Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Prepir_Partnerstvo_Jeza

Umetnost prepiranja petek, 6. januar 2023 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si ZMAGATI MORATA OBA! Umetnost skupnega življenja se odraža v kakovosti partnerske zveze. Ta obsega dva človeka, ki sta v odnosu 24 ur na dan, 365 dni na leto, ki skrbita drug za drugega in imata visoka pričakovanja o tem, kako želita biti obravnavana. Povsem človeško je, da ta pričakovanja včasih niso izpolnjena. V tem primeru pride do nesporazuma, ki mu lahko sledi prepir. Toda če želite obvladati umetnost življenja, morate obvladati ne le umetnost partnerske zveze, temveč tudi umetnost prepiranja. Nobena zveza namreč ni ves čas mirna in tiha; to, po čemer se razlikuje uspešna zveza od neuspešne, je način, kako se partnerja prepirata. Pametna partnerja se prepirom ne izogibata, ampak se trudita poiskati vzajemno spoštljivo rešitev, med prepirom pa ne pozabljata, da se ljubita in da je bistvo konflikta v premagovanju razlik v mnenjih, stališčih in značajih. KAJ JE PREPIR? Prepir je nujen sestavni del partnerske zveze in ena od prvin uvajanja sprememb v odnos. Služi kot pomoč partnerjema, da izrazita vsak svoje prednosti − in dosežeta sporazum. Prepir ni vedno besedni dvoboj; pogosto bolj spominja na odnos oziroma dejavnost, ki je najbolj »uspešna«, če v njej sodelujeta oba. Podobno kot v uspešni spolnosti tudi v prepiru en partner ne sme svoje želje vsiliti drugemu. Prepir tudi ni proces, katerega cilj je »uničiti« drugo stran, marveč orodje, s katerim je mogoče doseči konec nesporazumom oziroma uresničiti kako željo, pričakovanje … Najpogosteje se izraža kot jeza (glej okvirček), s katero si partnerja pokažeta, da med njima ni vse v najlepšem redu ter da so za ohranitev zdravega odnosa pomembne nekatere spremembe. Prav prepir pa je orodje, umetnost, v kateri se z drugim povezujemo in z njim/njo stopamo v odnos. KAJ IMAMO OD PREPIRANJA? Za nekatere partnerje je prepir lepilo, ki zvezo drži skupaj. Pogosti prepiri dajejo partnerjema vedeti, da jima ni vseeno. Prepiranje v njiju vzbuja občutek, da med njima še vedno tli iskrica, in jima omogoča, da več mislita drug na drugega. Spet drugi poskušajo rešiti napake iz preteklosti s prepiri z novimi partnerji. Žal je tak odnos vnaprej obsojen na neuspeh. Kadar bremena minulih razmerij prenašamo v nova, se vsa nova razmerja zdijo zgolj nadaljevanje preteklosti. Nekateri ljudje imajo radi prepire preprosto zato, ker imajo radi zmago in občutek »oblasti« nad drugo osebo. To v njih vzbuja občutek moči in pomembnosti. Prepiranje lahko zlahka postane navada, nekaj, čemur podležemo samodejno in instinktivno. Seveda ni odveč povedati, da prepiranje le zamegli pravo sporazumevanje in pogosto ne rešuje stvari. Vsekakor se konfliktom ni pametno izogibati. To namreč pomeni izogibanje pomembnim težavam, ki bi jih bilo bolje razčistiti in rešiti. Navsezadnje je konflikt zgolj simptom, simptome pa je nespametno obravnavati, kot da se bodo rešili sami po sebi in ne da bi ugotovili, kaj jih je sploh povzročilo. JE »USPEŠNO« PREPIRANJE SPLOH MOŽNO? Je! Prepiranje moramo obvladovati in poznati nekaj preprostih pravil; če jih ne upoštevamo, lahko prepiranje partnerski zvezi prinese več škode kot koristi. Uspešno prepiranje se ne začne z vprašanjem: »Kako se lahko izognemo konfliktu?«, marveč z vprašanjem: »Kako nama lahko uspe, da se v odnosu ne bova prizadela?