Dattatreyo imajo za inkarnacijo Brahme, Vishnuja in Shive. Starša, oče Atri in mati Anasuya, sta bila znana svetnika. Zaradi globoke modrosti in yogijskih dosežkov ga nimajo le za yogija, temveč inkarnacijo Boga.

Kraji, kjer je Dattatreya živel in (po verovanju ljudi) še živi v subtilni obliki, so nabiti s tako močno duhovno energijo, da pritegne celo začetnike. Nekaj takih krajev obstaja v hribih Nilashala v vzhodni Indiji in nekaj v Himalaji. Najbolj znani kraj, povezan z Dattatreyo, je Girinar v Gujaratu, na zahodni obali celine.

Zlatenje odtenkov zvoka govorice
mehko med kodri božajo besede,
vdihovani vonj iskri zdaj speve,
naslonjen ob mik podobe na otroško lice.

Plamtenje dotikov zvoka govorice
iz zakladja k rodovitnosti zloženo,
lesketanje biserov v dihanje vgneteno,
položeno v gnezdo petja prepelice.

Peščeni v objemu žarkov in ponika,
skapljano iz duše v kri vneseno,
z besedo materino prvo izgovorjeno
se v srca iz roda v rod pomika.

...o0o...

Napisala: Tatjana Malec

če res znaš,
človeku,
pogledati v oči,
s srcem mu prisluhniti,
ti vedno vsak pove,
celo več resnice,
kot ti jo je bil,
pripravljen,
kdaj povedati.

Stojan Svet

Ukazano mi je
naj ne poležavam
v svoji prsti,
naj postanem duša,
gospodarica ognjišča
z dvema delovnima rokama.

Naloženo mi je
to čudno breme,
ki si ga je umislil stvarnik
po svoji postavi.

Iz korenin seže
v cvetove, sadeže
in neskončni krog rojstev,
utripov,
vzdihov,
izdihov
in menjav.

Tu sem,
sprehajalka sredi mest,
nekje na sredi,
med gomilami prednikov
in odraščanjem vnukov.

Tu sem,
ponižno ujeta v zraku
sredi zelenja, trat in gozdov,
tipam nebo in zvezde,
rešujem neznanke,
naprezam ušesa
in um.

Delo od zore do mraka.

Kdo sem ?
Dolg prihodnosti.

....o0o...

Napisala: Tatjana Malec

Ko se poletje bliža koncu, se ozvezdje Velikega medveda, ki mu pri nas rečemo Veliki voz, s svojim ročajem skoraj dotakne zemlje. V Indiji rečejo tem zvezdam Sedem rišijev in zadnjič, ko sem jih gledala, sem se spomnila na njihovo zgodbo:

V času Zlate dobe, ko so ljudje živeli še skupaj z bogovi, je živelo sedem rišijev. To so bili največji svetniki, ki so kdajkoli živeli. Ko so ob svojih ognjih delali prve žrtvene obrede bogovom in molili za dobro vsega človeštva, so bili navdihnjeni s himnami, iz katerih so pozneje nastale Vede. Njihovi učenci, ki so jih poslušali, so si jih zapomnili. V času zlate dobe so si namreč ljudje še lahko v trenutku zapomnili vse, kar so videli in slišali in tako so si lahko učenci zapomnili na tisoče stihov, ki so jih peli svetniki. Po spominu so jih do potankosti prenašali iz roda v rod, dokler človeška rasa ni začela počasi izgubljati svojih sposobnosti pomnjenja, razdelila stihe po vsebini in delih in v dobi Kali yuge, ko so ljudje izgubili že večino spomina, prvič zapisala. Do takrat pa je minila že cela večnost.

Vsi smo delomrzneži,
ko je treba opraviti delo,
ki se nam zdi pretežko,
ali pa nam smrdi,
in vsi smo deloholiki.
ko opravljamo delo,
ki nas zadovoljuje,
notranje izpolnjuje in veseli.

Stojan Svet

Obotavljivost v srcu, v brezdelnost vpreženi up,
zadovoljnost, ki je v membrani tkiva
živa ostala,
zapredena v ječo neudobno, zabubljena v obup
iz naveličanosti osame bi rada na cvetu
prespala.

