(praznična razmišljanja)

Govorim jim:
ne iščite me,
ne boste me našli,
ker me niste nikoli iskali,
hodili ste po drugih poteh.

Slišijo kar hočejo slišati.
Vidijo, kar hočejo videti.
Okusijo kar hočejo okusiti.
Imajo, kar hočejo imeti.
S silovitimi gibi krilijo.
Med njimi ni zaznati razlik.
Udi jih sproščajo ničelne sile,
prepletene s pajčevino svobode,
za katere ne moreva ne ti, ne jaz
in tudi Bog ne more ničesar storiti.
Njegovo ime ni pomembno.



Čemu hočejo sedaj vstopiti vame
z rezultati svojih vsiljenih resnic,
z rezultati zmage nad nasprotnim,
ki ima korenine uka v njih in nas.

Čemu udirajo v njim
neznana prostranstva duš,
s postanestezijo duha, ne da bi se ozrli
v službovanje svoje zamolčane preteklosti.

Prihranijo naj si nova potovanja
skoz bolečine njim tujega tkiva,
hudournike izsušene krvi na obrežjih,
metež zvezd, ustvarjenih za svetlobo.
V znočitve vida in sluha se podajajo,
v temačnost podpludb in plesočih senc
nad peskovniki nerazpoznavnih omam.

Preslišani bodo spregovorili
cmokaje skoz polglasnike,
lokaje neslutene napitke,
presahnjene v temnih goščah podžigov,
izlitih v opeharjena grla resnic.

Podeljevati dobrosti naukov
s prestola glavarstva na čelu duš.
Biti nadomestilo za Boga prave vere
in pravšnjost postave.
Biti lastnik morale.
Oh, kakšne zmote!

Izkazovanje moči
s starodavnimi besedami,
spoznavati farizejstvo
in vladati prek Boga po Salamonu.
Vedno se ti prav pogodijo,
za pravo ceno.

Laži so jim potrebne,
olepšave in vabe tudi.
Pod blagovno znamko:
predsedovati vladavini pravičnosti.
Deliti nazore in modrosti iz dejanj,
neobdarjenih z resničnim imenom
vsemogočnega in nesmrtnega,
z vsemi podrobnostmi in do potankosti.
Brez omembe inkvizicije in križarstva,
brez omembe pohlepnega pridobitništva.

Molitve nimajo več starodavnega namena.
Vsebine so prebodene z glasovi tišine
in bolečino, zgolj iz ljubezni in prave vere.
Križ lebdi tam gori. Vsak po svoje razume
božje kraljestvo in odrešenika ljudstva.

Spregovorim jim:
Nočem Boga iz krvi in mesa,
ki mi ga vsiljujejo Oni.
Nočem oklicanega Boga, zdomca sveta,
bahatega, zagretega in razvnetega;
Boga, ki ne poklekne v človeku,
ki se ne zjoče v človeku,
ki ne trpi bolečine v človeku.

Nočem olastninjenega Boga
in upognjenih dreves v gozdu.
Zaprite si oči in zastisnite ušesa!
Moj Bog je nag in bos.
Moj Bog je ponosen in molčeč.
Mi ne zapoveduje.
Moj Bog prisluhne
in me pazljivo posluša.

Moj Bog nima imena.

V gozdu sem srečala kajžarja,
ki je čutil tako, kot sem čutila jaz,
medtem ko so Oni delali drugače.

Spregovorim jim:
Le kaj si Bog sploh še želi,
kar jaz nimam.
Biti vsemogočni, premožni Bog
v podobi človeka
in jaz ubog in siromašen človek.

Naj pogleda nebo ta vsemogočni Bog
in mirijade neposeljenih zvezd.
Pogleda naj z neba navzdol
in videl bo, da mu Zemlja razpira
svoje presunjeno razročje.

Brez svoje slabosti
sploh ne bi čakala,
da vstopi vame.
Vstopijo naj tudi Oni z glavo navzgor.
Brez priklanjanja in odzvanjanja Bogu,
brez opominjanja in sprenevedanja,
pozitivni junaki in vitezi resnic,
ujeti slepci v blišč razžarjene luči,
razšopirjene svetohlinke,
s smislom za dobre kupčije.

Oni omotavi okrog prsta,
iz lastne zamejenosti
hlepeči s slo po oblasti,
prenaglašeni z notranjo gotovostjo
v vedno znova doseženem prijateljstvu
z Bogom in Satanom vsemogočnega človeka.

Spreminjamo se že v veter.
Plapolajoča koža v jadra.
Ogenj v zublje bičajoče.
Misel se črta neuklonljiva.
Med medlo svetlobo čolnari premočrtno
v trenutne sanje, ki preplavljajo svet.
Medtem midva skoz prodnato postajava eno
s hitenjem iz sence pod luč.
Srečujeva se dan za dnem,
ne da bi o tem spregovorila besedo.


Z zadnjimi močmi razcepljene starosti
nosiva blatna oblačila. Bolehajoča
od udinjanja, vstajanja in padanja
pred oblčije drugačne resničnosti.

Dež pada vzdolž okostij in pojenjuje.
Nato se razjasni neprespano nebo.
Raziskri se tleče oglje. Neizgorelo
v žerjavici izpraskanih rubinastih oči,
izbočenih tjavendan v dimne jezike sovraštva.

Le kdo še ni čisto po naključju
hodil okrog, pokrit z dlako, renčaje,
skoz usihajoče gozdove med štrclji
in spački, ustvarjenimi za umiranje,
ne da bi doumel zakaj je tako.

Vedno, za vsak zarodek, drevo
in misel nastopi svoj čas,
ko razpoka po šivih
in se izsuši.

Meteorne vode na križpotjih življenja
naplavljajo na površino izsušene lupine
plodov, ki so težili k ozelenitvi.

Zemlja izvrže razuzdana vodna poželenja
in razgali svoj razbrazdan, skorjast obraz.
Med blatom je tedaj mnogo odvečnih ljudi,
neprepoznavnih iz Šentflorjanske noči,
ki so skrbeli za svoj srečni finale.
Tedaj tudi čas ostari pokvečen
v tej grešni dolini in se umakne.

Izgubljene iluzije in novi načrti
v zagrizenosti so vedno isti,
do skrajnih meja vzneseni,
ko se beli in črni konji razidejo.

Počutje po zarokah postaja turobno.
Brez milosti božje ali njegove odvisnosti
se zaklepajo vrata grbinastim starcem
starih označb in rokovanj.

Medtem ko Bog počiva,
se razvrščajo kot po starih izročilih
s prihodi in odhodi okrvavljenih rok,
drseči med jeklenimi rezili,
je njihovo življenje neprevidno stopilo
na splozka tla svoje placente
in umrlo v sebi od žeje po ljubezni.

Skopani in posvečeni v reki sprave,
očiščeni iščejo pravi zatok,
brezvetrje in varen pristan.

Zunaj obotavljivo odletajo lastovke.
Mraz se plazi skoz megleno samoto
moje in tvoje duše.

Vonj po kadilih razkužuje rdeče obarvan nakit,
med njimi sem videla snežno bele ovratnike.
Freske svetnikov so prebledele.
Ne da bi človek snel naličje svoje vere,
se vse po starem ponavlja iz veka v vek.

...o0o...

Piše: Tatjana Malec