«. Ali: »Kaj se lahko iz tega konflikta naučiva?« Prvi korak do uspešnega prepiranja je prepričanje, da ste s »predmetom prepira« res temeljito seznanjeni. Znanje je ena od osnov uspešnega prepira in njegova najpomembnejša sestavina. Če želita bojevnika v prepiru karkoli doseči, morata graditi na osnovi dejstev in poznavanja problematike. Če je vprašanj, ki jih želite reševati, več, je bolje, da odmerite čas vsakemu posebej. Prepirajte se le o tistem, o čemer se morate. Nič ni napornejšega od mučnega in brezciljnega prepiranja o vsem − razen o težavah, ki jih je treba rešiti. Ključna prvina uspešnega prepiranja je spoštovanje partnerjevega mnenja in izogibanje konfrontacijam. Prepir je dobro začeti z nečim, kar druga stran lahko sprejme. Bodite spoštljivi. Izogibajte se žalitvam in zmerjanju, ne bodite otročji. Partnerju svoje stališče predstavite spoštljivo in si ne prizadevajte zmagati za vsako ceno. Prepričanje pomeni, da se nekdo prepira zato, ker verjame, da je njegovo stališče pravilno. Brez tega kritičnega trenutka je prepiranje zapravljanje časa in energije – enako kot velja za vsiljevanje svojih prepričanj brez možnosti razprave. Pogum in vztrajnost nista le pomembni osebnostni lastnosti, temveč tudi pomemben dejavnik uspešnega prepira. Z njima se postavimo zase in delujemo prepričljivejše. Govorite zase in v svojem imenu. Kadar ste jezni, ste razburjeni in takrat težko natančno opišete svoja mnenja in stališča. Usmerite se na to, da boste to naredili dobro, in se ne trudite ugibati, razčlenjevati partnerjevih stališč ali se postavljati v njegovo kožo. Raje ga vprašajte, kaj čuti, in ga pozorno poslušajte. Poleg tega ne poudarjajte (pravzaprav niti ne omenjajte!) stališč drugih (»Tudi moja mama meni, da …«), zlasti če postavljajo vašega partnerja v popolno osamo. Ne predvidevajte, da veste, kaj vam hoče partner povedati, da veste, kaj čuti ali misli … To je pogosta napaka pri prepiranju. Samo zato, ker je partner pred nekaj meseci mislil na določen način, še ne pomeni, da enako misli tudi danes. Nikoli ne predvidevajte, da natanko veste, kaj misli in kakšni bodo njegovi odzivi. Vedno ga prosite, naj pojasni svoje stališče. Prepiranje je za odrasle ljudi, ki se znajo izogibati osebnim napadom, žaljivkam, zmerjanju in vzkipljivosti. Bodite pripravljeni na sprejetje dejstev in stališč druge strani, a tudi novih dejstev, ki vplivajo na potek in vsebino prepira. Strinjajta se, da se ne strinjata. Še preden omenite težavo, imejte pripravljeno rešitev – tako se boste morda izognili umazanemu obračunu. Bodite pripravljeni na kompromise. Ne bodite malenkostni. Je to, da straniščna školjka ni bila spuščena, res vredno prepira? Življenje zahteva prilagajanje in razumevanje. Odgovorni smo lahko le za spreminjanje sebe. Če se prilagodite malenkostim, ki vas motijo, namesto da bi se o njih prepirali, bosta lažje shajala. Izogibajte se obtoževanju. Ko s prstom kažemo na druge, ne vidimo bistva problema. Uporabljajte stavke, ki se začnejo z »jaz«; beseda »ti« učinkuje napadalno in v drugi osebi sproži obrambno reakcijo. S prelaganjem odgovornosti na partnerja mu dajete občutek, da ga napadate, in v njem vzbujate občutek krivde. Izogibajte se sarkazmu. Malce zdravega humorja resda ne škodi, očitni sarkazem pa je kazalnik konfliktov in prav nič ne pripomore k uspešnosti prepira. Izogibanje temi