Čuti vonjave cvetenja, mikavnost dehtečih
obljub,
prepiranje vetra s tančico svilenega krila,
betežnost nemira, spreminjanje oblike iz gub,
skrivnost, ki je naravi življenje vdahnila.

Z lahkotnostjo gibanja sebe od teže ločuje -
navzgor h goloti svetlobe hiti prebujenje,
prelest iz zapredka v živobarvnost zasnuje
letenje metulja, ki s krili dotakne ljubezen.

...o0o...

Napisala: Tatjana Malec

Vemo, kaj smo,
toda ne vemo,
kaj bi lahko bili.

(Pesem je napisana leta 1990 ob vojni » puščavski vihar«,
Američani so poimenovali vojno »Mati vseh bitk«)

HČERE: Prazen je tvoj trebuh, mati Demetra.
Mar zasleduješ beg šepave, stekle zveri, kužnost
njenih glasov. Zoglenelo siv bo tu pepel. Pesek utriplje
kakor kri tvojih sinov. Slišimo šum odtekanja časa in krvi.
Privide ožarjajo brezprsni svetovi luči. Luna sopi svoj
spanec v lobanjah teme. Nastopil bo nenapovedani čas,
zbor okostnjakov se je dvignil nad peščino. Krokarji
krilijo med duhovi kakor ljudje… kakor ljudje ….

… Tu se začanja puščava.
Razcefrana oblačila v vetru
in vrtanje rok po pesku se nikoli
ne umiri.Prokleto in sveto na istem
mestu v večnem iskanju ravnotežja.
DEMETRA: Leopardovo žrelo je nenasitno. V tavajoči sli neugasle
žeje naskoči odločno, šine k višku, zapodi se z viharjem,
zlomi vrat, zagrabi in raztrga drobovje. Na ležajih se
zavrtijo zobje in očesno zrklo vleče ognjena vprega
škrlatnega tropa.

Videla sem podaljšane plamene oči in nebesne kače strasti.
Slišala sem klavirsko spremljavo ognjenih strel, tresk rok na
klaviaturo in krik neba nad negibnostjo puščavskega molka.

Moje bose noge so odnehale služiti. V pesek se potaplja telo
mojega telesa. Smrt zapušča druga življenja in telo mojega
telesa se bo razodevalo v vašem telesu in vašem duhu.

HČERE: Močnejša od smrti si, mati Demetra.

V picerijo pride možak z dvema krasoticama, ena lepša od druge. Na njegovi rami mu sedi čuden ptič.
Sedejo in ko pride natakar možak naroči:
»Za levo bejbo eno vegetarijansko pico,
za desno bejbo eno kraško,
za mene pa eno s feferoni,
za tiča pa devetindevetdeset kakršnihkoli že pic. »
Natakar začudeno odide,
nakar se vrne lastnik picerije
in vljudno in previdno vpraša:
»Veseli nas vaše veliko naročilo,
ampak če vas lepo prosimo,
ali nam lahko malo utemeljite tole vaše čudno naročilo?«
Možakar ležerno odgovori:
«Lahko. Na Savi sem lovil ribe in ujel zlato ribico,
ki mi je rekla, da mi izpolni tri želje, če jo spustim.
Nisem vedel kaj naj si zaželim, pa sem razmišljal in razmišljal in si zaželel eno lepo bejbo, to je ta na moji levi strani,
potem spet nisem vedel, kaj bi si še sploh lahko zaželel,
pa sem ribici rekel, če lahko dobim eno še eno, še lepšo od te,
no to je ta na moji desni strani,
potem sem si pa, glede na okoliščine, zaželel še nenasitnega tiča,
no in to je pa ta, ki zdaj tu lepo sedi na moji rami, a ne Koki?.«

V čudnem kraljestvu, so imeli čudno navado,
da so vsako nedeljo zvečer,
ob točno določeni uri imenovali novega kralja.

Kralj je postal tisti tujec, ki je ravno takrat, slučajno, ali ne slučajno, prav na ta dan, prvi popoldne prišel v njihovo kraljestvo.

