Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040324000317379

Človek, spoznaj samega sebe! torek, 30. marec 2004 @ 06:03 CEST Uporabnik: Pozitivke Te besede so bile zapisane nad vhodom v delfski tempelj. Če bi se človek poznal potem bi bile te besede nesmiselne. Se v resnici poznamo? Prav gotovo ne! Sufi Ibn al Arabi, sufijski mojster, pravi: "O Bogu ne vemo tako veliko, kot o telesnih pojavih, iz katerih se širi." Da bi ponazoril ta odnos, uporabi zgovoren primer: "Če pade brezbarvna svetloba na barvno steklo, potem se pokaže svetloba v barvi stekla. Če zaradi zelene barve stekla rečeš, da je svetloba zelena, potem govoriš resnico, in čutna zaznava je tvoja priča. Če bi rekel na podlagi tega, kar ti daje dokaz, da svetloba ni zelena in ni barvna, govoriš resnico in zdrav razumski poudarek je tvoja priča." Dolga je razvojna pot od prvega pojava homo sapiensa, razumnega človeka, do današnjega, tako zelo stehniziranega obdobja. Negativna posledica je, da je v današnjem svetu in človeku ostalo zelo malo duhovnega jedra, kar se odraža v različnih oblikah egoizma. Čuti se velika praznina in trpljenje! In človek se vpraša, kdo sem, od kod prihajam, kam grem?, itd. Vsak človek v enem življenju - inkarnaciji doživi notranjo stisko in bolečino duše, nekateri šele po mnogih inkarnacijah pridejo v situacijo, v kateri si postavijo enako vprašanje. Če se v takem trenutku stiske človek ozre nazaj na svoje življenjske razmere, ugotovi da je glede svojih idealov o ljubezni, miru, svobodi in harmoniji, ki jih je imel, dosegel le koščke tega, kar je pričakoval. Posest, čast, slava in moč - vse to je izgubilo svoj prvotni čar. Lahko je star ali mlad, ko napoči ta trenutek, mora človek zopet nanovo opustiti vse, kar si je nakopičil in pridobil. V takem trenutku človek začne bloditi v tem svetu kot izgubljena ovca. Duhovni mrak je prevelik, boleče se zave, da vse kar se mu ponuja na materialni ravni ne more več zadovoljiti te praznine. Boleče se zave svoje samote, nepopolnosti in izgubljenosti. V primeru da ne ponori ali ne naredi samomora, ga notranja stiska privede do iskanja smisla življenja. Vendar kje in kako začeti? Obstaja sled, ki so jo pred nami pustili mnogi veliki duhovi človeštva in Učitelji sveta! V preteklosti so bili ljudje, ki so trdili in tudi dokazali, da poznajo resnico. Jezus je dejal: "Jaz sem pot, vem od kod prihajam in vem kam grem!" Budha je dejal o sebi: "Sem svetnik na tem svetu, nepresežen mojster. Popolnoma sem prebujen, dosegel sem mir, sem negiben." Ko prične človek enkrat iskati, najde sled, rdečo nit, prebira vsa sveta pisma, pisanja, ki so mu dostopna v njegovem kulturnem svetu. Vedno globlje koplje v sebi. Postopoma se mu prižge "luč" in pri tem ugotavlja, odkrije, da obstaja enaka govorica in enaka resnica tudi v drugih kulturah. Počasi odkriva duhovni svet v sebi in ugotovi, da ta duhovni svet ni vezan na prostor in čas, smrt. Dotakne se ga nekaj od božanskega, od božjega kraljestva, saj obstajajo v tem kraljestvu ("Moje kraljestvo ni od tega sveta." Jezus Kristus) nepredstavljive lastnosti, kot sta nesmrtnost in večna ljubezen. Tam ni časa in prostora, ni smrti. To odkritje izzove stanje sreče in veselja in je tudi prvi odgovor. Vedno močnejša postaja želja iskati kraljestvo v sebi. Cilj tako postaja jasnejši. Izkaže se, da mnogi, čeprav pogosto nezavedno, iščejo isto pot. Pri tem prizadevanju se iskalci ne-naključno srečajo. To so po pravilu zelo različni ljudje. Če dobi iskalec močnejši stik z višjimi bitji iz duhovnega sveta, ki so živela na Zemlji, ga lahko z inteligenco razume in se zavestno odloči za hojo po poti. Človek se lahko zavestno odloči kako bo uporabil podarjene darove iz tega sveta. Če usmeri vse svoje želje na