prepira ali skakanje od teme k temi ni zaželeno, saj sproža negativne čustvene odzive. Če se ne držimo bistva, je oseba, ki nas skuša poslušati, sprva zmedena, nato nepotrpežljiva in na koncu jezna ter obžaluje, da se je sploh spravila v prepir z nami. Ne prekinjajte partnerja med govorjenjem. To ni le nevljudno, s tem boste celo dosegli nasproten učinek od želenega. Povzemite povedano in slišano; to naj bi nasploh postala navada v komunikaciji, saj s povzemanjem bistva povečamo možnost razumevanja pri obeh straneh. Zastavljajte vprašanja, ki razjasnjujejo, in ne takšnih, ki sodijo. Vprašanje naj se nikoli ne začne z »Zakaj …«, saj to sproža obrambne mehanizme – obrambna drža pa zavira ustvarjalno komuniciranje. Ostanite v sedanjosti, pri bistvu prepira, ne v preteklosti. Če boste govorili o preteklosti, boste obudili neprijetne minule dogodke ali krivdo. Vzbujanje krivde pa nosi v sebi sodbo in samodejno sproži obrambno držo pri osebi, ki jo česa dolžimo. Minuli problemi navadno niso pomembni za prepir in v partnerju vzbujajo občutek, da zadeve, zaradi katerih se v resnici prepirata, niso pomembne. Poleg tega obujanje preteklosti zamegli resnične probleme. Osredotočite se na eno stvar. Skušnjava, da bi izgubili fokus in začeli kriviti drugo osebo za množico drugih stvari, tudi iz preteklosti, je sicer velika, vendar se ji uprite. Bolje je, da postavljate trditve oziroma poudarjate dejstva, kot da sprašujete. Govorite brez obtoževanj in sodb. Preden izgovorite s čustvi nabito trditev, vprašajte za dovoljenje. Izogibajte se posploševanju (»Ti vedno …«, »Ti nikoli …« itn.). Ko druga oseba preneha govoriti, skušajte sprejeti njene trditve, ne da bi se samodejno postavili v obrambni položaj. Preden izrazite svoje stališče, ponovite partnerjeve misli in občutke; tako bosta oba vedela, da se razumeta. Izrazite jezo, ki jo čutite, vendar se ne zatekajte k zmerjanju, vzbujanju občutka krivde ali − to je najhuje − nasilju. Te taktike so nespoštljive in v najhujših primerih vodijo celo na sodišče. Za cilj si zastavite, da v prepiru ne boste prizadeli partnerja. Če ne moreta držati rdeče niti komuniciranja, če ugotovita, da se prepir ne drži več določene teme, in če eden ali oba postaneta sovražna ali celo nasilna, prekinita prepir. Prevzemite svoj del odgovornosti za to, kar se je zgodilo. V poštenem prepiru ni pomembno, kdo ima prav in kdo ne, marveč to, da se partnerja sporazumeta o ključnih stvareh. Bodite pripravljeni na opravičilo za napake, za katere se čutite odgovorni, a tudi sprejeti in poslušati partnerjevo opravičilo. Prisluhnite partnerjevemu stališču. Morda obstaja vidik situacije, ki vam prej ni prišel na misel. Bodite pripravljeni priznati svoj delež pri problemu. Opravičevanje še ne pomeni, da ste prevzeli svoj del odgovornosti. Vzajemno spoštovanje riše meje konflikta. Če se partnerja spoštujeta, si bosta prizadevala, da ne bosta prizadela drug drugega. Ne govorite partnerju, kaj »bi moral« storiti, misliti, ukreniti. Ne prinašajte na dan drugih problemov samo zato, da bi rešili tega, s katerim se trenutno ukvarjata. Vprašajte se, kaj se lahko naučite iz konflikta. To bo izboljšalo vajin odnos in zmanjšalo možnosti, da bi se konflikt ponovil. Bodite pripravljeni na odpuščanje in spravo – vendar ne pustite, da partner na to čaka »za kazen«. Pomnite: sprava po prepiru lahko okrepi odnos, bližino in intimnost. Tudi