pa na ego tripu«; »vodi ga ego«; »zelo je egoistična« in tudi »ima majhen ego«; »ta je pa čist brez ega«… Če za nekoga lahko rečemo: »ta je pa čist brez ega« mi to spet zveni, kot da to spet ni najbolje. Ali pač? Vsekakor je to zelo razsežna tema. Poskušala jo bom predstaviti na čim krajši, upam da preprost in meni razumljiv način.

Konec partnerske zveze za nobeno od vpletenih strani ni lahek. Ne obstaja formula, po kateri bi lahko rekli, kako dolgo bo trajala faza prebolevanja. Ženske naj bile pogosteje tiste, ki dajo pobudo za konec zveze, a so hkrati tudi tiste, ki jo dlje časa prebolevajo. Nekateri pravijo, da je za vsako leto zveze potreben mesec dni žalovanja. Konec petletnega razmerja bi tako prebolevali pet mesecev. 

Seveda pa ljubezenska matematika ni nikoli tako preprosta, saj je obdobje prebolevanja odvisno od več faktorjev. Osebe, ki so že po naravi nostalgične, bodo verjetno potrebovale veliko več časa, da bi se postavile nazaj na noge. 

Veliko ljudi razmišlja: »Ko bom imel več denarja, ga bom pričel upravljati.« Ali vidite ta paradoks? Kot bi rekli: »S hujšanjem bom pričel takoj, ko izgubim deset kilogramov.« Vidimo, da prihaja do vzročno-posledične zamenjave. Pravilni vrstni red je: »Ko bom pričel upravljati s svojim denarjem, ga bom imel več.«

Z upravljanjem z našim denarjem pridobivamo nadzor nad denarjem. Nadzor vam prinese več denarja. To je naravna posledica po univerzalnem načelu - načelu pozornosti, ki pravi: Na čemer je pozornost, to se povečuje!

Denar je naša energija, torej upravljanje s svojim denarjem pomeni upravljanje s svojo energijo. Ko mi nekaj plačamo z denarjem, ne damo iz rok zgolj svojega denarja, ampak damo tudi del svojega truda, dilem in šolanja.

V kolikor se velikokrat spopadate z nizko samozavestjo ste gotovo že slišali, da morate bolje poskrbeti zase.

Lahko si privoščite masaže, kopeli, nego obraza,  manikure, pedikure, bolj kvalitetno prehrano in spanje. Vendar vam vse to lahko pomaga samo, če že sami menite, da si tretmaje tudi zaslužite. Sicer vas lahko po vsej tej luksuzni negi ujame neupravičena krivda, kar pa ne pomaga vaši samozavesti. 

Zato se morate najprej redno posvečati »notranji negi«. V nadaljevanju predstavljam 2 primera, kako se posvetiti sebi:

S povečanim dotokom nove energije na naš planet se v nas dogajajo velike spremembe, ki si jih marsikdaj niti ne znamo razložiti. Globoka žalost, nenadni napadi joka in globoko zasidrani egoistični vzorci mnogih življenj, ki smo jih preživeli, prihajajo na dan, da jih opustimo, medtem ko se povezujemo z energijami preobrazbe Kristusove zavesti, ki so se popolnoma aktivirale 12. decembra, 2012 in se še intenzivno nadaljujejo.

Čutimo neopredeljen notranji nemir, kot da nekaj iščemo, pa še sami ne vemo, kaj točno naj bi to bilo.
Pomikamo se ven iz starega v novo.. stari način nam več ne služi v naše najvišje dobro. Čas je za prebujenje in povratek v našo resnico, kdo smo.

Mladi Demosten je hotel postati mojster govorništva. Toda bil je prikrajšsan za mnogo stvari: znanje, denar za učenje pri govornikih, zdravje, saj je dolge ure delal pod vročim soncem in, najvažnejse, za dobro podajanje besedila, kajti brezupno je jecljal.

Toda vztrajnost dela cudeže in Demostenu je uspelo slediti predavanjem najbolj slovitih govornikov in filozofov. Imel je srečo poslušati celo velikega Platona, ko je razlagal svoje teorije.

Spodbujen z gledanjem in poslušanjem predavanj, mladi mož ni izgubljal časa, da bi se povzpel na govorniški oder za svojo prvo javno razpravo.Toda kakšen polom !!

