Sveča gori za druge, ne zase. Sveča tudi dogori in je ni več, misel nanjo pa ostane. Lepa misel, saj je služila drugemu s svetlobo.

Človekova dejanja so lahko podobna sveči. Ljudi osrečujemo, če smo svetli, spodbudni in koristni. Obenem bogatimo sebe, dokler ne dogorimo. Kje je konec in kdaj ne vemo. Mnogi čutijo, kot sveča, ko dogoreva njihovo življenje in se jim bliža konec.

Stvari si lahko predstavljamo v simbolih, saj jih tako lažje prikažemo, povemo in razložimo svoje misli drugemu človeku - kot način komunikacije. Sveča pa je lahko tudi simbol za posamezna lepa obdobja v človekovemu življenju. Vsak ima svetle in temne trenutke, lepa in manj lepa obdobja. Ko lepi trenutki ali obdobje minejo, je kot da bi se ugasnil, kot, da nimaš več moči, da bi svetil za druge, saj si sam v temi in te ni nikjer.

Lahko čakaš, da te druge svečke prižgejo, lahko pa jih zaprosiš za malo ognja, malo svetlobe, da dobiš ponovno življenje. Samo malo je potrebno, malo ognja in sveča že gori, saj je tak njen namen. In tako gori, dokler spet ne dogori in že ve za drugič, kaj v tem primeru storiti.



Lahko pa druge svečke, ki so okoli tebe vedo, da tudi one dogorijo in vidijo tebe, ko ugašaš in so pripravljene na trenutek, ko bo prišel njihov čas, samo trenutek, v katerem bodo prižgale novo svečo, novo življenje, novo obdobje za tebe.

Ni potrebno, da čakamo v kotu sami, se smilimo sami sebi in čakamo, da nas opazijo in nam pomagajo. Da imamo spet svetlobo in da lahko služimo svojemu namenu je prav, da smo med ljudmi, med sebi enakimi, s katerimi se vzajemno vzdržujemo in si pomagamo, ko dogorevamo.


Edino ena razlika je med svečo in človekom, da se človek lahko prižge in gori sam. Vsak ima v sebi nekaj kar je podobno "stenu", in smo dobili to pri rojstvu, saj smo božji otroci. V vsakemu človeku je božja iskra in s to iskro se lahko zaneti sveča in ustvari močan plamen. Če se tega zavedamo imamo vedno pripravljeno iskro, saj je v nas. Kako jo uporabljamo, pa je v naši volji, ki je svobodna. Nihče ne more drugega prisiliti, naj bo sveča s plamenom, če želi ta ležati nekje v kotu sama ali pa jokati, da bi rada gorela, pa ne more ali ne zna. Vsak lahko gori, prav vsak ima to možnost, da gori kot sveča, daje planem in osvetljuje in greje okolico. Lahko bi rekli celo dolžnost, da izpolni božjo voljo, ki pomeni biti luč in služiti sočloveku, ne pa izsiljevati svojo voljo, in se braniti ali lenobno čakati, da drugi kaj lahko naredijo, kar sami lahko, ter po svoje spreminjati življenje.