seks je po prepiru navadno odličen. Prepir zadržita zase, vanj ne vpletajta drugih (sorodnikov, otrok, prijateljev). Ni pomembno, koliko ljudi se strinja z vami, saj to še ne pomeni, da imate prav. Brez zadržkov prosite za odpuščanje in bodite pripravljeni odpustiti. Pomnite: ne prepirate se zato, da bi zmagali, ampak zato, da bi rešili partnerski odnos. Ne vpijte, ne kričite in ne uporabljajte grozilnega tona in besed. Bodite pripravljeni sprejeti delno rešitev problema, saj včasih popolna ni možna. Nerešena jeza ubija intimnost, zato se nikdar ne odpravita spat, ko sta še sprta. V prepiru morda ne bosta dosegla sporazuma, vendar zadošča, če se strinjata v tem, da se ne strinjata, skupaj poiščeta kompromis in se o njem pogovorita. Ko je prepir končan, si povejta, da cenita mnenja in občutke drug drugega; izrazita svoje spoštovanje in skrb ter prepir sklenita s pozitivnimi mislimi in dejanji. SPORAZUMEVANJE IN PREDVSEM − POSLUŠANJE Ključno v razumevanju partnerja in pri tem, da smo razumljeni, je seveda sporazumevanje. Prvi korak k učinkovitemu sporazumevanju je poslušanje. Nujno je, da damo drugi osebi, sploh pa v prepiru, vedeti, da smo slišali in razumeli, kaj je povedala. Kadar izkusimo jezo, strah ali žalost, je to troje vse, kar zmoremo naenkrat. Ne slišimo pa, kaj nam govori druga oseba. Ste se kdaj prepirali in pozneje ugotovili, da si nobeden od vaju ni zapomnil, o čem je pravzaprav tekel prepir – tega, da ste bili žalostni, jezni ali prizadeti, pa se zlahka spomnite? Prepiranje brez poslušanja ni in ne more biti učinkovito, saj vam preprečuje biti odprti za mnenja in stališča druge osebe. Splošno pravilo, ki ga je pametno uporabljati, je, da govorimo šele takrat, ko sta oba pripravljena tudi poslušati. Takoj ko razprava postane preveč žgoča, je čas, da jo prekinete. Tudi 15 minut tišine lahko dela čudeže. Prav je, da se s tem oba strinjata in to tudi upoštevata. Med prepirom ni samo težko poslušati; večina nas tudi težko razlikuje med razumom od čustvi, kar zaradi dejstva, ker smo med prepirom vznemirjeni, ni nič nenavadnega. Vendar je to razlikovanje nujno. Pripravljeni morate biti tudi na kompromise. NE IZOGIBANJE, MARVEČ REŠEVANJE! Resnična harmonija v partnerskem odnosu ni posledica izogibanja konfliktom, marveč njihovega uspešnega reševanja. Pomnite: cilj prepira ni dobiti zmagovalca in poraženca. V zdravem odnosu sta vedno dva zmagovalca. Spoštovanje in zaupanje pa sta mejnika vsakega močnega odnosa. Kadar v njem zaškriplje, se morata partnerja zanašati na dejstvo, da sta še vedno povezana in da skrbita drug za drugega. Da sta, skratka, ekipa in bojevnika za isti cilj: uspešno, pozitivno in razgibano partnerstvo. Neža Žigon JEZA Jeza je negativno čustvo, ki je zaradi svoje intenzivnosti in možnih posledic lahko zastrašujoče. Kadar smo jezni, se lahko odzovemo na tri načine: z izražanjem jeze: jezo lahko izrazimo tako, da osebo, na katero smo jezni, napademo z vpitjem in kričanjem, v najslabšem primeru celo z rabo sile. Takšno izražanje jeze navadno zapusti rano v odnosu, ki jo je težje zaceliti kot vzrok jeze. Začasno nam sicer daje dober občutek, lahko pa nam zapusti občutek krivde (zaradi negativnih učinkov jeze), čeprav smo prepričani v svoj prav. Tisti, ki jezo sproščajo tako, da jo izrazijo, navadno povedo, da si pri tem ne morejo pomagati, saj jih jeza povsem prevzame. Jeza je zunaj njihovega nadzora