V plemenu Lakota je bil vsakdo z veseljem pripravljen varovati otroke. Otrok ni spadal samo k določeni družini, ampak k veliki rodovni skupnosti; komaj je shodil, je bil doma po vsem taborišču, kajti vsakdo je čutil sorodnost z njim. Mati mi je pripovedovala, da so me kot otroka prenašali od šotora do šotora in me je tako nekatere dni le poredko videvala. Ne starši in ne sorodniki mi nikoli niso rekli neprijazne besede in nikoli me niso karali, če sem ga kaj polomil. Tepsti otroka je za Lakotca nepredstavljiva surovost.

Luther Standing Bear
(Na lastni koži je okusil vzgojni in šolski sistem belih Američanov. Indijanski otroci, ki so govorili v svojem jeziku, so bili kaznovani. Avtor poudarja prijateljski odnos do otrok, prepričan, da se lahko belci učijo tega od Indijancev.)




Ljudje mojega ljudstva so bili modri. Niso zanemarlali otrok. Naši učitelji – dedje, očetje, strici – so bili skrbni in potrpežljivi. Nikoli niso pozabili hvaliti dosežke, izogibali pa so se izrekati besede, ki bi lahko jemale pogum drugemu dečku, ki se je teže učil. Če je kak deček odpovedal in naloge ni obvladal, so se zanj zavzeli s podvojeno skrbjo, dokler se mu sposobnosti niso razvile tako, da je ustrezalo njegovi danosti.

Plenty Coups (1848-1932)
(Indijanec in poglavar plemena Crow , ki so živeli v preriji in se preživljali z lovom na bizone)


Vzgoja za tišino in molk se je pri nas pričela že zelo zgodaj. Otroke smo učili mirno sedeti in se ob tem veseliti. Učili smo jih uporabljati čute, zaznavati razne vonje, videti, četudi je kazalo, da ni bilo kaj videti, pazljivo poslušati, ko se je zdelo, da ni bilo slišati glasu. Otrok, ki ni zmogel mirno sedeti, je v razvoju zaostal.

Pretirano, pozornost vzbujajoče obnašanje smo odklanjali kot neodkrito, in človek, ki je nenehno govoril, je v naših očeh veljal za nevzgojenega in nepremišljenega. Nismo se pogovarjali prenagljeno in vihravo. Nihče ni prehitro postavil vprašanja, pa naj je bilo še tako pomembno, in nihče ni bil prisiljen, da nanj odgovarja. Za resnično vljuden začetek pogovora je bil potreben čas tihega premisleka; in tudi med pogovorom smo pazili na vsak premor, da je sogovornik lahko premišljal in preudarjal. V nesreči in trpljenju, če sta nam bolezen ali smrt zasenčila življenje, je bil molk znak spoštovanja in ugleda; prav tako, če se nam je zgodilo kaj velikega in spoštovanja vrednega. Za Dakotce je imel molk večjo veljavo kakor beseda.

Luther Standing Bear

iz knjige: Ali veš, da drevesa govorijo
Modrost Indijancev
poslovenil Ivan Sernec