Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20031016235804289

Moje stopnice sobota, 25. oktober 2003 @ 08:58 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Usejal me je oče. Nič čudnega, saj ga je mučila radovednost kakšna bom, kako izgleda njegovo seme zasnovano z genetsko usodnostjo rojstva. Nad veliko sončno njivo je sijalo velikansko svetlo sonce. Rasla sem iz korenin samodejno in bog mi je polagal v roke kruh, mleko, tišino in spanje. Brcanje je pomenilo naznanjanje prebujenega življenja. V nastajanju sem se najbolj veselila snovanja oči in dokončnosti oblike, ki mi je obljubljala priznanje resničnosti. Zdelo se mi je, da rastem svobodna in mogočna, takšna kakršne se me je oče želel. Veter je rahlo pihljal in rosil dež, ki je v tloris mojega obraza zarisoval otroka. Znotraj utelešena očetova podoba je iskala spolnitev, gibalo in smisel, podelitev čuta za gledanje sveta. In jaz sem zmezela skoz tkivo na svet. Vse je prihajalo po kapljah, bolečina, veselje in doumevanje. Oče se je ogrel ob pogledu name, slekel je bele oblake in me zavil v njihovo srajčko. Mamo je poljubil s hvaležnostjo. \"Tvoje spanje bo mirno\", mi je rekel. \"Zazibaj se z valovi oceana in jaz ti bom postavil stopnice v nebo\". Čakala sem nekaj dni, nekaj mesecev in let, tudi nekaj desetletij se je nabralo pa nobenih stopnic v nebo ni bilo. Tedaj sem spoznala, da je moj oče imel dober namen in ljubeče srce. ...o0o... Napisala: Tatjana Malec Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog