Nahajam se v svoji sobi. Če sem bolj natančen v velikih težavah. Stare rane se spet odpirajo in počasi izgubljam stik z realnostjo. Z delčkom zavesti opazim, da se komaj zavedam okolice. Klečim namreč pred oltarjem svojega Učitelja. Tako hudo mi je, da po licu tečejo debele solze. Tudi Njegovega ljubljenega obraza ne vidim natančno. Končno se malo zberem in pomislim: "Tokrat mi gre pa res hudo za nohte."

Naposled se iz dna srca utrga nemi krik: "Prosim, Sri Babaji, pomagaj mi!!"

To nemo molitev ponavljam kot obseden. Sledi znan občutek stika z Učiteljem. V zavesti se mi pojavi ena sama močna misel, ki izrine vse ostale. Vendar kaj takega nisem pričakoval. Hladna in brezkompromisna zavrnitev: "Pomagaj si sam!!"

Kot bi odrezal se solze ustavijo. Pravi hladen tuš! Kakor svojemu samopomilovanju v bran nemočno izdavim: "Saj ti si vendar moj Učitelj! Mar ni tvoja naloga, da mi pomagaš?!"

Vendar odgovora ni bilo. Ostal sem sam.

Tako ostre zavrnitve nisem doživel še nikoli. Danes se sprašujem, ali me je iz pasivnosti in samopomilovanja predramila prav ta hladna zavrnitev. Mogoče je bilo kaj drugega. Ne vem. Pravzaprav to niti ni tako pomembno. Dejstvo je, da sem si še tisti dan poiskal pomoč in krizo razrešil v nekaj dnevih. Sam.

To je bila, upam, ena zadnjih prelomnic premagovanja moje odvisnosti od drugih in tovrstne pomoči. Da se prav razumemo. S tem mislim na druge ljudi: starše, terapevte in Učitelje in na pomoč od drugih, ki v resnici ni pomoč ampak ego igrice. Kakšna pa je tista prava pomoč, od katere človek ne more postati odvisen?

PREMAGOVANJE ODVISNOSTI

Vsak izmed nas je na nek način odvisen (razen tistih, ki so popolnoma in pravilno razsvetljeni, kot Lord Budha, recimo). Nekateri smo odvisni bolj, drugi manj. Če pa se želimo odvisnosti znebiti, se moramo vprašati od koga smo odvisni, zakaj in kaj nas je pripeljalo do odvisnosti.

Vzroki za kakršnokoli odvisnost so v nas samih VEDNO! V prvi vrsti je to nevoljnost sprejemanja sebe in drugih kot smo in zanikanje svoje svobodne volje. Po domače to pomeni, da se raje poistovetimo z raznimi vlogami in koncepti, kakor pa da smo to, kar pač smo. Raje damo sebe in svoje življenje na razpolago drugim in se delamo nemočne in nebogljene (kakor v mojem primeru iz uvoda), kakor pa da bi se sami potrudili. Tako tlačimo in zanikamo svoj potencial in slepo verjamemo drugim. Tako se do resničnega zadovoljstva zagotovo ne da priti.

Jaz verjamem, da je mera duhovnega napredka prav to, koliko smo odvisni oz. neodvisni od drugih.

DVE VRSTI POMOČI

Vse tehnike in pristope, ki se ukvarjajo s pomočjo ljudem, bi lahko razdelili na dve strani:

- prva zajema pristope, ki ne podpirajo svobodno voljo posameznika in ki ne upoštevajo in spodbujajo uporabo neomajnega potenciala, kar vsak izmed nas je,
- druga stran pa zajema tehnike, ki dajejo poudarek na ozaveščanju tega potenciala (Kdo in kaj smo?!) in ki osvobajajo in spodbujajo svobodo izbire.

Razlika med tema stranema je več kot očitna. Medtem, ko prva podpira posameznikovo izogibanje prevzemanja odgovornosti zase in se ukvarja le z posledicami oz. s težavami in nevednostjo samo, se druga stran ukvarja z VZROKI za težave in nevednost. Na kateri strani ste vi?

RESNIČNA POMOČ

Ob kakšni pomoči zares lahko napredujemo? Način pomoči iz naslednjih dveh primerov, po moji izkušnji, ne pelje k sreči.

Pred leti sem plaval (bolje rečeno se utapljal) v vodah okultizma. Kabala, sveče, rituali pentagrama, astralna projekcija in tarot karte. Točno se spominjam, kako sem izbiral oz. iskal dekle s pomočjo kart. (!) O mojem življenju so odločale karte!?! (oz. arhetipi, podzavest, ne vem več). V resnici pa sem se počutil preveč nemočnega in razvrednotenega, da bi sploh pomislil, da bi sam pogledal vase in si zaželel npr. dekle, ki bi me imelo rado.

Naslednji primer navajam zato, da lažje razmejim svoje poglede na pomoč in nepomoč, ne pa ker bi mislil, da je znanost astrologije zgrešena. S prijateljem sva govorila o problemih v življenju. Omenil je, da se z astrološkimi prijemi lahko razrešijo tudi problemi. Seveda se lahko. Zakaj ne. Na moje pomisleke in pripombo, da se je bolje zanašati nase, kakor pa na zvezde, pa je odgovoril: "Ja, saj te zvezde si ti!" Takrat se mi je posvetilo: lažje se je poistovetiti z raznimi koncepti, (v tem primeru z zvezdami in položaji planetov), kakor pa stati gol pred resničnostjo! Ob tem mi prihaja na misel pregovor: "Človek, ki strmi v zvezde, stopi v vsako cestno lužo."

Seveda ima vsak posameznik pravico, da izbere kakršnokoli pomoč. Iz mojega vidika pa je prava pomoč tista, ki mi pomaga živeti čimbolj spontano in neobremenjeno. Brez raznih kompliciranih postopkov procesiranja emocij, na primer. Kadar mi je hudo, se razjokam in če sem jezen, pošljem druge k vragu. Zakaj naj bi sebe omejeval z bojaznijo pred Mojstri ali z angelskimi kartami na dosegu roke?

Kadar potrebujem pomoč od zunaj (kar se zgodi prav pogosto) vedno pazim, da ne nasedam raznim samozvanim mojstrom in terapevtom in si poiščem pomoč pri nekomu, ki mi bo pomagal, da si SAM pridem na čisto in da SAM razrešim svoj problem. Brez sugestij, moralnih pridig in "vodstva iz višjih nivojev". Tako lahko zares napredujem. To je zame resnična pomoč: pomagati bodočemu ribiču, da se sam nauči loviti ribe. Od take pomoči ni mogoče postati odvisen.

Kaj pa je pomoč za vas?

edmond c.
www.insamadhi.com