Verouk in domovinska vzgoja malo širše

Zahteve po uvedbi verouka in domovinske vzgoje v osnovne šole so povod za številne razprave. Moje razmišljanje ne vodi v "za" ali "proti", marveč k vsebini obeh predmetov.

Svet je že dolgo razdeljen na religiozne, politične in ozemeljske koščke. Napetosti med različnimi veroizpovedmi naraščajo. Zanimivo je, da je največ trenj med pripadniki judovskih, katoliških in muslimanskih skupnosti, ki imajo iste korenine t.i. Abrahamovega rodu. Sprte strani se za prevlado v svetu medsebojno bojujejo z večjim ali manjšim fanatizmom. Bog, kot ga poznamo iz stare zaveze, izbere eno ljudstvo in drugo iztrebi, ene blagoslovi in druge prekolne. Svojim častilcem nalaga, da se borijo za "pravo vero" in uničijo pogane ali molijo za njihovo spreobrnitev.

Zares hvala vsemogočnemu, da je pred dvema tisočletjema poslal človeštvu mojstra ljubezni in modrosti, Jezusa iz Nazareta. Ta je s svojim življenjem, vzorom in učenjem postavil nov temelj vere, novo zavezo med Bogom in človekom, ki temelji na ljubezni, bratski povezanosti in upanju. Vsi smo otroci istega očeta, ki nas neizmerno ljubi, in dokler trpi en sam naš brat, tudi mi ne bomo srečni. Toliko svetlobe tedanji čas ni mogel prenesti in zgodilo se je, kar je bilo pisano.

Pa vendar je Kristusova žrtev seme novim rodovom, ko naj bi boj, meščevanje in pohlep zamenjali mir, odpuščanje in radodarnost. To pa so vrednote, ki se rodijo v srcu in jih je potrebno negovati in zalivati. Kako narediti boljšega človeka, ga prečistiti in napojiti pri studencu, od koder izvirajo vse religije sveta - to naj bo predmet verouka. Kajti Kristosov nauk nima nič skupnega z organizacijo, ki se bori za številčnost članstva, politično moč in posvetno premoženje.

Učenja, kako transformirati svojo nižjo naravo v božansko bitje luči, pa ne vsebuje samo Biblija, o tem govorijo tudi svete knjige in spisi različnih narodov. Velikani modrosti so v različnih časih, na različnih koncih Zemlje učili, da so ljubezen, mir, nenasilje edine poti, ki peljejo k preobrazbi.

Tako nauk o veri ne more mimo indijskih ved, preroka, ki uči o najvišjem, mimo modrega Lao Ceja, sočutnega princa Bude. Danes je človeštvo skupni dedič tega duhovnega bogastva, ki je kazalo pot v temnih obdobjih zgodovine. In kot pravi moj ljubljeni učitelj: Je samo ena kasta, kasta človeštva, je samo en jezik, jezik srca, je samo ena vera, vera ljubezni, in je samo en Bog, a ta je vseprisoten...

Povedano velja tudi za predmet domovinske vzgoje. Res je, da narod, ki izgubi svoje korenine, izgubi vse. Naše korenine pa niso izključno zakarpatske ali karantanske, so tudi keltske, venetske, pa delno germanske in latinske, ob močnih vplivih Orienta z juga.

Domovina ni samo pravna, državna ali geografska forma, je predvsem pokrajina s svojimi vodami, gorami, gozdovi in svojimi prebivalci in se ne konča z državno mejo. Domovina je zgodovina, umetnost, verovanje in etika določenega kraja, povezanega s celotnim planetom. Kdo je bolje poznal, ljubil in spoštoval deželo očetov kot Indijanci, ki so nam, belim bratom, sporočali, da ne morejo prodati modrine neba. Kdo je bolj mirno poslušal njene sanje kot avstralski domačini, ki jutro začnejo z molitvijo: "Hvala za čudovito deželo, za življenje samo in naj se vse dogaja v skladu s kozmično voljo."

Ljubim to deželo, v kateri sem rojen, ljubim njene ljudi ter poskušam stopati po Jezusovi poti - pa mi je biti Slovenec ali katolik mnogo pretesno.

Borut Falež