Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Iskanje-Srece-Clovek-Um

V iskanju sreče torek, 22. november 2022 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Piše: Maja Korošak v Vivi www.viva.si Koncept sreče je od nekdaj zaposloval človekov um, vendar pa njene jasne definicije nimamo, celo v znanstveni literaturi je ni. Obstajata dva različna pogleda na srečo: prvi jo enači s pozitivnimi čustvi, drugi z občutkom zadovoljstva z življenjem in življenjskega smisla. Poleg tega ljudje srečo dojemamo različno. Sreča je danes za nas nekaj drugega, kot je bila pred dvajsetimi leti. In drugačna, kot je sreča za nekoga drugega. Najstnici, denimo, lahko srečapomeni to, da ima veliko prijateljev in lepe obleke, ženska v zrelih letih pa srečo morda povezuje z vnuki. Tako svoje razmišljanje o sreči začne Tjaša M. Kos, psihologinja iz Ljubljane. Zahtevna osebna življenjska preizkušnja je botrovala temu, da se je v mladosti odločila za študij psihologije. Pri štiriindvajsetih letih je oslepela – takrat še ni premogla znanja, ki ga ima danes. »Lahko rečem, da sem hvaležna za to, da me je pot zanesla v psihologijo, saj se s svojim znanjem znatno lažje spoprijemam z zdajšnjimi življenjskimi izzivi.«  Ali ji slepota še vedno pomeni izziv? »Zaradi slepote je v mojem življenju tudi zdaj nešteto ovir, ki jih moram preskočiti. Rada bi na primer živela na obrobju Ljubljane, v hiši blizu gozda. Toda kot slepa sem vezana na taksi in na javni prevoz, zato moram z družino živeti v mestu, v bloku. Potem pa si rečem, da mi je fino, ker mi ni treba skrbeti za hišo,ob tem pa se zavedam, da se lahko veselim, ker mi je kako breme tudi odvzeto.« Ko je oslepela, se je zavedela, da ji veliko stvari, ki so ji bile dragocene in pri srcu, ni več dostopnih. Zelo rada je na primer slikala, pomembno ji je bilo, kakšna je videti, ljubila je potovanja … Ob takšnem razmišljanju se je seveda počutila nesrečna.  »Potem sem se odločila: zelo jasno sem začela razmišljati o tem, kaj mi je dostopno in kaj lahko naredim iz tega, kar imam. Ugotovila sem, da je tega ogromno. To mi je takrat zelo pomagalo in mi tudi še zdaj,« pripoveduje Tjaša in doda, da je zelo pomembno tudi to, v kakšnem okolju živimo. Če se družimo s pozitivnimi ljudmi, smo tudi sami lažje pozitivno naravnani. V tem vidi tudi funkcijo terapevtskega odnosa.  Znanstveni pogledi na srečo Ko so se znanstveniki lotili raziskovanja sreče, so najprej želeli preučiti zunanje dejavnike, ki naj bi pripomogli k sreči, kot so denar, spol, izobrazba inzakonski stan. Raziskovali so, ali so ti dejavniki povezani s srečo. Izkazalo se je, da bore malo prispevajo k dejanskemu občutku sreče. Naslednji sklop raziskav se je osredotočil na genske značilnosti. Spraševali so se, ali je naš občutek sreče nemara gensko določen in je torej nekaj, kar nas spremlja vse življenje.  Zdaj vemo, da je občutek sreče v veliki meri gensko določen, verjetno v 60 odstotkih. Pri tem gre za notranjo naravnanost, ki jeneodvisna od zunanjih dejavnikov. Ugotovili so denimo, da nekdo, ki zadene na loteriji, sprva občuti večjo srečo, kot jo je prej. Toda že dveh letih se raven občutenja sreče vrne na prejšnjo raven. Zelo podobno je z ljudmi, ki so v prometni nesreči utrpeli težko invalidnost. Ko se jim je to zgodilo, se je raven njihove sreče seveda znižala, življenjsko zadovoljstvo je drastično upadlo, vendar se je po približno dveh letih spet vrnilo na podobno raven kot pred nesrečo.  Res moramo biti (samo) srečni? Potrošniška družba nam vsiljuje norme in merila, ki naj bi jih dosegli, da bomo lahko srečni in zadovoljni. Določa nam, kakšni moramo biti, da smo v redu. Ena od teh norm – poleg biti lep, mlad, vitek in uspešen – je tudi ta, da moramo biti srečni. Če nismo srečni, je z nami nekaj narobe. Vendar pa imamo ljudje široko paleto čustev, ki nam pomagajo, da se znajdemo v okolju in se kakovostneje odzivamo na življenjske izzive. Sodobna družba nam govori, da moramo iz svojega doživljanja izriniti celo paleto čustev: ni v redu, če nas je strah, če smo zaskrbljeni ali žalostni …  Sreča je postala zapoved sodobne družbe. Življenjska stvarnost pa takega pojmovanja sreče ne podpira. Še več: to poraja stiske, saj ljudje smejoče obraze iz oglasov primerjajo s sabo in svojim življenjem. Njihovo življenje pa nikakor ni filmsko. Pomembno je, da se zavemo, da je življenjska resničnost drugačna od medijskih podob. Po prepričanju naše sogovornice nam je lahko pri tem v veliko pomoč umetnost, predvsem klasična umetnost. Ta namreč obravnava splošne človeške teme in nas spominja, da življenje ni romantična komedija, da ga ne sestavljata samo smeh in adrenalin, pač pa vsebuje številna čustva, čustvena stanja in razsežnosti. Klasična umetnost nam torej pomaga, da stopimo korak nazaj in zavzamemo nekaj distance do porabniškega hlepenja.  Potrošniška družba spodbuja razmišljanje, da bomo lahko srečni, če bomo ustvarili čim več pozitivnih čustev. To je eno razumevanje sreče. Drugo razumevanje pa pravi, da človek doživlja srečo, če živi v skladu s svojimi vrlinami in vrednotami. Ta pot zahteva več napora in na prvi pogled ni tako zelo privlačna.  Kaj torej lahko naredimo za svojo srečo? Sogovornica poudari: »Globoko verjamem v to, da lahko ljudje spreminjamo raven svojega zadovoljstva z življenjem in da lahko na to zavestno vplivamo. Vedeti pa moramo, kako. Sodobna psihološka znanost, predvsem v okviru pozitivne psihologije, nam ponuja številne tehnike, s katerimi lahko povečamo občutje zadovoljstva. Ena od teh tehnik je pisanje dnevnika hvaležnosti, ki ga je razvil Martin Seligman, oče pozitivne psihologije. Vsak dan zapišemo nekaj stvari, za katere smo hvaležni, da so se nam zgodile. Ko razmišljamo o hvaležnosti, namreč pridemo v stik s transcendentalnimi razsežnostmi in lahko presežemo sami sebe. Druga zanimiva vaja je pismo hvaležnosti: napišemo pismo osebi, ki smo ji hvaležni, vendar ji tega še nismo povedali. To pismo ji zatem tudi preberemo. Ko so merili občutek zadovoljstva z življenjem nekaj tednov po tej vaji, so ugotovili pomembno razliko med tistimi, ki so jo opravili, in tistimi, ki je niso.«  Tjaša M. Kos omeni, da je pomembno tudi to, kako pripovedujemo svojo življenjsko zgodbo. Kar nekako navajeni smo, še posebno Slovenci, da je treba tarnati. Toda v naših možganih potekajo povezave med tem, kar mislimo, in našim počutjem.Ko razlagamo, kako slabo je naše življenje, neposredno ustvarjamo slabo počutje. V naši kulturi velja za slabo, če drugim razlagamo, da nam gre dobro. Tudi star pregovor pravi, da se »lastna hvala pod mizo valja«. Pri nas ne smemo izstopati navzgor. Za občutenje sreče lahko uporabimo tudi koncept preokvirjanja. Tako lahko v izgubi prepoznamo tudi pozitivne vidike. Tudi pozitivno razmišljanje pomembno pripomore k občutenju življenjske sreče.Najprej pa je treba videti, kakšen je mentalni okvir človeka in kakšne pozitivne misli bodo v njem delovale. Pomembno je torej najti svoj individualni referenčni okvir in ugotoviti, katera so naša temeljna prepričanja. Šele takrat lahko oblikujemo pozitivne misli, ki bodo učinkovite. Komentarji (0) www.pozitivke.net