Sam sem blagoslovljen s tem, da živim v bližini nekaterih najboljših muzejev na svetu. Nekajkrat na leto z ženo obiščeva najine najljubše muzeje, ter si ogledava nove eksponate in cenjene umetnine.
V visoki umetnosti je nekakšna radost, sem odkril, in skoraj vedno hodim skozi muzeje z neumnim nasmeškom, ko jo poskušam popolnoma absorbirati. Čeprav nisem niti slučajno zgodovinar, sem ugotovil, da umetnina zahteva različne ravni proučevanja. Gledati jo morate iz različnih kotov, v različnih svetlobah, v različnih stanjih duha.
Vsekakor pridobimo, če umetnino opazujemo od blizu, tako da lahko vidimo poteze čopiča ali mehke vdolbine, ki so jih naredili prsti v glini. Vendar ne smete stati preblizu predolgo, sicer boste izgubili pogled na celotno delo, 'veliko platno'.
Da bi to preprečili, morate stopiti nazaj in zaobjeti celo stvar. Včasih boste morali narediti nekaj korakov nazaj. In morda celo nekaj na stran. Ali pa morate iti okoli.
Morate eksperimentirati. Se gibati. Preizkusiti svoja zaznavanja – fizična in filozofska – dokler ne dojamete, kaj je to, kar vidite. Življenje je v tem pogledu enako kot umetnost.
Včasih to kar potrebujemo, ni da bi bolj natančno preučili kaj delamo, temveč ravno nasprotno. – Stopimo nazaj. Poglejmo, kako se koščki ujemajo. Kako se vse prepleta.
Morda bomo ugotovili, da smo mnogo bližje ustvarjanju svojih ciljev, kot mislimo. In morda se naučimo, da je korak nazaj pogosto korak naprej.
Ste bili kdaj v muzeju ali na razstavi?
