Reinkarnacija pomeni ponovno utelešenje. Današnji človek, ki ne razmišlja o reinkarnaciji, je zagotovo voljna žrtev religioznega mišljenja. Kaj se misli s tem? Po religioznem mišljenju in dojemanju naj bi eno samo življenje odločilo, ali bo nekdo dosegel pot v nebesa ali ne. To pa je v nasprotju z resnico. Človek, ki seboji, da ima eno samo življenje, je nagnjen k veri v dogme.
Vemo, da imamo ljudje različne usode. To je tako. Vendar pa so razlike od človeka do človeka preveč očitne. Nekdo se rodi zdrav, močan, inteligenten, drugi pa je pravo nasprotje. Če, bi recimo, odločalo eno samo življenje, bi se morali vsi ljudje roditi v enakih pogojih, kajti v nasprotnem Bog ne bi bil pravičen, ljubeč, bil bi celo okruten in kje bi bila tu božja pravičnost in ljubezen?
Če je Bog pravičnost in ljubezen, če ste seveda, v to notranji prepričani, potem moramo zaradi različnosti usod reinkarnacijo sprejeti kot dejstvo!
V današnjih Zahodnih veroispovedih prevladuje mnenje, da je pojmovanje ponavljajočih se inkarnacij predvsem orientalistična razlaga. Vendar temu ni tako, kajti dokazljivo je, da je v prvih 600 letih n.št. ponovna inkarnacija veljala tudi v krščanstvu. O tem so učili mnogi cerkveni možje. Šele leta 535 so na koncilu v takratnem Konstantinopolisu nauk o reinkarnaciji zaradi političnih razlogov odstranili iz krščanstva.
Kdor je od takrat naprej poučeval nauk o reinkarnaciji, je bil proglašen za heretika, krivoverca. S tem, ko je bil iz krščanstva odstranjen nauk o ponovnem rojstvu, je bila storjena velika napaka.
Pa vendarle se da to razmeti tudi drugače, kajti zgolj vera v ponovno rojstvo ne prinaša dokončne odrešitve. Prav nasprotno, saj mnogi Vzhodni načini učenja učijo, da se osebnost ponovno reinkarnira. Taka dogmatična vera pa je velika nevarnost za resnično izkustveno pot človeka. Zaradi pomanjkljive aktivnosti in zmotnega zanikanja realnosti na tej osnovi zunajnega verovanja lahko življenje okameni. Eno celotno življenje je potem zaman.
Reinkarnacija je torej dejstvo! Je nujen zakon na krožnem potovanju človeka, da izkustveno spozna pot in s tem stalno spreminjanje ter razgrinjanje svoje božanske zavesti ter sposobnosti spoznanja. Cilj človeka je vrnitev v Božje kraljestvo ali nirvano budistev v njegov duhovni izvirni dom. To je potem vstajenje. Jezus Kristus je dejal:\" V hiši mojega Očeta je še veliko bivališč, grem, da vam jih pripravim!\"
O reinkarnaciji govori Jezus Kristus v Mat. 17, 10 - 13:
\" Zakaj pismouki govorijo, da mora prej priti Elija?\" Odgovoril je:\" Elija je res prišel in bo vse obnovil. Toda povem vam - Elija je že prišel, a ga niso prepoznali, temveč so storili z njim, kar so hoteli. Tako bo tudi Sin človekov trpel od njih:\"
Tedaj so učenci razumeli, da jim govori o Janezu Krstniku.
Giordano Bruno ( 1584 ) pravi o reinkarnaciji;\" Ko sem, kot rečeno, ostal v nebeških področjih, kot Pegaz, se je včasih zgodilo, da sem občutil veliko veselje ob misli, da bi se ponovno spustil na nižja področja. Omamljen od nektarja in gnan od usode sem se napotil na Zemljo, da sem se enkrat udinjal kot filozof, drugič kot pesnik ali celo učitelj. Ko sem se potem vrnil v nebeška bivališča, sem svoje izkušnje popisal v knjigi, tako da je nastala cela knjižnica, ki sem jo zapustil, ko sem spet nekaj časa bival na Zemlji. Zelo nenavadni so moji zemeljski spomini na življenje v času Filipa Makedonskega ( 336-359 pr. n.št. ), ko sem se pod njegovo vladovino inkarniral kot neki Nichomachus.\"
S to briljantno samoumevnostjo, ki je bila za tiste čase nekaj izrednega, je Bruno prikazal nauk o reinkarnaciji. In izpeljal je konkretne pomene preteklih inkarnacij. Tu ni govora o prenosu shranjenih informacij od njegovih prednikov ali da bi on prenašal le te na potomstvo. Njegov nesmrtni božanski duh je, kot je razvidno iz povedanega uporabljal različne osebnosti v različnih obdobjih in z različnimi nameni.
Miran.

[ Odgovori na to | # ]