Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Vse, kar Indijanec dela, se razkriva v podobi kroga. V krogu utripa moč sveta. Vse teži za tem, da se uvije v krog. Takrat, ko smo bili srečno in čvrsto ljudstvo, nas je krepila moč svetega obroča. Dokler je bil sklenjen, nepoškodovan, je bilo ljudem dobro. Cvetoče drevo je stalo v njegovem središču in hranile so ga vse štiri strani neba. Vzhod je prinašal mir in svetlobo, jug je razširjal toploto, zahod je pošiljal dež, sever z ledenimi viharji pa nam je podarjal vztrajnost in moč.
V krogu se dopolni vse, kar se na svetu dogaja. Nebo je okroglo in slišal sem, da je zemlja okrogla, da je kot žoga, in njej so podobne tudi zvezde. V silni moči se vrtinči veter. Ptice spletajo okrogla gnezda, ker je njihova vera podobna naši. Okrogla sta sonce in luna. V neprekinjenem krogu vzhajata in zahajata.
V ponavljajočem se zaporedju prihajajo in odhajajo letni časi. Krožnemu toku sledi življenje, od otroštva do otroštva. Naša bivališča so bila okrogla kot ptičja gnezda, postavljena v krogu, v obroču našega ljudstva, gnezdo iz mnogih gnezd, v katerem smo negovali in vzgajali otroke – po volji Velikega duha.
Hekaka Sapa
Pojasnilo: tipi je značilna oblika šotora prerijskih Indijancev. Indijanska filozofija kroga je močno vplivala na izobraževalni sistem novih indijanskih šol; cilj je celostno razumevanje vzgoje. Prerija je francoska beseda in pomeni travnik – velika travnata ravnina, ki jo na zahodu omejujejo Rocky Mountains. Bila je pašnik neštetih bizonjih čred.
iz knjige: Ali veš, da drevesa govorijo
Modrost Indijancev
poslovenil Ivan Sernec
povzeto iz predgovora k slovenski izdaji in uvoda knjige 'Ali veš, da drevesa govorijo'
(Modrost Indijancev - poslovenil Ivan Sernec)
Katedrale duha, v katerih so se rojevala videnja prvih in pravih Američanov (Indijancev), so bile preveč prostrane, da bi jih lahko omejili z opeko ali zidovi. 'Velika skrivnost' ali 'Veliki duh' je Stvarnik, ki je v vsem prisoten, in Indijanci so prepričani, da so z vsakim dihom deležni njegovega življenja in njegove moči. Indijanska ljudstva severne Amerike imajo živ in neposreden holistični odnos do stvarstva, do vsega bivajočega. Njihove duhovne tipalke pa segajo še dalje, do samega 'Svetega obroča', v katerem živi modrost resnično človeške kulture sožitja.
torek, 9. marec 2004 @ 06:19 CET
Uporabnik: titanic
Velikokrat vsak izgovori te besede ali se vpraša v mislih in tehta o vrednosti. Seveda vsaka stvar ima svojo ceno. Gremo v trgovino, kupimo stvari, ki jih potrebujemo ali pa mislimo, da jih potrebujemo. Že si stvar močno želimo, se v mislih prepričamo, da je to že naša potreba. Če znamo tako spretno manipulirati s svojimi čustvi, željami in potrebami, se lahko naučimo tudi obratno. Te stvari ne potrebujem, te stvari si ne želim, ker…..
Za vsako stvar, ki jo dobimo v trgovini, potrebujemo denar. Kaj pa za stvari, ki se jih ne dobi v trgovini?
Koliko stanejo stvari, ki se ne dajo kupiti za denar?
Koliko moramo »vložiti« truda, poštenosti, dobrote, ljubezni in miru za stvari, ki niso na prodaj, pa si jih tako močno vsak želi?!
»Stvari«, ki se ne dajo dobiti v trgovini, mislimo, da se dobijo zastonj, da nam pripadajo in da mogoče celo – so naše.
Veliko norosti je v vaši tako imenovani civilizaciji. Kot norci drvite beli ljudje za denarjem, dokler ga nimate toliko, da vam ga v prekratkem življenju ne uspe porabiti. Ropate gozdove, zlorabljate zemljo, zapravljate njena bogastva, kot da ste poslednji rod, ne mislite na potomce, ko bodo vse to prav tako potrebovali. Govorite o boljšem svetu jutri, medtem pa gradite bombe, da bi razdejali svet danes.
