Spoznavamo in utrjujemo črki PG
----------

Sneguljčica, Rdeča Kapica in Pika Nogavička so se nekega dne popoldne srečale v trgovini z igračami. Na polici so vse tri hkrati zagledale prekrasno punčko, in vseh trideset prstkov hkrati se je stegnilo, da bi jo pograbili.

"Tale punčka bo moja!" je zavpila Sneguljčica. "Jaz sem najlepša od vseh in najbogatejša, zato kupujem le najlepše in najdragocenejše igrače!"
In se je koketno zavrtela pred ogledalom in si pričela s prsti domišljavo popravljati goste črne kodrčke na glavi.

Pika Nogavička se ji je pričela spakovati in ji prav nevzgojeno pokazala osle. Nato ji je še bolj spakljivo rekla:
"Uboga mala Sneguljčica, najprej se bolj podrobno poglej v ogledalu! Tvoje črno srčje gnezdo na glavi je že zdavnaj iz mode! Zdaj so moderne ognjeno rdeče grive, take kot je moja. Torej je tista prelepa punčka moja, ker sem pač najmodernejša!"
Tudi Pika Nogavička se je postavila pred ogledalo, samovšečno zgrabila svoji dve štrleči kitki in migala z njima Sneguljčici pred nosom.

Mama kliče, prosi milo:
"Sinko, pridi na _ _ _ _ _ _ !"
A Urbanček je razvajen,
jesti zdravo ni _ _ _ _ _ _ _ .

"Čudna res je tale juha!
Kaj v njej plava? Groza, _ _ _ _ !"
V juhi pa sploh muhe ni,
le Urbančku ne _ _ _ _ .

Ves je zgrožen naš Urban,
hitro zlije juho _ _ _ _ _ .
Mama vpraša:"Boš krompir?"
A Urban:"Daj mi že _ _ _ !"

Nogomet bova igrala,
ob košarki glasno se smejala,
nekaj tenis loparjev polomila,
za ping pong žogicami se podila.

Vsaki šport je igra prava,
pri njem naju čaka le zabava,
če želel bi z nama biti,
moral bi se veseliti,
z nama najlepše spomine si deliti.

A bi hotel mi željo izpolniti,

Luno za zvezde prositi,

Ali pa prosi nebo,

Da vedno sončno bi bilo.

Iskreno prosim, za vse otroke sveta,

Naj pomanjkanje ljubezni nobeden ne pozna.

Zgodba za utrjevanje črk SŠ

Neko jesensko noč je Saško sanjal nadvse smešne, pa tudi strašljive sanje. Sanjalo se mu je, da stanuje na samotnem otočku sredi oceana v skromni črnski slamnati hišici. Ta je čisto sama stala med visokimi palmovimi drevesi, ki so rastla iz vročega afriškega peska.

Saško se je sam sebi zdel kot kakšen nasedli brodolomec. Nadvse čudno pa je bilo to, da sploh ni bil Saško, ampak nekakšen črnski Robinzon. Z ušes so mu viseli velikanski leseni obroči, okoli pasu je bil opasan z nekakšno scefrano brisačo, okrog vratu pa je imel obešenih nešteto obeskov iz lesenih kroglic.
Vsenaokrog je vladala smrtna tišina, le spenjeni morski valovi so se v presledkih zaganjali v strme skalnate stene.

"Le kako sem se znašel na tem samotnem otočku?" se je spraševal.
"Maaaaamaaa!" se je začel dreti na ves glas. "Kje si moja zlata mamica! Kdaj me boš prišla iskat?"

"Sinko dragi, sem že na poti," je zaslišal najlepši glas na svetu iz daljave.

a - okrogla je gospa,
b - trebušček tolst ima,
c - je tak kot lunica,
č - s klobučkom se baha,
d - postaven je gospod,

e - prebrisan je falot,
f - je kot ukrivljen meč,
g - bi bil devetki všeč,
h - lep stolček je lesen,
i - grozi, da boš tepen,

Zvezde vidiš, če padajo ti na betico,
za praznike pa spečemo iz njih potico.
(hero)

Ta zelen možic na glavi kapico ima,
če ga najde divji prašič, brž pohrusta ga.
(dolež)

Z rdečim klobučkom pikastim baha
se v gozdu ta vitka, strupena gospa.
(acinšum)

Veverica rada vanj zobe zasaja,
v mlečni čokoladi pa ljudem ugaja.
(kinšel)

Sonce

Zjutraj nežno te prebuja,
žarke toplote ti ponuja,
z energijo te napaja,
v novi dan te podaja.
Zato ne pozabi se smejati,
soncu pozdrav dati.

Veverica Eva je bila že od rojstva dalje nadvse samovoljna in samosvoja živalica. Stanovanje si je uredila v duplu votle bukve, na katero pa so prav radi priletavali tudi pernati vreščalci in čivkači, kot so vranječrne kavke in sivorjavi vrabci. Posebno ti pritlikavi obiskovalci votle bukve so veverico Evo s svojim večnim čivkanjem vse bolj spravljali ob živce.