Tako se je zgodilo, da je nek moder mož in mojster slučajno neko nedeljo popoldne prišel prav v to čudno kraljestvo.

Ljudje so ga lepo zgrabili, odnesli in posadili na prestol in mu na glavo nataknili zlato krono.
Pojasnili so mu, da je zdaj on njihov novi kralj za en teden. Na njegovo vprašanje, kaj bodo storili z njim koncem tedna, so mu pač razložili, da je pri njih že stara podedovana navada, da v nedeljo dopoldne, ko je dela prost dan, vsakega kralja lepo odnesejo v posebej za to narejen zverinjak na robu kraljevine in ga vržejo lačnim zverem, da ga le te lepo pojedo.

Sanjam,
da me nosi močan veter.
Kadar je šibak,
razširim krila -
letim,
kadar ga sploh ni,
letim brez njega,
in če mi ga vzamete,
ga ustvarim v sebi.

Majsun Sakr

Vse,
kar ima svoj začetek in konec,
je čista laž,
vse ostalo,
je čista resnica.

Stojan Svet

Kakšen je najboljši položaj pri molitvi?

Glede tega vprašanja se je nekoč sestala skupina duhovnikov. Pogovarjali so se v nedogled, ne da bi prišli do zaključka. Nekateri so vztrajali, da je bistveno klečanje. Tisti s koščenimi koleni so trdili, da je sedenje prav tako učinkovito. Drugi so bili mnenja, da je potrebno hoditi sem in tja in na ta način ustvarjati poseben žar. Ko je grozilo, da se bo razgovor preveč razvnel, so se odločili, da bodo odločitev prepustili edinemu duhovniku, ki je bil vseskozi tiho. Prišel je iz podeželske župnije in jim takole odgovoril:

Pravo in popolno ljubezen moremo prepoznavati po tem, če imamo veliko upanje in zaupanje v Boga; razen zaupanja ni ničesar, po čemer bi lahko bolje spoznali, da imamo celovito ljubezen. Kajti če kdo koga iskreno in z vsem srcem ljubi, se rojeva zaupanje. Vse tisto namreč, glede česar si res drznemo zanesti se na Boga, vse to – in tisočkrat več – v Njem tudi resnično najdemo. In kakor človek ne more Boga preveč ljubiti, tako mu tudi ne more preveč zaupati. Karkoli že človek sicer počne, nič ni tako koristno kot veliko zaupanje v Boga. Z vsemi, ki so pridobili veliko zaupanje Vanj, je brez izjeme delal velike stvari. Pri vseh teh ljudeh je jasno pokazal, da to veliko zaupanje prihaja iz ljubezni; saj ljubezen nima le zaupanja, ampak ima tudi pravo vedenje (znanje) in nedvomno gotovost.

iz knjige Mojster Eckhart: Pridige in traktati

Kako lepo bi bilo,
ko bi izba
izdihovala vonj
iz krušne peči,
kakor diha mati,
ko prižema otroke
k žerjavici svojih prsi.

V prgišču prhavke
v domačiji
je nekoč žarel nasmeh
in obvisel
na okrižju
ob brezvetrju
šipkovega grma.

Če takole prisluhneš ljudem,
ki se pogovarjajo na cesti,
v službi ali v gostilni,
dobiš vtis,
da je večina ljudi slabih.
Če nato teden dni
hodiš na pogrebe in
bereš osmrtnice in članke o umrlih,
bi si lahko mislil,
da slabih ljudi sploh ni,
da so vsi očetje in matere idealni
in da obstajajo samo srčno dobri,
ljubeči in skrbni zakonci.
Nisem še videl osmrtnice, kjer bi pisalo:
»To je bil cepec!« ali »Bila je ničvredna mrha!«
Iz osmrtnic se lahko dosti naučimo, na primer:
Ne hrani pohvalnih besed
šele za pogreb!