Angeli so božji sli. Ljudem oznanjajo božjo besedo, naznanjajo jim božjo bližino, ki jim pomaga in jih ozdravlja. Posegajo v njihovo življenje, varujejo jih na njihovih poteh in jim govorijo v sanjah. Angeli so sli neke druge, globlje resničnosti. To so podobe našega hrepenenja po varnosti in domovini, po lahkotnosti in veselju, po živahnosti in ljubezni. Povezujejo nebo in zemljo. Odpirajo nam nebesa in dajejo našemu življenju nebeški sijaj.
ponedeljek, 8. marec 2004 @ 07:22 CET
Uporabnik: ana
Dandanes se v nekaterih družinah dogovorijo, da si ne bodo ničesar več podarjali, ker imajo pač že vsega dovolj. V tem je gotovo nekaj zdravega. Vendar pa obstaja tudi takšna askeza glede daril, ki je samo odraz pomanjkanja fantazije. Medsebojno obdarovanje je izraz ljubezni in živih vezi.
Pri podarjanju izražamo, da smo obdarjeni tudi sami. Nemška beseda 'schenken' (slovensko pogovorno šenkati = podariti) pomeni prvotno 'dati nekomu piti'. Drugemu, ki je žejen, torej nekaj natočimo, da se odžeja. Kdor ne čuti žeje, mu pač ne bomo ničesar natočili. Danes mnoge ljudi ne žeja več po sladkarijah ali po vinu, po oblekah ali gospodinjskih napravah, da bi si želeli takih daril. Kajti tega ima večina že dovolj.
Vsakogar od nas pa žeja po ljubezni, po pozornosti, po naklonjenosti, po spoštovanju. Tako si danes pač večina želi darila, ki je izraz ljubezni. Kadar položim v darilo svoje srce, tedaj se bo dotaknilo drugega in potešilo njegovo žejo.
ponedeljek, 8. marec 2004 @ 06:22 CET
Uporabnik: ana
Ne moremo spoznati samega sebe, če se ne ljubimo. Samo ljubezen nam omogoča, da prodremo globlje vase in spoznamo, kdo v resnici smo. Ljubiti samega sebe je nekaj drugega, kot vrteti se okrog samega sebe.
nedelja, 7. marec 2004 @ 21:22 CET
Uporabnik: stojči
Pozitivni, ali negativni nameni, so samo serijski izdelki glave in nikoli srca, kjer je prava vera,
ali pravo zaupanje,
res doma.
Ali drugače rečeno:
prava vera,
ne potrebuje nobenih misli,
ampak samo občutke,
tvojega in mojega srca.
K velikemu starogrškemu modrecu Sokratu je prišel mladenič, ki je želel vedeti vse, kar je vedel Sokrat. Ta ga je povabil k reki in sedla sta na breg poleg nje. In kar naenkrat je Sokrat mladeniča zagrabil za vrat in mu potisnil glavo pod vodno gladino. Mladenič se je otepal na vse kriplje, a Sokrat ni popustil prijema. Ko je bil mladi mož tik pred tem, da se utopi, ga je Sokrat potegnil iz vode in ga položil na breg. Ko je mladenič izbljuval vodo in se izkašljal, je vprašal modreca, zakaj ga je želel utopiti. Sokrat ga je vprašal:
»Kaj si si najbolj želel, ko si imel glavo pod vodno gladino?«
Mladenič je seveda odgovoril:«Zraka, kaj pa drugega.«
Sokrat mu tedaj odvrne:«Nikoli ne pomisli na to, da modrost lahko dosežeš zlahka. Ko si boš učenja zaželel tako močno, kot si si želel dihati pod vodno gladino, takrat šele pridi k meni po znanje.«
Nauk zgodbe: Nič pomembnega v življenju se ne da dobiti na lahek način. Za vse se je treba truditi. In imeti močno željo po tem.
Poznam mnogo ljudi, ki se usmiljeno zavzemajo za bolne in osamljene, sami s seboj pa ravnajo skrajno neusmiljeno. Takšna neusmiljenost do samega sebe bo izmaličila tudi pomoč drugim. V mojo ljubezen se bo prikradla zahteva po posedovanju. Jezil se bom, ker moja nadvse velika ljubezen ni plačana. Da bi drugega res iz srca ljubil, da bi zanj ali zanjo imel sočutno srce, moram najprej priti v stik s svojim srcem, najprej se moram s srcem obrniti k vsemu ubogemu nesrečnemu v sebi. Tedaj drugih ne bom obsojal, ampak jih bom prav z vsem, kar je v njih nesrečnega, razklanega, bednega in neuglednega, sprejel v svoje srce. Tedaj jim moja pomoč ne bo vzbujala slabe vesti. Nasprotno, v mojem srcu bodo našli prostor in domovino.
Spraviti se sam s seboj pomeni: sprijazniti se s seboj, sprejeti se takšnega, kakršen si postal. Poravnati spor med različnimi potrebami in željami, ki me pehajo sem in tja. Odpraviti razkol, ki je nastal v meni med mojo idealno podobo in stvarnostjo. Pomiriti svojo razrvano dušo, ki se vedno znova upira resničnosti. In pomeni poljubiti to, kar mi je še posebno težko, svoje napake in slabosti. Nežno moram ravnati sam s seboj, še zlasti s tem, kar je v nasprotju z mojo idealno podobo.
Skrbeti in živeti moramo drug za drugega. Zato se pred vsako odločitvijo vprašamo, kakšne bodo njene posledice za kasnejše čase in ali bo prihajajoči generaciji koristila ali škodovala. Mučimo se na poljih, saj živimo od njihovih sadov; prav tako moramo prevzeti nase trud in skrb za ljudi, ki živijo z nami – kajti tudi njihovo življenje je del našega življenja.
Carol Cornelius
Pojasnilo: Carol Cornelius, Indijanec iz plemena Mohawk (Irokezi), je gornji tekst objavil v časopisu Akwesasne Notes.
Irokezi živijo v rezervatih države New York in Kanadi. Njihove žene so imele poseben ugled; skrbele so za polja. Irokezi so bili uspešni kmetovalci. Gojili so 15 vrst koruze in 60 vrst fižola in bučnic. Gradili so dolge hiše, v njih pa je živelo po več družin. Te žene so imele velik vpliv v življenju plemena, volile so mirovnega poglavarja naselbine, lahko pa ga tudi odstavile, če ni dobro opravljal službe. Mirovni poglavarji so oblikovali plemenski svet, najvišji organ oblasti.
iz knjige: Ali veš, da drevesa govorijo
Modrost Indijancev
poslovenil Ivan Sernec
Kadar smo popolnoma zatopljeni v dani trenutek, se preteklost in prihodnost zlijeta v eno. Molče se lahko skušam ves potopiti v ta trenutek. Tedaj se v meni porodi slutnja, da sta čas in večnost eno. Najgloblja skrivnost časa je, da večnost sama vdira v naš čas, tako, da v nekem trenutku čas preneha teči in se zdi, kot da bi se ustavil. Tedaj zaslutimo, da sta nebo in zemlja eno, čas in večnost, Bog in človek.
Angelus Silesius je to izkušnjo nepozabno izrazil takole:
»Čas je kot večnost in večnost kot čas,
zato ti sam pač ne narediš nobene razlike.
Jaz sam sem večnost, in ko zapustim čas,
se združim z Bogom in Bog z menoj.«
Brat, ti praviš, da je le ena pot, Velikega duha častiti in mu služiti. Mi te ne razumemo, brat. Nam so povedali, da je bila tvoja vera podarjena vašim prednikom in je od takrat prehajala od očeta na sina. Tudi mi imamo vero, ki je bila našim očetom podarjena in je prešla na nas, njihove otroke. Tako častimo Velikega duha. Naša vera nas uči, da moramo biti za vsak prejeti dar hvaležni; uči nas, da moramo biti enotni in se med seboj ljubiti. Nikoli se ne prepiramo o verskih vprašanjih, kajti vera je osebna in se tiče Velikega duha – nikogar drugega ne.
Brat, nočemo ti jemati tvoje vere, ali jo celo uničiti; le svojo hočemo obdržati in se je radovati.
Red Jacket
Pojasnilo: Sa-Go-Ye-Wat-Ha, bolj znan pod psevdonimom Red Jacket, je živel okoli l. 1756 do 1830. Njegovo ljudstvo Seneca je bilo vključeno v irokeško zvezo držav. Red Jacket se je imel za govornika. Ko je leta 1805 prišel laični krščanski pridigar na področje Irokezov, je prišlo do zborovanja indijanskih poglavarjev, na katerem je na nagovor pridigarja Red Jacket odgovoril z velikim govorom. V govoru je navedel razloge, zakaj odklanja vero belega človeka. Ko je zatem pridigarju ponudil roko, jo je ta osorno odmaknil.
iz knjige: Ali veš, da drevesa govorijo
Modrost Indijancev
poslovenil Ivan Sernec
Če ne dopustiš, da bi ti srce otrdelo, če izkazuješ soljudem kaj prijaznosti, ti bodo odgovorili z naklonjenostjo. Podarili ti bodo prijazne misli. Če pomagaš mnogim ljudem, te bo spremljalo mnogo dobrih misli. Naklonjenost ljudi je več vredna kakor bogastvo.
Vedremu človeku ne moreš vliti strahu v kosti. Trden, uravnovešen je. In tako ga ne more nič vreči iz tira. Ko se pogovarjaš z vedrim človekom, se razvedri tudi tvoja notranjost, nenadoma gledaš na lastno življenje in svojo okolico z drugačnimi očmi. Bližina vedrega človeka ti dobro dene. Saj veš, kako moreči so lahko ljudje, ki vse gledajo skozi temna očala, ki so osredotočeni le na slabe strani in jih tudi povsod odkrivajo. Veder človek te razvedri. Nenadoma se čutiš lahkega. Zato ti želim, da bi srečal veliko angelov vedrine.
Veliko je napisanega o moči izgovorjene besede, kajti beseda je zvočno orodje, s katerim gradimo svoj svet. Bolj ko se držimo svoje besede, bolj bomo močni in ustvarjalni. Če govorimo, kar mislimo, in če mislimo, kar govorimo, bodo naše besede postali zidaki pozitivnega življenja.
Če si izberemo, da bomo živeli koristno življenje v skladu z življenjskimi pravili, ki se jih potem tudi držimo, smo se odločili za pomembno božjo službo v korist drugih. Kadar imamo svoje delo radi in ga opravljamo z mislijo na to, da naj služi tudi drugim, opravljamo božjo službo.
Kadar sanjamo o otroku, je to vedno prispodoba, da v nas raste nekaj novega. To je nepopačena in prvobitna podoba, ki si jo je o nas zamislil Bog. Včasih sanjamo, da držimo v rokah ranjenega otroka ali da nam otrok pade iz rok. Ali pa, da pozabimo nanj in ga pustimo nekje samega. Sanje nas hočejo opozoriti, naj skrbneje in bolj zavestno ravnamo z otrokom v sebi. Zaslutimo, kdo smo. Vendar pa kljub temu spet zapademo v stare vloge in vzorce. Prizadenemo otroka v sebi.
Otrok v sanjah je tudi simbol novega začetka.
ponedeljek, 1. marec 2004 @ 06:57 CET
Uporabnik: Nara
Sledi odlomek iz pisma poglavarja plemena Duwamish predsedniku ZDA Benjaminu Franklinu iz leta 1855, ko so belci hoteli od Indijancev kupiti plemensko zemljo:
Kako lahko prodate ali kupite nebo, toplino zemlje? Ta ideja nam je tuja. Saj ne posedujemo svežine zraka ali bistrine vode, kako naj jo torej kupite od nas?
NE ZAMUDITE
Vse, kar Indijanec dela, se razkriva v podobi kroga. V krogu utripa moč sveta. Vse teži za tem, da se uvije v krog. Takrat, ko smo bili srečno in čvrsto ljudstvo, nas je krepila moč svetega obroča. Dokler je bil sklenjen, nepoškodovan, je bilo ljudem dobro. Cvetoče drevo je stalo v njegovem središču in hranile so ga vse štiri strani neba. Vzhod je prinašal mir in svetlobo, jug je razširjal toploto, zahod je pošiljal dež, sever z ledenimi viharji pa nam je podarjal vztrajnost in moč.
povzeto iz predgovora k slovenski izdaji in uvoda knjige 'Ali veš, da drevesa govorijo'
Velikokrat vsak izgovori te besede ali se vpraša v mislih in tehta o vrednosti. Seveda vsaka stvar ima svojo ceno. Gremo v trgovino, kupimo stvari, ki jih potrebujemo ali pa mislimo, da jih potrebujemo. Že si stvar močno želimo, se v mislih prepričamo, da je to že naša potreba. Če znamo tako spretno manipulirati s svojimi čustvi, željami in potrebami, se lahko naučimo tudi obratno. Te stvari ne potrebujem, te stvari si ne želim, ker…..
Danes sem zaljubljena v življenje.
Veliko norosti je v vaši tako imenovani civilizaciji. Kot norci drvite beli ljudje za denarjem, dokler ga nimate toliko, da vam ga v prekratkem življenju ne uspe porabiti. Ropate gozdove, zlorabljate zemljo, zapravljate njena bogastva, kot da ste poslednji rod, ne mislite na potomce, ko bodo vse to prav tako potrebovali. Govorite o boljšem svetu jutri, medtem pa gradite bombe, da bi razdejali svet danes.
Angeli so božji sli. Ljudem oznanjajo božjo besedo, naznanjajo jim božjo bližino, ki jim pomaga in jih ozdravlja. Posegajo v njihovo življenje, varujejo jih na njihovih poteh in jim govorijo v sanjah. Angeli so sli neke druge, globlje resničnosti. To so podobe našega hrepenenja po varnosti in domovini, po lahkotnosti in veselju, po živahnosti in ljubezni. Povezujejo nebo in zemljo. Odpirajo nam nebesa in dajejo našemu življenju nebeški sijaj.
Pri podarjanju izražamo, da smo obdarjeni tudi sami. Nemška beseda 'schenken' (slovensko pogovorno šenkati = podariti) pomeni prvotno 'dati nekomu piti'. Drugemu, ki je žejen, torej nekaj natočimo, da se odžeja. Kdor ne čuti žeje, mu pač ne bomo ničesar natočili. Danes mnoge ljudi ne žeja več po sladkarijah ali po vinu, po oblekah ali gospodinjskih napravah, da bi si želeli takih daril. Kajti tega ima večina že dovolj. 
K velikemu starogrškemu modrecu Sokratu je prišel mladenič, ki je želel vedeti vse, kar je vedel Sokrat. Ta ga je povabil k reki in sedla sta na breg poleg nje. In kar naenkrat je Sokrat mladeniča zagrabil za vrat in mu potisnil glavo pod vodno gladino. Mladenič se je otepal na vse kriplje, a Sokrat ni popustil prijema. Ko je bil mladi mož tik pred tem, da se utopi, ga je Sokrat potegnil iz vode in ga položil na breg. Ko je mladenič izbljuval vodo in se izkašljal, je vprašal modreca, zakaj ga je želel utopiti. Sokrat ga je vprašal:
Poznam mnogo ljudi, ki se usmiljeno zavzemajo za bolne in osamljene, sami s seboj pa ravnajo skrajno neusmiljeno. Takšna neusmiljenost do samega sebe bo izmaličila tudi pomoč drugim. V mojo ljubezen se bo prikradla zahteva po posedovanju. Jezil se bom, ker moja nadvse velika ljubezen ni plačana. Da bi drugega res iz srca ljubil, da bi zanj ali zanjo imel sočutno srce, moram najprej priti v stik s svojim srcem, najprej se moram s srcem obrniti k vsemu ubogemu nesrečnemu v sebi. Tedaj drugih ne bom obsojal, ampak jih bom prav z vsem, kar je v njih nesrečnega, razklanega, bednega in neuglednega, sprejel v svoje srce. Tedaj jim moja pomoč ne bo vzbujala slabe vesti. Nasprotno, v mojem srcu bodo našli prostor in domovino.