Iz dneva v dan postajam vse bolj podobna – SAMA SEBI. Žal pa to ni vedno idealna podoba, kajti mnogo nepravilnosti me kazi. Te nepravilnosti se ne odražajo samo v potezah mojega obraza, v moji telesni podobi, pač pa še bolj v neprimernih, nezaželenih dejanjih.

Naj mi je prav ali ne, toda tudi to sem JAZ. Seveda na te svoje pomanjkljivosti vsekakor nisem ponosna. A priznam, da me pri svojih soljudeh, čeprav me sicer te nepravilnosti bodejo v oči, le ne motijo v tolikšni meri, kot kadar jih odkrijem pri sebi.

Šele ko padeš, se lahko pobereš. In takrat imaš idealno možnost, da se pobereš drugačen, spremenjen, z zavestjo in srčnostjo. Res je, da moraš najprej sebi in drugim priznati, da si padel. In to ni lahko. Naš ego ni navdušen nad tem. Zato veliko ljudi že v osnovi ne prizna, da je padlo. S tem zanikajo svojo možnost, da postanejo drugačni, da življenje in sebe vidijo v drugačni luči.

Kakšna škoda se zgodi vsakič, kadar je pomembnejši zunanji izgled od iskrenosti in od tistega kar nosimo v sebi. S tem že v osnovi zanikamo sebe takšne kot smo. In iz te pozicije ne moremo rasti. Ker je izhodišče zlagano.

Superheroje v stripih s bili ustvarjeni kot motivacijske osebnosti, ki varujejo ljudi pred vsem slabim. Postavili so močna moralna pravila in tvegali svoja življenja za varnost javnosti. Postali so eden glavnih navdihov za otroke in odrasle, predstavljali so glavne vrednote v družbi. Vendar smo skozi leta ugotovili, da jih poleg občudovanja dojemamo kot ljudi z svojimi čustvi, težavami in napakami. Da so taki, kot smo vsi ostali.

Te lekcije niso prišle od Batmana in Spidermana, ampak od Bruce Wayna in Petra Parkerja (alter ego batmana in spidermana).

Vsi, ki nismo ravno navdušeni nad tistimi osebki, ki so preveč zaverovani v sebe, bi morda morali prevzeti njihovo filozofijo. Študija je namreč pokazala, da so vaši možgani navdušeni ob takem obnašanju.

Harvardska univerza je opravila več eksperimentov, da bi ocenila, koliko ljudje radi govorijo o sebi in zakaj. Glede na študijo, ni prav nič čudno, da 40% vseh pogovorov ljudje govorijo o sebi. Opazovali so možgane, kjer se je pojavila aktivnost v predelu za nagrade (tiste, ki so dejavni med nagradami kot so hrana in spolnost). Ali lahko sedaj resnično primerjamo objavljanje na Facebooku in Twitterju s hrano in seksom?

Velika Britanija je decembra 2011 prvič izvedla raziskavo o sreči svojih prebivalcev. Odločitev vlade je komentiral dr. Mark Williamson vodja gibanja Action for happines, ki ima že 20.000 članov iz več kot 100 držav sveta. Gibanje se posveča spodbujanju dejavnosti za srečnejše skupnosti, družine, delovne pogoje in šole.

Priča smo velikemu miselnemu premiku, ko govorimo o družbenem napredku. Vse več ekonomistov, politikov in drugih strokovnjakov si prizadeva pridobiti nova merila za uspešnost družbe. Tiste, ki se ne bodo omejili le na ekonomske kazalce, temveč bomo merili celotno kvaliteto življenja. Nobena novost pa ni, da se sodobno potrošništvo ni izkazalo pri izpopolnitvi življenj.

Zjutraj me osupne radijska »pametna« misel: Spoštujte ljudi, ki so vam pomembni. Svet je vse bolj v razsulu, ker nas nekateri zelo nepremišljeno spodbujajo k ločevanju med pomembnimi in nepomembnimi oz. koristnimi in nekoristnimi ljudmi.

Če je še pretežko ljubiti vsakogar, zakaj jim odrekati še spoštovanje? Spoštovati človeško bitje še ne pomeni, da potrjujemo njegove morebitne napake. Mnogi podobni usmerjevalci sveta so skozi dolgo človeško zgodovino dopuščali preganjanje, odobravali vojne ali celo hujskali k njim.

Nenehen stres na delovnem mestu nas lahko pripelje do poklicne izgorelosti
Občutek, da ne zmoremo ničesar več dati, povečana razdražljivost, izrazit občutek nemoči, ki ga spremlja mnenje, da ne pomagamo nobenemu in da nismo za nič koristni, čustvena izčrpanost, pogosti glavoboli, razočaranja, želodčne in prebavne težave, nizko samospoštovanje so lahko pogosti spremljevalci našega dela in sčasoma tudi našega življenja. To so občutki in znaki, da se v naše delo počasi, korak za korakom, vtihotaplja sindrom izgorelosti.

Christina Maslach je bila med prvimi raziskovalci, ki so identificirali ter poglobili poznavanje in razumevanje sindroma izgorelosti. Opiše ga kot obliko stresa, ki nastane v socialni interakciji med pomagajočim in prejemnikom pomoči ter vpletenostjo, ki je del tega odnosa. Izgorelost  se pojavi kot skupek simptomov, ki dokazujejo nastanek vedenjske motnje v poklicih, kjer so prisotni številni odnosi.

Spletni časnik Žurnal24 piše, da majhni otroci pogosto doživijo napad besa, se mečejo po tleh in kričijo. A vse to je le iskanje mej pri starših. Kako daleč boste otroku pustili, pa je odvisno od vas. Normalno je, da majhni otroci do četrtega leta iščejo meje, zelo pomembno pa je, da starši te meje jasno začrtajo. Otroci starše najpogosteje preizkušajo z napadi besa, metanjem po tleh in kričanjem, starši pa radi povedo, da se to pogosto zgodi tam, kjer si to sami najmanj želijo – v trgovini, na igrišču ali na obisku pri sorodnikih.

Preusmerite pozornost
Napade besa boste hitro preprečili ali omilili z ignoriranjem, seveda pa to ni vedno najlažji način. Z ignoriranjem besa otrokovo pozornost preusmerite na neko drugo stvar ali dogodek. Otrok protestira vedno pri enakih stvareh? Potem ga na to opozorite. Na primer, če otrok ne mara kopanja, ga 10 minut pred tem opozorite, da bo kopel kmalu pripravljena. Otrok bo tako postopoma uvidel, da je kopanje del rutine.

Življenje je eno(st). O tem govorijo mnoga izročila modrecev in jogijev. Vendar je ta enost nekje v ozadju ali v globinah življenja, v vsakodnevni praksi pa je življenje izjemno raznoliko in mnogotero. Tako je tudi s človekom. Nikakor nismo eno, smo mnogoteri, da bolj ne bi mogli biti. Koliko različnih misli in koliko različnih dialogov poteka v naši glavi?

Če bi bili eno, ne bi imeli notranjih dialogov, ko se v nas pogovarjajo različni glasovi - in vsi ti glasovi smo mi. Enako velja za naša čustva. Imamo mnogo čustev, celo do iste osebe lahko gojimo različna čustva, nekaj ljubezni, za ščepec ljubosumja, morda tudi kaj zavisti in odpora. Tudi v našem telesu lahko hkrati obstajajo različni nagoni.

Skrajni čas je nadeti uzde na naše potrebe. Ali se je težko odločiti za samoutesnitev in na žrtve? Težko zato, ker se nam je v osebnem življenju in v družbenem in v državnem že zdavnaj izmuznil na morsko dno zlati ključ Samoomejitve. Samoomejitev pa je – prvo in najbolj razumsko dejanje človeka, ki je dobil svobodo. Je najbolj pravilna pot uresničitve svobode. Ne smemo čakati, da nas zunanji dogodki trdo stisnejo ali celo prevrnejo – umeti treba z daljnovidno samoomejitvijo odpirati neizogibnemu toku dogodkov spravljivo pot.

Primeri, kako se oddaljujemo od te poti v svojem osebnem življenju, – so znani naši vesti in našim bližnjim. Primeri, ko se od nje oddaljujejo veliki subjekti – stranke ali države, so vsem na očeh.

Razmišljam o tragedijah, s katerimi so se spopadale ženske v mojem življenju. Kako so vsakič, ko zboli otrok ali odide moški ali umre kdo od staršev ali se sesuje skupnost, ženske tiste, ki vztrajajo, ki sredi svojega lastnega trpljenja naredijo tisto, kar je treba, za svoje ljudi.

Medtem ko tisti okrog njih odpadajo, ženske stiskajo k sebi bolne in negujejo šibke, služijo kruh, prenašajo žalost in jezo in ljubezen in upanje svojih družin. Ne bežijo iz svojih življenj in od svojih ljudi, čeprav imajo slabe karte in prenašajo težo sveta na plečih.

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

Iz temne v svetlo paleto čustev
Človek je čustveno bitje. Le kot tak lahko vstopa v odnose z drugimi in preživlja svoj vsakdan. Vsa čustva resda niso takšna, da bi nam olajšala življenje – nekatera so negativna in kot posledica slabih življenjskih izkušenj lahko pomembno vplivajo na naše razpoloženje, celo zdravje. Prav je, da se takšnim čustvom in občutkom, ki jih prinašajo, ne izogibamo, marveč se z njimi spopademo in naučimo, kako ravnati v prihodnje. Življenje namreč niso le rožice in smeh – je tudi žalost in jok.

Samo od nas pa je odvisno, ali bomo takšna obdobja prebrodili in jih izkoristili sebi v prid – ali pa nas bodo spravila v še večji obup.

Verjamem, da sta tišina in samota nekaj, kar potrebuje vsak človek. A vem tudi, da ju v veliki večini nismo vajeni in nam sta nam neprijetni. Ko govorimo o samoti, pa ne govorimo le o neprijetnosti, temveč tudi o tem, da se je kar malo bojimo.

Ste se kdaj zalotili, da ste prižgali radio ali televizijo samo zato, da je v ozadju nekaj brnelo, medtem ko ste vi postorili gospodinjske opravke, ki ste si jih zadali za ta dan. Niti niste poslušali vsebine programa, potrebovali ste le nekaj, da ni bilo tišine. Ali pa, da niste imeli občutka, da ste sami?

Prepiri imajo sposobnost, da zelo pametne ljudi spreobrnejo v majhne razdražljive otroke. Z nekaj triki pa se temu z lahkoto izognete.

Vsi poznamo kakšen par, katerega prepiri izgledajo kot iz mehiške nadaljevanke. Tu pa je nekaj uporabnih trikov, s katerimi se lahko izognemo preveliki drami.

Ne vpijte 
Kričanje je naraven refleks, a na žalost vodi v le še večji prepir. Namesto, da želimo s povišanjem tona nekaj dokazati, se že na začetku dogovorimo, da v primeru neprimerne jakosti takoj zaključimo pogovor in ga nadaljujemo, ko se malce pomirimo. Na ta način bomo lažje resnično slišali argumente, ki bi jih drugače preglasilo kričanje.

Ljudje smo si različni med seboj. Nekateri so komunikativni, za druge so značilni natančnost, red in disciplina, spet za tretje imamo občutek, da gredo skozi življenje, kot da se jih čisto nič ne dotakne. O vsem tem govori naš temperament in o tem smo se pogovarjali z Boštjanom Trtnikom, predavateljem in svetovalcem v izobraževalnem modulu Šole čustvene inteligence 5 korakov do boljših odnosov. Intervju si lahko ogledate tudi na spletni strani Studia 12, www.s12.si.

Jelena Jančič: Boštjan, pozdravljen. Omenila sem že temperamente. Koliko pa jih je?
Boštjan Trtnik: Štirje osnovni temperamenti so, ki jih je grški filozof Hipokrat 400 let pred našim štetjem opredelil in poimenoval kot sangvinik, kolerik, flegmatik in melanholik.

Biti svoboden
Če nisi pazljiv, lahko ustvariš napačno podobo o tem, kaj pomeni biti »svoboden« ali kaj pomeni biti posameznik, ki brezpogojno ljubi.

Ko se navežemo na to podobo, jo lahko pokvarimo, če jo vidimo kot zgled, ki ga je treba uresničiti, namesto da bi se sprejemali, kakršni smo v vsakem trenutku.

Recimo, da nas v nekih okoliščinah premaga ljubosumje. S takim čustvenim odzivom se zelo oddaljimo od idealizirane podobe brezpogojne ljubezni. Zamika nas, da bi verjeli v napačno podobo o sebi in si vsilili pogoje, ki jo podpirajo.