Sanjaj nemogoče sanje
Johannes Mario Simmel

Orson Wells je rekel Marlene Dietrich:
Človeka, ki ga ljubite, ne morete osrečiti, tudi če izpolnite vse njegove želje, dokler tudi sami niste srečni.

Če so življenje le sanje, kaj se zgodi, ko se zbudim?

Čudež je dogodek, ki ustvari vero.

Resnične zmage se dosegajo v srcu.
David Pardo

Dvanajsti angel
Og Mandino

Življenje slehernika je pravljica, ki jo pišejo božji prsti.
Hans Christian Andersen

Ljudje smo duše. Naš prijatelj in vsi mi smo povabljeni nekam daleč na veliko zabavo sreče, ki bo trajala večno. Njegov stol je bil pripravljen prvi, zato je odšel pred nami. Ne moremo oditi vsi naenkrat in zakaj bi bili zato prizadeti, saj mu vsi kmalu sledimo in vemo, kje ga lahko najdemo.
Frankin

Ne bodite preveč prizadeti zaradi smrti ljubljenih oseb. Oni niso mrtvi, ampak so zgolj končali potovanje, ki ga moramo opraviti tudi vsi mi. Oditi moramo na to čudovito mesto sprejema, kjer so vsi skupaj zbrani in na tem splošnem sestajališču človeštva živeti skupaj z njimi v drugi dimenziji bivanja.
Antifan, grški dramatik, 4.st.p.n.št.

Naš um natančno ve, da smo sposobni in voljni priznati obstoj veliko več stvari, kot smo jih voljni sprejeti. Duh in um sta eno. Vidita več, veliko več, kot mi izkusimo v običajnem svetu. Predstavljati si ni mogoče ničesar, kar ne bi že obstajalo v notranjih ali zunanjih svetovih. Tvoj um se odziva in sprejema. Stvari si ne izmišlja. Ne more si predstavljati nečesa, kar ne obstaja. Na srečo si ti svoj um. To pa je tudi prekletstvo. Ko nočeš sprejeti resničnosti svojega uma, odklanjaš sebe, in to je slabo.

O vodi in duhu
Malidoma Patrice Some

Nisem telo,
nisem um,
nisem čustvo,
Sem...

Svetloba je naše naravno stanje, ljudje moramo pomagat drug drugemu, ko se pomikamo proti obalam svetlobe.

Biti v svetlobi pomeni, vedeti, da moramo drugim pomagati vanjo.

Naš dom je svetloba. Kdor ni v svetlobi, si tja želi. Zato svetlobo zapustimo in gremo izkusit potrebo po njej, nato pa se ponovno vrnemo k njej.

Ob smrti en svet obžaluje izgubo, drug svet pa slavi rojstvo.

O vodi in duhu
Malidoma Patrice Some

Ko te prosim, da me poslušaš in mi začneš dajati nasvete, nisi naredil tega, za kar sem te prosil. Ko te prosim, da me poslušaš in me začneš spraševati, zakaj naj bi ne mislil tako, pohodiš moje občutke. Ko te prosim, da me poslušaš in ti začutiš, da moraš narediti nekaj, da rešiš moj problem, si me razočaral, pa naj se sliši še tako nenavadno.

Poslušaj!

Vse, kar sem te prosil, je, da me poslušaš. Ne govori, ne delaj - samo prisluhni mi.

Nasvet je poceni, za četrtaka ga dobim v časopisu. In jaz lahko delam zase; nisem nebogljen. Morda sem brez poguma in neodločen, nisem pa nebogljen. Ko boš nekaj naredil zame, kar znam sam in moram storiti zase, boš s tem povečal moj strah in mojo šibkost.

Toda, če sprejmeš preprosto dejstvo, da čutim, kar čutim, ne glede na to, kako iracionalno je, potem se odrečem poskusom, prepričati te, kaj tiči za tem iracionalnim občutkom. In ko je to jasno, so odgovori jasni in ne rabim nasveta. Iracionalni občutki dobijo pomen, ko razumem, kaj tiči za njimi.

Morda prav zato včasih molitve delujejo za nekatere ljudi. Kajti Bog je nem in ne daje nasvetov. Ne skuša urediti stvari. On le posluša in pusti, da sam delaš zase...

Torej te prosim le, da me poslušaš in slišiš.
In če želiš ti govoriti, počakaj na svoj trenutek.
Potem bom jaz poslušal tebe.


avtor neznan

Moč duha je velika. Pri vsakem, ki se ga dotakne, izzove iste občutke. Vibrira s kozmičnim ritmom enosti. Zaznavna je vsepovsod, na voljo vsakemu ob vsakem času. Zaradi sile, ki je v nas, smo trdni, odgovorni in ljubeči. Je opazovanje, ki opazuje nas. Mir je v odsotnosti misli – v vračanju k tišini, ki ne more v kraljestvo besed, ker je preveč čist, da bi bil v besedah. Zato drevo, kamen, reka in gora molčijo.

O vodi in duhu
Malidoma Patrice Some

Človeka, ki je notranje svoboden,
človeka, ki se ravna po svoji vesti,
je sicer mogoče uničiti,
ni pa ga mogoče zasužnjiti
ali iz njega narediti slepo orodje.

Albert Einstein

Telo je temelj umske sposobnosti in orodje duha,
zato mora biti krepko in zdravo.

Jen Jaques Rousseau

Vem, da govorim, tisto kar mislim,
vendar to, kar mislim, ni tisto, kar vem.

Paradoks našega časa skozi zgodovino je, da imamo boljše zgradbe, a slabše živce, širše ceste, a ožje gledišče. Potrošimo več, a imamo manj, kupujemo več, a uživamo manj. Imamo večje hiše in manjše družine, več ugodnosti, a manj časa.

Imamo več diplom, a manj razuma, več znanja, a manj razsodnosti. Več strokovnjakov, a kljub temu več problemov, več medicine, a manj zdravja. Pijemo preveč, kadimo preveč, trošimo nesmotrno, smejemo se premalo, vozimo prehitro, preveč se jezimo, prepozno ležemo, vstajamo preveč utrujeni, beremo premalo, gledamo preveč TV in molimo preredko. Pomnožili smo nase imetje, a zmanjšali svoje vrednosti. Govorimo preveč, ljubimo preredko, sovražimo prepogosto.

Naučili smo se, kako preživeti, ne pa kako živeti. Dodali smo leta življenju, ne pa življenje letom. Prišli smo vse do Meseca in nazaj, a težko nam je iti čez cesto, da bi spoznali novega soseda. Osvojili smo zunanji prostor, ne pa tudi notranjega. Napravili smo velike stvari, ne pa tudi boljših stvari.

Očistili smo zrak, a onesnažili dušo. Obvladamo atom, ne pa tudi svojih predsodkov. Pišemo več, a se naučimo manj. Planiramo več, a dosežemo manj.

Največja revščina,

osebna in sveta,

je revščina duha,

revščina navdihnjenega diha.


stojči Stojan Svet

V vsakem človeku so 'nebesa in pekel, večno in zemeljsko, svoboda in ujetništvo'. Če človek usmeri pozornost na zemeljsko, je deležen zemeljskega. Če usmeri pozornost na Duha, je deležen Duhovnega, katerega moč, modrost in ljubezen so mu potem podarjeni. Tako te moči v njem delujejo vedno močneje, kolikor bolj se seveda za to odpira. Tako se duša postopoma osvobaja iz mreže telesnosti. Njene sposobnosti se razvijajo toliko, kot se osvobaja zahtev telesa, dokler v nadaljnem procesu, v nekem trenutku, končno ne postane orodje duha.

Mnogim iskalcem resnice se zgodi, da pomešajo psihični in duhovni razvoj, kar se vidi iz današnje duhovne ponudbe, ko ezoterično notranje znanje postaja vse bolj podobno sodobni psihologiji. To pa ima za posledico zastoj ter samoprevaro. Ker je danes na svetu v obtoku velika ponudba duhovnih poti in sistemov, je s tem tudi nevarnost, da se iskalec v njej izgubi, večja. Zato je naš namen ravno v tem, da čim bolj in na jasen način pojasnujemo duhovno pot, da tako s tem premnogim prihranimo razočaranja in napačna učenja.

Pusti, da teče moje življenje, kakršno je,
v smeri, ki jo hoče slediti.
Obdrži svoje znanje, svojo filozofijo, svojo duhovnost,
svojo znanost, svoje socialno vedenje, svojo religijo.
Naj moje življenje teće kot otrokovo,
naj letim kot ptice,
naj ostanem nedolžen in neuk.

Ne potrebujem tvojega znanja.
Rad se potikam po džungli.
Naj pojem s pticami, ne zaustavljaj me.
Naj se smejem v živobarvnem vrtu življenja.
Naj tekam med šelestečim listjem.
Naj uzrem naravo ob sončnem vzhodu,
naj me listi gozda, voda potoka, čisti zrak hranijo.

.....Glasovi postanejo redka dragocenost:kotaleči kamen,
ki ga je sprožil gams pri prečenju,
krik kavke,
blejanje gorske ovce na strmem pobočju.
Verjamemo,da je ta mogočni,
tihi svet prvi hip marsikomu danes breme.
Preveč smo navajeni bega v hrup,
da ja ne bi prišli do sebe in se ne bi razkrilo,
kar je bilo odrinjeno in se nerešeno zarilo globoko v dušo.
Toda ta veličastni molk je prvo zdravilo,
ki so ga gore pripravile za nas,razdražene,zmedene,
iztirjene in površne ljudi.
Kdor hoče slišati sporočilo gora,
se mora prepustiti temu zdravljenju.
Najbrž ni bilo vzgojno
prizadevanje človeštva še nikoli tako gostobesedno kakor danes.

Iskanje Boga je kot iskanja sonca
z baterijsko svetilko in zavezanimi očmi
sredi jasnega poletnega dne.

Tri največje težave za človeka niso telesne preizkušnje ali intelektualni dosežki, temveč vračanje ljubezni za sovraštvo, vključevanje izključenih in priznanje lastne zmote.

-- Anthony de Mello

(povzetek: Igor Kononenko)

Duhovna zavest je nekaj popolnoma drugega kot zavest, ki verjame v duha. Ne morete biti duhoven in zraven biti musliman, hindujec, krščan ali budist. Opazujte, kaj se v resnici dogaja znotraj vas in kaj okoli vas v kulturi tekmovalnega duha, v kateri živite, v kulturi čaščenja moči, položaja, prevlade, imena, uspeha in vsega mogočega. Ozrite se na celostno polje, ki mu pravite življenje, kjer so v vseh oblikah odnosov nasprotja, ki pogojujejo nasprotnosti, sovraštvo, brutalnost in brezkončne vojne. Mi smo, vsak od nas, odgovorni za vsako vojno zaradi agresivnosti svojih lastnih življenj, zaradi nacionalizmov, svoje sebičnsti, svojih bogov in predsodkov, svojih idealov; zaradi vsega, kar nas razdvaja.

Če pa še cerkveni zgodovinarji in teologi mislijo, da je Jezus krščeval z vodo in postom, je pa res že skrajni čas, da stojči napiše in pojasni, kako je po njegovem videnju Jezus v resnici krščeval, vendar pojdimo najprej na zgodbo, ki sem jo slišal od svojega mojstra Prem Rawata.

Na morju je slabo vreme, veliki valovi in tovorni ladji, na kateri je med drugim tudi dosti krav slabo kaže.

Na ladji je tudi moder mož , ki opozarja posadko naj spremenijo smer vožnje, ker se ladja že preveč nevarno nagiba v bočno smer, da še rešijo ladjo, mornarji se mu pa režijo in mu povejo, da so oni šli že čez tisoč takih neviht in naj se kar lepo pomiri v svoji kabini in za svojo pomiritev spije malo ruma.

Moder mož jih ne posluša, gre na palubo in v zadnjem hipu še skoči v vodo na pravi strani, preden vodni vrtinec ne zavrtinči lomeče se ladje.

Plava z največjo močjo stran od ladje, ker dobro ve, da če ne bo, ga bo vrtinec potegnil nazaj v globino.

Na vsako vprašanje,
ki ga zastaviš,
že veš odgovor.

Človekova osebna življenskost ali vitalnost dobiva svojo hrano in z njo moč od življenskih načrtov in njihove uresničitve. Bolj ko se mu izpolnjujejo življenski načrti, bolj ima voljo do življenja. Življenje teče iz sedanjosti v prihodnost, ne v preteklost. Zato pa tudi nagibe in veselje do življenja lahko dobiva predvsem iz prihodnosti, od tam, kamor je usmerjena. Prihodnost mora biti za človeka nagib, ki ga privlačuje, priteguje in vzpodbuja, ne pa odvrača in straši.

Človek živi od svojih ciljev. Kakor hitro se mu začno cilji rušiti, izgublja svoje veselje in voljo do življenja. Njegova duhovna osebna življenska energija črpa stalno svojo hrano iz načrtov, iz prihodnosti. To ni nobena naravna odtujitev (alienacija) lastnemu bistvu. To je stalno uresničevanje načela naprednosti, ki je usmerjena v prihodnost, v vedno popolnejše prevzemanje tega, kar je bilo samo v mislih in načrtih, samo v prihodnosti, a naj bi čimprej postalo sedanjost, nekaj, kar je bilo prej samo videti, zdaj pa se bo to udejanilo. Čim bolj človek živi od načrtov v prihodnost, tem bolj uresničuje sam sebe, svojo osebno bitnost in resničnost. Njegova smer je stran od odtujitve v vedno popolnejše uresničevanje svoje osebne rasti. Odtujevanje bi bilo, če bi zanikal načrte, bližnje in daljne cilje in jih puščal neuresničene, ker bi se tako odtujeval svojemu bistvu (uresničevanju samega sebe). To velja enako za človeka kot posameznika, kakor za človeštvo kot družbo.