Pitja v Delfih vidi, česar ne vidi.
Slepi konj na cilj vedno pripelje.
Štirinožec, ki s človekom vozi v vpregi,
ne ve, da prihodnost v neznano ga pelje.
Ko na klancu v postanku misel okleva.
Se sname kolo in voz zdirja navzdol.
Po strmem pobočju kotaljenje odmeva.
Obmolkne. Premislek voznika.Odmor.
Večeru se noč za pregrado postavi.
Vzgibu duše črnina prostor zastre.
Popotnik leže k počitku. V grlu ga davi.
Dočaka dan. V očnici se jutro sinje zazre.
Na kozmičnih jadrih se k zenitu premakne,
prazničnem mlaju oko spomina okrneva,
pred sojem svetlobe za boječe odmakne,
ozre se nazaj, kot mu drugo veleva.
Tu dih se entropično širi v ločitev tubiti.
Z vesoljem drvi skoz enoto s e d a j,
da zmogel bi Zemljo in Človeka preiti,
ostati samoten v hoji pred samim seboj.
Pitja v Delfih vidi, česar ne vidi.