"Ti vražji vrabci," se je večkrat pritoževala svoji vdani prijateljici, navihani vidri Sivoglavki, "vedno znova me vznemirjajo s tem svojim odvratnim čivkanjem. Vsem tem sivorjavim važičem bi z veseljem zavila njihove kilave vratove!"

Vidra Sivoglavka pa je samo razumevajoče prikimavala.

Kljub vsej svoji pritlikavosti pa bi bili vrabci za veverico vseeno prevelik podvig, kajti s še tako veliko voljo in vztrajnostjo ne bi mogla zaviti vratov prav vsem čivkajočim vrabcem. Da o kavkah niti ne govorimo.

Barbara ima moža

"Mami, zdaj imam pa tudi jaz moža!"
"Kaj res, Barbara? Kako pa si prišla do tega?"
"Veš, v peskovniku sem se igrala z Rokom, mi je pa rekel, naj spakiram svoje cunje in izginem k mami."

Indijanci

"Otroci, ali se lahko tudi jaz z vami igram Indijance?"
"Ne, dedek, ne moreš! Ti si že skalpiran!"

Pinga sreča na obali
črnobelega pingvina.
Všeč ji je lepotec zali,
pa prijazno mu pokima:

"Kam greš in odkod prihajaš?
In kako se imenuješ?
Ali često sem zahajaš?
Kdaj nazaj spet odpotuješ?"

"Pingo sem, lovit grem ribe -
mnogo ur ob tem prebijem.
Vidiš tiste bele hribe?
Često z njih sem dol zavijem."

Kdo je ta, ki hodi navsezgodaj na sprehod,
ki ovoha vsak grmiček, vsak vogal, vsak plot,
ki na travi, če ne paziš, kupček zapusti,
nogo dvigne in na kamen lužico spusti?






Nisem grda, a še bolj bila bi lepa,
če na sebi ne imela bi oklepa.
Le zato si nič ga odvreči ne želim,
ker pod njim se roparic prav nič ne bojim.

Volk Modra Baretka je bil res prijazen in dobrodušen volk. Otroci pred njim niso občutili nikakršnega strahu, ravno nasprotno – najraje so se igrali prav z njim. Z Modro Baretko so igrali računalniške igrice, se šli škarjice brusit, risali s flomastri po rumenem papirju, igrali z njim košarko in rokomet, ali se šli skrivalnice za drevesi...

Svoje ime je volk dobil po modri baretki, ki mu jo je podarila Marjanca. Volk je imel Marjanco najraje od vseh otrok. Zato si je podarjeno modro baretko sleherno jutro pritisnil na glavo in je do večera ni dal proč.

Modro Baretko so imele rade tudi živali, posebno krave in kure, ki so mu prav rade prinašale mleko, sir, jogurt in jajca, s čimer se je volk Modra Baretka najraje prehranjeval. Vsako jutro, še preden se je prebudil, so ga pred vrati skromnega prebivališča pričakale dobrote iz prijaznih in radodarnih krempljev in parkljev.

A - je čudna hišica,
B - ima trebuha dva,
C - je velik požeruh,
Č - s klobučkom ni od muh,
D - prav rad se napihuje,

E - kar s tremi se bojuje,
F - je kot francoski ključ,
G - te piči, pa si fuč,
H - lep plot je iz lesa,
I - je v plotu palica,

V majhni hosti sta na trhlem hrastu živela polha Pihec in Puhec. Imela sta mehka puhasta kožuha in napihnjena trebuha. Nič čudnega, saj sta se nenehoma hranila z želodom in žirom. Neprenehoma pa sta si bila tudi hudo v laseh.

Nekega hladnega dne sta hodila po mehkem mahu in iskala hrano. Med mahom na tleh sta oba v istem hipu zagledala majhno hrustljavo hruško. Oba hkrati sta jo hotela pohrustati.

"Tale hruška bo moja!" je pohlepno zapihal v Puhca Pihec.
"Ha ha ha, me že lomi smeh," se je hahljajoče napuhnil Puhec. "Hruška bo seveda moja, ti potuhnjeni oholi hlačon!"
"Ti si pa smrduh pa skopuh pa oderuh!" je Pihec hreščeče zapihal v brata Puhca.
"Ti si pa lenuh pa požeruh pa debeluh!" je nazaj hropeče nahrulil Puhec Pihca.

Nekoč je živela spominska knjiga. Bila je zelo zajetna, nihče ji ni mogel natančno prešteti strani. Zelo se je bala zanje. Bila je še nova, brez kakršne koli vsebine, a vseeno zelo privlačna za oko. Tičala je na polici med mnogimi njej podobnimi knjigami in knjižicami, a nobena se ni mogla primerjati z njo. Skrivnost je bila v njeni izredni rahločutnosti in smislu za lepoto. Ni pa bila prevzetna in nedostopna, njeno držo bi prej opisali kot previdnost. Priznati moramo, da jo je bilo kar strah, kaj se bo vanjo zapisalo in kako.

