V časih, ko je bilo življenje na Zemlji polno, ni nihče posvečal posebne pozornosti dragocenim možem, niti ni nihče posebej izbiral sposobnih mož. Vladarji so bili preprosto najvišje veje drevesa, ljudstvo pa je bilo kot divjad po gozdovih. Bili so pošteni in pravični, ne da bi se kdaj zavedali, 'da izpolnjujejo svojo dolžnost'. Ljubili so drug drugega, ne da bi vedeli, da je to 'ljubezen do soseda'. Nikogar niso izdali, pa čeprav niso vedeli, da so 'možje, vredni zaupanja'. Bili so zanesljivi, ne da bi vedeli, da je to nekaj dobrega. Svobodno so živeli skupaj, si dajali in jemali, ne da bi vedeli, da so darežljivi. Zato o njihovih dejanjih ni nihče govoril. Ustvarjali niso nobene zgodovine.


Čuang Ce
Kje je tao in druge zgodbe