Spraviti se sam s seboj pomeni: sprijazniti se s seboj, sprejeti se takšnega, kakršen si postal. Poravnati spor med različnimi potrebami in željami, ki me pehajo sem in tja. Odpraviti razkol, ki je nastal v meni med mojo idealno podobo in stvarnostjo. Pomiriti svojo razrvano dušo, ki se vedno znova upira resničnosti. In pomeni poljubiti to, kar mi je še posebno težko, svoje napake in slabosti. Nežno moram ravnati sam s seboj, še zlasti s tem, kar je v nasprotju z mojo idealno podobo. 
Skrbeti in živeti moramo drug za drugega. Zato se pred vsako odločitvijo vprašamo, kakšne bodo njene posledice za kasnejše čase in ali bo prihajajoči generaciji koristila ali škodovala. Mučimo se na poljih, saj živimo od njihovih sadov; prav tako moramo prevzeti nase trud in skrb za ljudi, ki živijo z nami – kajti tudi njihovo življenje je del našega življenja.
Kadar smo popolnoma zatopljeni v dani trenutek, se preteklost in prihodnost zlijeta v eno. Molče se lahko skušam ves potopiti v ta trenutek. Tedaj se v meni porodi slutnja, da sta čas in večnost eno. Najgloblja skrivnost časa je, da večnost sama vdira v naš čas, tako, da v nekem trenutku čas preneha teči in se zdi, kot da bi se ustavil. Tedaj zaslutimo, da sta nebo in zemlja eno, čas in večnost, Bog in človek.
Brat, ti praviš, da je le ena pot, Velikega duha častiti in mu služiti. Mi te ne razumemo, brat. Nam so povedali, da je bila tvoja vera podarjena vašim prednikom in je od takrat prehajala od očeta na sina. Tudi mi imamo vero, ki je bila našim očetom podarjena in je prešla na nas, njihove otroke. Tako častimo Velikega duha. Naša vera nas uči, da moramo biti za vsak prejeti dar hvaležni; uči nas, da moramo biti enotni in se med seboj ljubiti. Nikoli se ne prepiramo o verskih vprašanjih, kajti vera je osebna in se tiče Velikega duha – nikogar drugega ne.
Sreča je,
Če ne dopustiš, da bi ti srce otrdelo, če izkazuješ soljudem kaj prijaznosti, ti bodo odgovorili z naklonjenostjo. Podarili ti bodo prijazne misli. Če pomagaš mnogim ljudem, te bo spremljalo mnogo dobrih misli. Naklonjenost ljudi je več vredna kakor bogastvo.
Vedremu človeku ne moreš vliti strahu v kosti. Trden, uravnovešen je. In tako ga ne more nič vreči iz tira. Ko se pogovarjaš z vedrim človekom, se razvedri tudi tvoja notranjost, nenadoma gledaš na lastno življenje in svojo okolico z drugačnimi očmi. Bližina vedrega človeka ti dobro dene. Saj veš, kako moreči so lahko ljudje, ki vse gledajo skozi temna očala, ki so osredotočeni le na slabe strani in jih tudi povsod odkrivajo. Veder človek te razvedri. Nenadoma se čutiš lahkega. Zato ti želim, da bi srečal veliko angelov vedrine.
Veliko je napisanega o moči izgovorjene besede, kajti beseda je zvočno orodje, s katerim gradimo svoj svet. Bolj ko se držimo svoje besede, bolj bomo močni in ustvarjalni. Če govorimo, kar mislimo, in če mislimo, kar govorimo, bodo naše besede postali zidaki pozitivnega življenja.
Uči se umetnosti 'biti', intenzivno živeti.
Kadar sanjamo o otroku, je to vedno prispodoba, da v nas raste nekaj novega. To je nepopačena in prvobitna podoba, ki si jo je o nas zamislil Bog. Včasih sanjamo, da držimo v rokah ranjenega otroka ali da nam otrok pade iz rok. Ali pa, da pozabimo nanj in ga pustimo nekje samega. Sanje nas hočejo opozoriti, naj skrbneje in bolj zavestno ravnamo z otrokom v sebi. Zaslutimo, kdo smo. Vendar pa kljub temu spet zapademo v stare vloge in vzorce. Prizadenemo otroka v sebi. 
Sledi odlomek iz pisma poglavarja plemena Duwamish predsedniku ZDA Benjaminu Franklinu iz leta 1855, ko so belci hoteli od Indijancev kupiti plemensko zemljo:
