....je mogočen harfist gora. Boža grebene in slemena kakor napete strune, v njem pojejo
gozdovi in daljna dolina joče kakor glasbilo.
Južni veter ustavlja, grabi in pospravlja.
Na jugu kopiči gore oblakov nad najvišjimi grebeni in človeka pusti v napetosti, ali bo dež;
na severu trga nebo in v minutah pospravi čad iz gosto naseljene doline.
To je jezdec v divjem diru, brezobziren veliki
čistilec, obseden radikalec.
Ni čudno,da zaradi svojega ognjevitega značaja ni pri vseh priljubljen. Gorska jezera
nenadoma razburka in v grmenju spusti plazove.
Marsikaterim ljudem povzroča stisko in breme, jih hromi in utruja.
Tu in tam kakšnemu bolniku zapoje poslovilno pesem.....
Toda dnevi so ob južnem vetru čudovito jasni.
Nobenega soparnega migljanja ni, nobene
žilave plasti čada in tančice in nobenih zlivajočih se obrisov. Vse je pregledno, ostro in
svetlo v barvah in igri svetlobe in sence.
In s podečimi se oblaki zna slikati kakor nihče.
Vsi od časa do časa potrebujemo čistilnega
viharja, ne samo v gorah in v kotlinah velikih mest.
Potrebujemo ga v zgodovini duha, družbe, v umetnosti in cerkvi, v življenju vsake
družbe in v pokrajini lastnega srca.
Potrebujemo razdobja, ki trgajo in jasnijo, četudi povzročajo nekaj bolečin.
Za njimi bo spet rodoviten dež--kakor po južnem vetru.
Kako so bili ljudje starega Vzhoda modri, ko so
"veter" in "duh" imenovali z isto besedo!