IMMANUEL KANT (1724 - 1804)

Immanuel, profesor na Univezi v Konisbergu, je začetnik in voditelj klasične nemške idealistične filozofije. Njegov nauk imenujemo transcendentalni idealizem, kar pomeni, da je zanj svet objektivno samo v mejah izkustva, medtem ko je za temi mejami transcendentalno idealen, torej dan samo v mislih. Izkustvo je združena dejavnost čutov in razuma, dveh stopenj človeške spoznavne moči. ki jih s pomočjo lastnih \"a priori\" danih form - prostora, časa, vzročnosti, substancialnosti in drugih kategorij urejata in preoblikujeta kaos vtisov, ki jih v naši zavesti zbuja delovanje objektivnega sveta stvari po sebi. Zunaj teh form je načelno svet nespoznaten; o njem ničesar ne vemo in tudi ne moremo vedeti. Torej je metafizika kot znanost o svetu, kakršen je zunaj meja izkustva, ki je možen samo v okviru spoznanja in drugače ga ni mogoče dokazati, npr. obstoj boga ali nesmrtnost duše. Toda človeka, kot nosilca moralnega zakona ga je mogoče prepričati o obstoju boga in nesmrtnosti duše, ker mu ta zakon potrjuje višjemu neumenemu svetu.

Svojo transcendentalno filozofijo je Kant utemeljil v delih Kritika čistega razuma, Kritika praktičnega uma in Kritika razsodne moči. Napisal je tudi Splošno zgodovino narave in teorije neba, v kateri je razložil svojo hipotezo o nastanku Zemlje in nebesnih teles (Kantova kozmogonjiska hipoteza). Odkril je zakon splošne gravitacijre, ki vlada vsem nebesnim telesom v vesolju. Po Kantovi hipotezi je v prazačetku materia našega planetarnega sistema napolnjevala vse področje Sončevega delovanja v obliki kozmičnega prahu, katerega delci so se medsebojno privlačili po načelu gravitacije in to je po Kantu dovolj, da se ustvari svet.

Filozof Immanuel Kant je trdil, da je človek občan dveh svetov. Človek je odprta možnost v nedogled. Poudarjal je filozofijo samostojnosti človeškega razuma, ki se je do najvišjih oblik razvil pri človeku, ki je krona stvarstva. Po Kantovi filozofiji je človek z razumskim ozaveščanjem začel gledati na svet. Njegov cilj je bil, da bi človeštvo doseglo svoj vrh v ultrahumanem območju. Cilj vidi v racionalistični podobi človeka, ki je v sorodu z božanstvom, ki se zlije s svetovno dušo. Imamo dobesedno predhodnika modernega strmljenja z nadčloveškim spoznanjem, ki nam ga je inavguriral. To strmljenje za nadčloveškim spoznanjem se je realiziralo tudi s poleti v vesolje. Vendar človek ne vidi prav nobenega političnega in vesoljnega aparata, ki bi zmogel v tako ustvarjalni in zagnani človeški družbi uveljaviti zdravno človeško pamet. Človeška sreča in prava blaginja ljudstva je dosegljiva samo na črti kvalitativnega oblikovanja družbe, se pravi v redu moralnih človeških vrednot in dolžnosti do njih. Te vrednote zajamčijo ravnovesje v človeku in sil v naravi. Moderna filozofija od Kanta naprej izraža substanci nezaupnico. Potrebna je zavest in doživljanje trajanja in stalnosti. Njegovo trditev, ki jo navaja misel tedna je treba razumeti v tem smislu, da kot moderen filozof se ni strnjal z obstojem substance, temveč z zavestjo substance ali z drugimi besedami bil je sam svoje sreče kovač. Do psihološkega dogajanja pa pridemo samo prek zavesti. Človek svoj zdaj razširja na različne časovne dimenzije. Pri tem pa je vprašanje kdaj se ta zdaj začenja, kako daleč sega in kje se neha. To je človekova zavest, ki jo je Kant zakoličil v domeno lastnega doživljanja in presoje. Iz tega izhaja tudi citirana misel tedna. Bila je prelomnica filozofije, ki sega s svojim pojmovanjem zavesti, ki so ga še nekateri filozofi izpopolnili, v današnji čas.

Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]