Phil Bosmans
Rože sreče moraš saditi sam

Prej ali slej človek dojame, da so vsi njegovi sporazumi in nesporazumi s svetom pravzaprav sporazumi in nesporazumi s samim seboj. Pričakujoč od sveta mnogo, mlad človek zgodaj spozna, da ta svet ni radodaren s pokloni, prej bi se reklo, da je skop in nepravičen. To zgodnje spoznanje je znak duševnega zdravja in intelektualne moči. Na njem je treba graditi odnos do sveta. Če to uspe, se človek razvija kot harmonična osebnost, kateri "nič človeškega ni tuje". Kajti človek v tem svojem zemeljskem obličju, katerega edino poznamo, ni ne angel, ne vrag, temveč krhko bitje, potisnjeno v mnoga življenjska izkustva. Kako bo ta izkustva obvladal, je osnovno in najpomembnejše vprašanje njegovega obstoja.

Brez izgovora
Jay Rifenbary z Mike & Marjie Markowski,
povzetek pripravila Sonja Štamcar

Prvi del: TEMELJI ZA USPEH
1. Odgovornost zase (Temelj življenja brez izgovora)

Velika večina najstnikov že izkusi, da jim bo dober izgovor pomagal iz težav. Vendar pa nismo že rojeni s tem mišljenjem, priučeno je. Najpogosteje se ga naučimo z zgledom, nato ga preskusimo v praksi. Hujša ko je stiska, večja verjetnost je, da bo izgovarjanje prešlo otroku v navado.

Kaj se zgodi tedaj? Če nihče ne popravi otrokovega neustreznega vedenja, bo izgubil priložnost, da bi raziskal druge načine vedenja. Še bolj kritično pa je, da se zamegli njegov pogled v vlogo, ki jo dejansko ima pri ustvarjanju stiske, v kateri se nahaja. Zanj ostanejo resnice o samoodgovornosti skrite in izgubljene. Kako naj bi imel še kaj energije za popravljanje neproduktivnega vedenja, če pa so zmeraj imele prednost rešitve z dobrimi izgovori?

Iskanje opravičila naj zamenja nov mišljenjski vzorec: preprosto povej dejstva in oriši položaj. Naj so razlogi znani ali ne, se je takrat, ko si nekaj opustil ali napravil narobe, treba ukvarjati s posledicami.

Prijetno je doživljanje občutka, da obvladuješ položaj.

Ko pademo v brezno lastne preteklosti lahko spoznamo, da moramo opustiti prepričanje, da so drugi krivi za naše napake in neuspehe. Ko se nehamo meniti za to, kaj družba pričakuje od nas in spoznamo pomembnost svojih pričakovanj, dobimo svoj prostor na soncu. Potrebno je sprostiti razum in uravnotežiti živčni sistem.

Z možgani v glavi in nogami v čevljih se lahko napotiš kamorkoli hočeš.

Včerajšnji dan
ter vsi prejšnji dnevi in leta
so mimo,
pokopal jih je čas.
Ne moreš jih več spremeniti!

Se je kaj razbilo in so ti ostale črepinje?
Ne vlači jih dan za dnem s seboj!
Kajti vedno znova te bodo ranile
in naposled ne boš mogel več živeti.

Nekaterih črepinj se lahko znebiš,
če jih položiš v božje roke.
Nekatere lahko zlepiš,
če resnično odpustiš.
So pa črepinje,
ki jih kljub vsej ljubezni
ne moreš več sestaviti.
Te pusti tam, kjer so.

Phil Bosmans
Rože sreče moraš saditi sam

Vsako jutro prižge sonce
nad svetom svojo luč.
Sonce prebudi pomlad.
Iz drevja izvabi mlado zelenilo
in travnike posuje s pisanim cvetjem.
Vsak dan znova vzide
in se nikoli ne utrudi.
Če bi sonce ugasnilo,
bi nas zajela najtemnejša noč
in najbolj leden mraz.
Vsi ljudje in živali,
vse rože in rastline
bi morali umreti.

Tako je tudi z ljubeznijo.
Ljubezen je celo večji čudež
kakor sonce.
Kadar v tvojem življenju vzide ljubezen,
je svetlo in toplo,
tedaj se vsi ob tebi dobro počutijo.
Če pa ljubezen v tvojem življenju ugasne,
postajajo sence vedno daljše!

Kdor ima ljubezen, se lahko marsičemu odpove.


Phil Bosmans
Rože sreče moraš saditi sam