Dragi Stojči,
ni naključje, da je sodobni čas zaznamovan s krizo partnerskih odnosov oziroma skupnega življenja in z naraščanjem zakonskih razvez. Teoretiki pravijo, da je zvestoba v svojem bistvu metafizična dimenzija. Fizični svet je kljub Newtonovim zakonitostim nezanesljiv in zaznamovan z relacijo nedoločenosti. Človek je z dano besedo nihajoče bitje, vedno niha med nadčloveško (božjo) in podčloveško ravnjo. In tako se dogaja, da tudi v partnerskem odnosu, človek ni vedno zvest dani besedi. Obljuba meri vedno na prihodnje stvari, ki jih še ni in od nas je odvisno, če jih bomo uresničili. Bog se razodeva v spolnitvi obljub. Že sam obred, ko se dva poročita presega trenutni prostor in čas. Oba partnerja se s svojo besedico \"da\" in zaobljubo ljubezni dvigneta v višji osebnosti in zakonsko življenje postane resnična življenjska oblika na višji, nadčasovni ravni. Presega prejšnjo ožino in nižino posameznika, saj se drug drugemu darujeta. Oba se dvigneta zavestno v prihodnost, v nadčloveško raven, ki pomeni božje območje, kjer naj bi postala ob dani besedi ne le najpopolnejši bitji, prepojeni z nesebično ljubeznijo in razumevanjem drug do drugega, temveč tudi bitji popopolne zvestobe in spoštovanja, v katerem se nikoli dana beseda o ljubezni ne sprevrže v izdano besedo. Oba partnerja se izražata v zavestni osebnosti, ki se za življenjem poganjata z istimi cilji. Zakonsko življenje je gotovo najpopolnejša oblika, v kateri zakonca upodabljata samega sebe, kot da sta ena oseba. Vsako dejanje je razodevanje notranje zaobljube, ki se z vsemi razsežnostmi in odgovornostjo razširi tudi na območje otrok, ki se bodo rojevali. Vso srečo tistim, ki bodo svoje življenje okronali s tem prečudovitim dogodkom. Hišo sreče in zadovoljstva naj gradita vedno od temeljev navzgor (materialna osnova) in od neba navzdol (duhovnost). Življenje naj bo polno luči in svetlobe, ki naj bo izražena v vseh duhovnih razsežnostih dane zaobljube.

Lep pozdrav
Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]