|   Ta kdor od sebe,
ves čas beži,
ta prav gotovo,
sebe zgubi...
Kdor pa sebe zgubi,
ta prav gotovo,
tudi trpi...
In kdor trpi,
ta prav gotovo,
tudi zboli...
Kdor pa zboli,
ta prav gotovo,
tudi umre...
In kdor umre,
ima prav gotovo,
tudi sporočilo za te...:
"Vsaj ti,
dokler imaš čas,
beži raje k sebi.“
Stojan Svet
|
NE ZAMUDITE
Beži raje k sebi
Prispeval/a: stojči dne sobota, 1. november 2003 @ 07:30 CET
...in kako boš k sebi bežal,
če odrivaš svojo resnico vstran,
zato raje razčisti vse s sabo zdaj,
da ti pozneje, ko boš že na oni strani,
tvojega življenja, res ne bo žal. :)
---
stojči
Beži raje k sebi
Prispeval/a: Anonymous dne ponedeljek, 3. november 2003 @ 17:47 CET
tvoje misli so modre misli. Zazri se vase, v svojo notranjo skrivnost, v svoje duševno dogajanje. Tvoja misel naj neprestano bedi. Zazri se v svet, ki se izgublja v tebi, ki je v tebi dejaven in od Stvarnika tebi namenjen. Zazri se v neodkrite možnosti, v svojo veličino, v neopredeljivo neskončnost svojih možnosti. Spoštuj vso tisto ganljivost in lepoto, ki jo odkriješ v svoji duši in jo izražajo predvsem umetniško in duhovno ubrani ljudje ob pogledu na lepoto stvarstva in lepoto v človeku samem. Ta tvoja zazrtost vase pomeni zrenje v skrivnosti, odkrivanje lepote, domačnosti in bližine, ki jo zahteva pogovor ali osebni odnos do človeka. Zazri se v globine, ki so še v temi in v daljave, ki se izgubljajo v skrivnostih, dvigni se nad vsakdanjost in opazuj lepoto in čar svoje notranjosti, ki te vodijo v vabljivo prihodnost. Ob sproščanju se okronaj z zadovoljstvom in nagradi svoje presenečenje z nasmehom. Vse to ti bo napolnilo vsebino življenja. Vedno upaj v nekaj, četudi trenutno še ne veš v kaj. Odprli se bodo novi horizonti upanja in nekakšen nov naravni ritem in ravnotežje, ki ga naša narava potrebuje. Vsako upanje, strmljenje, hrepenenje, iznenadenje, presenečenje, čudenje ali z eno besedo povedano doživljanje se razširi v tvojo globino, širino, sedanjost in seže tudi v tvojo preteklost in prihodnost. Prihaja iz tebe samega, od drugega človeka k tebi in v tvoji duši predelan in obogaten izgineva v kozmičnih daljavah tam, kjer tvoje srece več ne seže. Stojiš pred vprašanji prihodnosti. Pri sodobnih ljudeh se opaža veliko notranjo zvotljenost - vakum, ker jim zmanjkujejo notranje vsebine življenja. Izžejani so za pomanjkljivo stranjo notranjega kakovostnega življenja, primanjkuje jim humanističnih dobrin in zato izgubljajo ravnotežje. Od tebe je odvisno ali boš pesimist ali optimist. Na primer meni vlivajo veliko mero optimizma prispevki v \"Pozitivkah\". Zakaj? Zato ker tam daleč
sedi pri compiuterju družban mislec ali misleci, ki združujejo ljudi, da beremo iste prispevke, da pišemo in se nam vrača enakovreden Feedback. Vzvratno se javljamo drug drugemu na isti valovni dolžini, na isti ali podobni kulturni in humani višini, dopolnjujemo se v osebnem dialogu in zbližujemo. Hudo je umreti, če prej nismo spoznali smisel življenja. Tvoje misli, tvoje lepe metafore govorijo o tem.
Lep pozdrav
Tatjana Malec
Beži raje k sebi
Prispeval/a: Anonymous dne ponedeljek, 3. november 2003 @ 20:39 CET
tvoje misli so globoke in modre. Le odkod črpaš to modrost, kar težko bi človek verjel, da samo od zamaknjene zazrtosti v naravo...
Zase priznam, da črpam iz svojega srca po zaslugi mojega mojstra Prem Rawata, ki mi je dal to čudovito darilo notranjega dostopa in ki me že dolga leta vzpodbuja na notranji poti, vzpodbuja me k iskrenosti do samega sebe in drugih in res to mi uspeva, moja duša je lahka, umirjena in celo pripravljena na odhod, kakdarkoli že bo, čeprav se tako radujem življenja, ki mi je vsak dan podarjeno, radujem se ko se vsak dan zbudim in se v duhu spojim s svojim srcem. Toliko neodkrite radosti se skriva znotraj nas, da ne moreš verjeti, a spomnim se daljnjih dni, ko sem zjutraj tako težko vstal in si rekel, ko mi vsaj ne bi bilo danes treba več vstati v to bedo in zlaganost, v ta še en težak dan, ki je bil spet težak, ker sem si življenje preveč bremenil in iskal tisto kar bi moral le v sebi, v drugih ljudeh in si tudi težil za tisto, kar sem si obljubil, da bom storil, pa tistega nisem zmogel, ali kasneje hotel.
