Če tarnam na ves glas, mi gre vedno slabše. S črnimi mislimi prikličem nadse še večjo nesrečo.
Živeti moram danes, kar je bilo je bilo – saj vendar ne morem ničesar spremeniti. Samo lino za obujanje lepih spominov si pustim odprto in nočem si beliti glave s tem, kar bo jutri.
Kaj imam danes?
Zdravje.
Sonce na nebu.
Hrano in pijačo.
Otroka, ki se mi smehlja.
Cvetje, ki mi krasi dom.
Morda iščem srečo
mnogo predaleč.
Podobno je z očali.
Ne vidim jih,
pa na nosu mi tičijo.
Tako blizu!
lepih spominov si pustim odprto in nočem si beliti glave s tem, kar bo jutri.
