Draga Ana,

Na misel mi je ta trenutek prišla zgodba, ki jo bom napisala.

Svojo pot začutiš v sebi, v svojem srcu. Izbereš jo zato, ker tej poti zaupaš, ker veš, da je tvoja prava vodnica. Ta pot se ti ob pogledu nanjo nasmehne in te zvabi. Niti sama ne veš zakaj si jo izbrala. Le v sebi občutiš, da je prava. Poti ne smeš nikoli izbrati, če na njenem koncu ne vidiš cilja, ki bi te razveselil in osrečil. Ti si ga videla in občutila veselje.

Cilj je tista točka, ki te zvabi in cilj se ti mora od daleč nasmehniti. Pogosto niti ne vidimo obraza svojega cilja, ki smo si ga izbrali. O njem le sanjamo. In pot te mora vselej voditi do uresničitve tvojih sanj.

Zgodi se, da si na tej poti tako zasanjana in očarana nad njeno lepoto, da se ob njenih stezicah ustaviš in se zagledaš
v cvetje, ki je ravnokar odprlo svoje cvetoče čaše. Tedaj se ustaviš in globoko vdihneš ta prečudoviti vonj. Nato vzameš svoj fotogtafski aparat in cvetje poslikaš in ga še na sliki občuduješ. Zgodi se, da se od te stezice, njenega cvetja, livade, ki ga obdaja in gaja ob jezercu ne moreš več ločiti. Nato se odpraviš po svoji poti nazaj domov. Doma poskrbiš, da si nabaviš deske in odhitiš v prečudoviti kraj, ki si ga odkrila na svoji poti in si postaviš klopco. Na njej sediš nekaj časa in uživaš lepote. Nato se sped odpraviš po svoji poti domov in si nabaviš matrial za postavitev hišice. Se vrneš in si postaviš hišo. V njej prebivaš sama, vendar nekega dne opaziš, da se po tvoji poti približuje mladenič in ko pride do hiše, te pozdravi in prijazno spregovori. Rodila se je ljubezen. Na svet so prihajali otroci, vendar ti še nisi pozabila na svoj končni cilj, ki te je čakal na koncu tvoje poti, ki se ti je v začetku nasmehnila. Radovednost te žene naprej. In ob poti zagledaš slikarsko akademijo. In ker si vedno ljubila slikanje, se vpišeš, dokončaš študij in ustvarjaš. Vendar tvoja pot se ti še naprej nasmiha in spoznaš, ta je pot, ki si jo s srcem izbrala s teboj prijazna in ljubezniva. Zaupala si svojemu srcu!

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]