Zdaj je vse drugače, počutim se, kot bi imel sedemnajst let in ni se mi treba delati, da sem vesel, ni mi treba igrati nasmeškov, če se mi to ne zdi, ampak preprosto biti to kar sem, preprost človek, ki si privošči preprostost, kot razkošje duha, kot razkošje notranje svobode :)
moje razmišljanje na tvoje :)
to življenje je lahko raj, ne glede na to, koliko človek česa ima, ampak predvsem na sposobnost notranjega sproščanja duha, Boga, ali kakorkoli že imenujemo to neimenovano radost, ampak zato se je zame bilo treba naučiti bežati k sebi v svoje srce, ki mi danes res nudi vse. :)
vendar ta pot radosti notranjih spoznanj res nima konca, se ne konča niti na onem svetu, če verjamem, da je. :)
lp
Beži raje k sebi
Prispeval/a: Anonymous dne ponedeljek, 3. november 2003 @ 23:50 CET
Hvala!
lp, Devi
Beži raje k sebi
Prispeval/a: Anonymous dne torek, 4. november 2003 @ 17:28 CET
devi, vedno si dobrodošla,
lep pozdrav k tebi v MB :)
Beži raje k sebi
Prispeval/a: Anonymous dne sreda, 5. november 2003 @ 15:45 CET
hvala ti za tvoje lepe misli. Sprašuješ me od kod jih jaz črpam. Res je, vedno kaj napišem in pofilozofiram po svoje. Vse črpam iz življenja, ljubezni in posredno tudi iz knjig ter preseganja same sebe. Vse skupaj se dopolnjuje in povezuje v nekaj novega. Vse mi pomaga k preraščanju same sebe in k novim resnicam, ki se mi zakoličijo v srcu. Nekako se držim modrega pravila, da nikoli ne tekmujem z drugimi. Ne skušam preraščati prizadevanj drugih, temveč le svoj trenutek. Če hočeš biti umirjen in zadovoljen moraš udejaniti zlato pravilo življenja, da nikoli od življenja ne pričakuj preveč in nikoli v življenju ne boš razočaran. Pri spoznavanju same sebe, mi niso pomagale le življenjske izkušnje, temveč tudi dobre knjige, ki so me nadgradile in mi s svojo svetlobo pomagale k resnicam življenja, ki ga je vredno živeti. Na primer mednje gotovo štejem Sartra z njegovim eksistencializmom, Gideja s tenkočutnim čutenjem narave in njenih lepot. Hesseja ( beri: Igra stekleni biserov) z globokim in tenkočutnim poznavanjem človeške duše, indijskega pesnika in globokega misleca Tagoreja, odlična pisatelja Bellovwa, Grassa, itd še bi jih lahko naštevala. Izmed humanistov in filozofov pa ima pri meni prvo mesto Dr. Anton Trstenjak in menim, da je med Slovenci največji mož, ki je kdaj koli živel. Moram reči, da je moj vzornik, saj me neprestano napaja s širino in globino razmišljanja in raznimi asociaciami pri pisanju in svojo filozofsko globino me oplemeniti s svojo žlahnostjo. Prav tako Tine Hribar, Fromm, Adorno, Kosik itd. Iz kulturne zgodovine vem, da so nekateri misleci tudi črnogledi in s svojimi nazori negativno vplivajo na človekovo mišljenje. Na primer Goethe je pesimistično vplival mladino, ki je brala Trpljenje mladega Wertherhja, čeprav velja za enega najbolj nadarjenih in največjih poetov vseh časov; Schopenhauer je mračno deloval na svoje somišljenike, tudi Camus je s svojim mitom Sizifa negativno vplival, Nietzsche je s svojo teorijo o večvrednosti postavil temelj nacizmu in teoriji o superiornosti arijske rase in s tem povzročil veliko gorja. Naš pisatelj Josip Stritar je pod določenimi vplivi podlegel svetobolju. Zato menim, da je pomembno, da segamo predvsem po literaturi in filozofiji, ki nam vliva optimizem, navdušenje in veselje do življenja. Življenje je čudovito lepo in tega ne smemo prezreti. Živeti mimo teh lepot bi pomenilo veliko prikrajšanje. Ne smemo se predajati mislim, ki jemljejo smisel življenja in ki človeka spravljajo v pesimizem in nihelizem. Človeška govorica je sporočilna in občevalna, ima svojo družbeno vlogo. Sončeve pozitivke so mi všeč, ker je v njih toliko sonca in pozitivne energije. V vseh prispevkih je izražena želja po združevanju, izmenjavi mnenj, želja po stiku s sočlovekom, prispevki imajo svoje pozitivne vzmeti in težijo k ljubezenski naravnanosti do sočloveka. Nešteto je v njej vzgibov srca, duše, čustev in razuma, ki nas digujejo in oplemenitijo.
Lep pozdrav
Tatjana Malec