svet materije, se bo temu prilagodila tudi njegova inteligenca, morala se bo prilagoditi. Njegovo razmišljanje se bo vrtelo okrog posedovanja, malikovanja materije. Danes je že bolj ali manj jasno, da posedovanje materije ne more ustvariti človeku nikakršnega trajnega zadovoljstva. Vedno več ljudi občuti in spoznava, da pridobitev materialnih dobrin ne more utišati notranjega hrepenenja. Duh deluje vedno močneje! To je vse bolj očitno, če recimo opazujemo sodobno reklamiranje. Proizvodov ne tržijo več z njihovo dejansko uporabnostjo, ampak v vedno večji meri z nematerialnimi vrednotami. Sodobni menadžerji, razni agenti itd se v vedno večjem številu udeležujejo različnih duhovnih seminarjev, kajti spoznali so, da se le na tak način z ne-materialnimi vrednotami lahko ljudi povezuje. T. i. omamna poraba, ki jo povzroča nebrzdana, na materijo usmerjena želja, gre svojemu koncu nasproti. Potrošniški družbi bije zadnji zvon, tukaj je že z vso hitrostjo in na vso moč informacijska družba. Nova hrana za razum! Današnja ogromna ponudba informacij kulminira na internetu, to pa pomeni za človeka in njegov intelekt veliko preizkušnjo. Človeka potegne v mrežo informacij (informacijo tudi formira) in se lahko pozabi vprašati čemu sploh služi vse to znanje. Niti ne opazi, da je v nevarnosti, da bo zaradi pasivnosti - sprejemanja množice informacij, izgubil sposobnost vse sprejeto zavestno tudi predelati. S tem "bombardiranjem" je lahko njegova zavest blokirana in se lahko razvije v napačno smer, tako popolnoma zgreši novo nalogo razuma. V starem obdobju je bil najvišji, vsepovsod zaželeni cilj izurjena intelektualna zmožnost z vsemi znanimi pojavi. Tega razvoja je konec. Ker smo že močno vstopili v novo dobo - obdobje, bo kmalu nastopil trenutek, ko bo nujno potrebna popolna sprememba intelektualnih sposobnosti v smer razvoja duha - duše! Naš razum je presežen in kot tak mora biti pametno uporabljen ter presežen, kajti v nasprotnem preprečuje nadaljnji razvoj zavesti - duha. Razum lahko človeku pomaga, da zgradi svojo pot skozi tustrani materialni svet, da odstrani ovire in spozna nevarnosti. Potrebujemo mnogo, mnogo razuma, da se znajdemo na poti skozi temačni svet. Vendar pa potrebuje človek razum tudi za to, da bi prepoznal svoje stanje smrtnosti, ujetosti in izhoda iz njega. Kljub temu pa razum ni nič drugega kot sposobnost naravnega človeka. To spoznanje lepo in enkratno opiše sv. Pavel v Sv. pismu: "To vam povem bratje, meso in kri ne moreta podedovati božjega kraljestva, pa tudi minljivost ne potrebuje neminljivosti." Pojav življenja, človeka in vsega kar nas obkroža je velik, velik misterij, skrivnost, ki se jo mora vsak človek vedno na novo lotiti. Odstiranje tančice misterija je človekova vrhovna naloga in končni smoter. Kdor o tem nič ne ve ali pa noče vedeti, se bo kmalu soočil s lastno bedo duše, ki bo med duhom in dušo ustvarila nepremostljiv prepad, ki bo take duše ohranjal v najnižji duševni stiski, izgubljenosti, apatiji in dekadenci. Če želi današnji človek obstati, se mora nujno povezati z Višjo Inteligenco, Bogom, saj smo od te sile življenjsko odvisni. Izkoristimo sedanji trenutek te božanske milosti, ki je vedno bolj prisotna in čaka, da se povežemo. Bog Ljubezni je tukaj. To je velika milost sedanjega trenutka. Poglejmo kaj pravi o tem stanju milosti veliki lama Govinda: "Milost je vse tisto, kar nam prihaja - pa čeprav si tega nismo zaslužili. Toda ne moremo je dobiti, če se ji ne odpremo. Da bi se ji lahko odprli in bi je bili deležni, se moramo s pomočjo meditacije notranje naravnati na Boga v sprejemljivo stanje." In nadaljuje: "Tako milost vendarle zaslužimo. Vse to je vprašanje notranje usmeritve!" Miran. Komentarji (2) www.pozitivke.net