in se niti ne potrudijo, da bi jo nadzirali, čeprav je to možno. z zanikanjem jeze: druga oblika reševanja jeze je njeno zanikanje. To pomeni, da se pretvarjamo, da v resnici nismo jezni, in tudi partnerju, ki nam dopoveduje, da smo jezni, dopovedujemo, da to ni res. Nekateri tako dobro zanikajo jezo, da preslepijo celo sebe in se niti ne zavedajo, da so jezni, čeprav je to jasno vsem okrog njih. Zanikanje jeze in odklanjanje njenega reševanja lahko sicer začasno reši problem, vendar ga dolgoročno samo poslabša. Zanikanje jeze pomeni zanikanje opozorilnih znakov, da v odnosu nekaj ni v redu. Poleg tega zanikanje jeze vzbuja v drugi osebi občutek frustracije, saj čuti, da je nekaj narobe, vendar s stvarmi ne more priti na čisto in jih rešiti. Takšen odnos postane kot življenje ob dejavnem vulkanu, ki čaka na izbruh. V skrajnih primerih lahko zanikanje jeze postopno celo uniči partnerski odnos. Partnerja sta težko intimna in si težko zaupata, če zanikata ali se ne zmenita za jezo, ki tli med njima. s prepoznavanjem jeze. To je najučinkovitejši način reševanja jeze. Najprej moramo sprejeti odločitev, da med napadom jeze ne bomo napadali partnerja. To pomeni, da, denimo, jeze ne bomo uporabljali kot priložnosti za nabiranje točk glede partnerjevih minulih napak in spodrsljajev. Cilj mora biti čim hitrejša in karseda konstruktivna rešitev konflikta. Kadar pride do konflikta in ste jezni na partnerja: priznajte, da ste jezni. Uporabljajte stavke, ki se začnejo z »jaz« - kot na primer:«Naveličan sem, da puščaš kuhinjo tako, kot je bila prejšnji večer. » - ne pa stavkov,ki se začnejo s »ti« (»Tako si sebičen, ker si včeraj pustil kuhinjo tako razmetano«). Slednji tip stavkov se sliši kot napad in postavlja napadenega v obrambni položaj, kar lahko konflikt le še poslabša. S tem, ko priznate, da ste jezni, dajete partnerju vedeti, kako se počutite. To pomaga razsvetliti probleme tako, da lahko oba partnerja glede njihovega reševanja kaj ukreneta. Seveda pa se morata zavedati, da priznavanje vaše jeze ni enako kot njeno izražanje. Zveneti morate, kot da ste resnično jezni, a to ne pomeni, da morate vpiti. Prosite za premor. To je nujno, če eden ali oba partnerja čutita, da sta preveč jezna, da bi lahko uspešno rešila problem: »Zdaj sem preveč jezen; pogovoriva se pozneje.« Ne čakajte, da odmor predlaga partner – samo vi veste, kako se počutite, zato ne pričakujte, da vam bo partner bral misli. Časa za odmor ne izkoristite za izogibanje težavi, temveč za to, da razmislite o rešitvi in jo pozneje tudi predlagate. Razkrijte svoje občutke. Za jezo se vselej skriva vsaj eno čustvo, denimo žalost, prizadetost. razočaranje ali občutek, da smo bili prevarani, izigrani. Partnerju dajte vedeti, kaj čutite. Čustvo, ki leži v ozadju jeze, je navadno tudi ključ do rešitve problema, ki ga morata s partnerjem rešiti. Na primer: »Vedno si zunaj s prijatelji. Zelo si sebičen.« Razumljivo je, da to, da bo partner s prijatelji preživljal manj časa, ne bo rešilo problema. Skoraj gotovo je pravi razlog v tem, da se doma ne počuti dovolj cenjenega in ne prejme dovolj vaše pozornosti. Treba je torej storiti nekaj, da bo čutil drugače. Če bo slišal, da želi njegova partnerka preživeti več časa z njim, ker ji je všeč njegova družba, je bolj verjetno, da bo spremenil svoje vedenje, kot če bo moral nenehno poslušati kritike. Komentarji (0) www.pozitivke.net