Verjetno bi kar umrla od groze, če bi jo v roke dobil nekdo, ki je brez srca. Zato je iz dneva v dan trepetala v srcu, a navzven je kazala prisiljen nasmešek, kakor so jo naučili njeni izdelovalci. Imela pa je srečo vsaj v tem, da je sedaj bila pod oskrbo nekega prodajalca, ki je bil z dušo in telesom navezan na reči, ki jih je moral prodati in je nekako čutil z njimi, zato je v mislih iskal vsaki izmed njih idealnega lastnika, pri čemer za glavno merilo ni vzel dobičkonosne plati, pač pa je ponudnika presojal bolj po značaju in prvem vtisu, ki ga je le-ta pustil ob srečanju.

Bregove rek objekt med sabo povezuje,
nad prepadi ziblje se, mnogim pot skrajšuje.

Kadar si bolan, ti predpiše ga zdravnik,
če pa ješ ga, ko si zdrav, boš postal bolnik.

Perilo, oblačila so temu stričku hrana,
ko jih prežveči, znova so čista in oprana.

Na sobna tla je ta zadeva položena,
smet marsikatera je podnjo pometena.

Kadar zmanjka toka in ni luči nobene,
njen vroči plamen temo okrog nas prežene.

Razvajen ta je, ki mama ga oblači,
mu obuva čevlje in jih zavezuje,
mu takoj izpolni željo po igrači,
ali na ukaz slaščice mu kupuje.

Daje mu žepnino, ki takoj zapravi
jo za coca colo, stripe, sladolede,
piše mu naloge, s šolo ga ne gnjavi,
in doma dopušča mu preveč besede.

Sobo zanj pospravlja, a na mizo daje
tiste le jedi, ki si jih sam izbere:
makarone, pico - to ima najraje -,
če pa jed ni všeč mu, se za mizo dere.

Vsakomur uspeh pomeni nekaj drugega!
Vsak malček je uspešen, kadar enkrat shodi,
uspešen tisti je, ki med bogate sodi,
uspeh je, če počne kdo kaj res koristnega.

Uspešen je učenec, ki petice zbira,
pa frajer, ki pozornost pri dekletih vzbuja,
uspešen ta je, ki se vsak dan zdrav prebuja,
športnik, ki po novih rekordih se ozira.

Uspešen je popevkar, ki album nov izda,
gradbenik uspešen je, kadar zida hiše,
uspešen je pisatelj, ki romane piše,
uspešen vsak poslovnež je, ki denar ima.

Za prijatelja je treba najti čas,
če prijateljstvo zares želiš razviti.
Na prijatelja nikdar ne vpij naglas,
in ne trudi se od njega boljši biti!

Svojega prijatelja ne obrekuj,
raje ga pred zlim obrekovanjem ščiti!
Vedno mu lojalnost svojo izkazuj,
na pomoč mu v stiski ne pozabi priti!

Ko bolan je, ga pogosto obiskuj,
vere v zdravljenje mu ne pozabi dati!
V njem sposobnosti, vrline občuduj,
ne poskušaj pa se s svojimi bahati!

Za najmlajše pozitivkarje še ena slikanica izpod peresa Mirjane Gabrovec

Muce

Male so in nagajive,
nadvse so očarljive,
a ko se umirijo,
k tebi oviti se želijo.

Otroci so naše največje bogatstvo. Zastanimo za hip in videli bomo kaj v njih vzbuja radost in veselje. Niso to igrače, ki jih imajo na tone in še teh se naveličajo v kratkem času. Radost je v vsakdanjem življenju. Življenje je lepo, če ga le znamo živeti. Pravijo, da smo mi vzor otrok, vendar bi bil svet boljši in lepši, če bi tudi sami kaj prevzeli od njih. Tako je nastalo naslednje besedilo - Rad imam.
Gabrovec Mirjana

MEDO
Medo mehek in močan,
z mano je vsak dan,
greje me, se mi smeji,
ob njem mi nikdar dolgčas ni

Besede, stavke, zgodbe vsega sveta sestavljajo črke. S črkami se začne naša pot k znanju. Naj bodo naši otroci na prijazen način seznanjeni z abecedo, ki jih bo vodila v svet zabave in domišljije. Da bi bilo učenje bolj pestro, sem se domislila naslednjega besedila - Abeceda malo drugače.
Gabrovec Mirjana

Abecedo moraš znati,
Besedam smisel dati,
Energijo v učenje vložiti,
Celotno snov si ponoviti.
Enkrat se abecedo boš naučil,
Dobrim knjigam posvetil,
A znanje tako si pridobil.