Vsak naš otrok kot lučka je v temi,
ki s pravo vzgojo najbolj zažari.

Več za otroka stori dober vzgled,
kot pa še takšna poplava besed.

Otroci so velikokrat udarce dobili,
ki bolj bi si jih njihovi starši zaslužili!

Razvajanje otroka je oblika nasilja -
z njim postavljaš mu ovire na poti do cilja!

Če vsi otroke dobro bi vzgojili,
zaporov kmalu ne bi več rabili!

Mnogo bratcev nas je zbranih -
tenkih, slastnih, krhkih, slanih.
Če pa kar vse nas pogrizljaš,
od žeje loči te le čas.

Sem slastna, sladka kot bonbon,
a glavica je kot balon.
Na paličici se držim,
in v ustih rada obležim.

Če nas v roke kdaj dobiš,
glej, da nas ne razdrobiš!
Bolj za nas zabavno bo,
če zobje nas zmeljejo!

Zgodba za utrjevanje črke "T"
-----------------

V hosti poleg blatnega tolmuna stanuje na starem hrastu nabriti divji petelin Viktor. Ves teden že steguje svoj pernati vrat in neprestano napenja glasilke.
Detel Matic, njegov ptičji sosed, ima petelinovega dretja končno enkrat zadosti. Prileti torej k petelinu Viktorju na vrh trhlega hrasta, in mu zapreti:

"Če ne boš takoj utihnil, ti bom dal začepiti tvoj butasti petelinji kljun!"

A divji petelin Viktor ne utihne. Nasprotno - še bolj trmasto napenja svoje pevske strune, kot da bi se prav trudil jeziti detla Matica.
No, da ne bo pomote, divji petelin Viktor sploh nima namena jeziti detla Matica, čisto zares ne. Kajti vedeti je treba, da divji petelini pojejo tedaj, kadar so zaljubljeni v kakšno divjo putko. In divji petelin Viktor je nesmrtno zaljubljen v divjo putko Zlatko. Zato enostavno mora peti, ker bo le s petjem privabil k sebi tako čudovito nevesto kot je divja putka Zlatka.

Jaka nagaja,
mama ga graja,
ata pa ga
fanta zlasa.

Čebele še spe,
bel medved med je,
čebele brenče,
že medved ven gre.

Sinic pri hiši ni,
ni miši v izbici,
pri ptičji hišici
ptič Fičfirič živi.

Ljuba Žerovc

LR zgodba
------------

Barbara sedi na travniku med rožami in bridko joče.
Rumeni žarki radovedno prikukajo izza oblakov in ji z vročimi prsti brišejo grenke solzice. A Barbara zahlipa še bolj. Žarki se prizadeto skrijejo za oblake in obmirujejo.
Zapiha prijeten vetrič in solze na Barbarinih ličkih izhlapijo. A Barbara tega sploh ne opazi. Solze kot hudournik znova pridrvijo po njenih rožnatih ličkih. Tudi veter je prizadet in razočarano odvihra stran.

Mamica zagleda Barbaro in prestrašeno prihiti k njej.
"Kaj si si naredila, Barbara? Si se udarila? Kje je rana, kje je kri, kje je črna buška? Kje te boli, da bom popihala?"

Bolje, da me ne razvajaš,
saj ne veš, v kaj se podajaš!
Še predobro se zavedam,
da preveč je, kar zahtevam.

Če me siliš v nekaj, kar se mi upira,
me učiš, da s silo se upor zatira.
Namesto, da siliš me, raje me vodi,
in, prosim, napak mojih strogo ne sodi!

Mojim trikom ne nasedaj,
tudi če kateri vžge!
Vedno tega se zavedaj,
da le preizkušam te.

Zgodaj zjutraj, še ob svitu,
že petelin kikirika.
Prepelica poje v žitu,
muren v travi že čirika.

Na kmetiji s svitom vstaja
kmet, kmetica, vsa družina.
Krava muka, pes že laja,
se oglaša perutnina.

Traktor v lopi se prebuja -
treba iti bo na polje,
saj, kdor z delom ne zamuja,
je bogat in dobre volje.

Spoznajmo in utrjujmo črko "J"
----------

Po majhni stezici je, nagibajoč se zdaj levo zdaj desno, cijazil mali ježek. Bila je že jesen in ježka je skrbelo, če bo dobil dovolj hrane za čez zimo. Počasi, skorajda utrujeno, jo je torej mahal dalje in se predajal razmišljanju.

Zdajci je med jesenskim listjem na tleh odkril zajetno, zrelo jabolko. Kar zasmejalo se mu je od veselja. Toda jabolko ni kazalo nobene volje, da bi se z ježkom odpeljalo na njegovih neprijetnih bodicah. Že vse jutro je bilo kar precej zamorjeno in slabe volje. Mali ježek ga je sočustvujoče vprašal:

"Kaj ti je, jabolko? Zakaj si tako slabe volje? Glej, sonce sije, listje rumeni, zrak je prepojen z jesenskimi vonjavami, vse je pestrejše kot v najlepši bajki, tebe je pa ena sama nejevolja?!"

Abecede smo se naučili,
Brez težav vse črke osvojili,
Cele stavke pisane pisali,
Česar še nedavno nismo znali.
Dobro črke vse smo utrdili,

Eno si za drugo zapomnili.
Fantazija je, če znaš vse brati!
Glave zdaj že polnijo nam škrati,
Hiša-lonček Mojce Pokrajculje,
In obrazek Čenče - klepetulje,

Spoznavamo in utrjujemo črki PG
----------

Sneguljčica, Rdeča Kapica in Pika Nogavička so se nekega dne popoldne srečale v trgovini z igračami. Na polici so vse tri hkrati zagledale prekrasno punčko, in vseh trideset prstkov hkrati se je stegnilo, da bi jo pograbili.

"Tale punčka bo moja!" je zavpila Sneguljčica. "Jaz sem najlepša od vseh in najbogatejša, zato kupujem le najlepše in najdragocenejše igrače!"
In se je koketno zavrtela pred ogledalom in si pričela s prsti domišljavo popravljati goste črne kodrčke na glavi.

Pika Nogavička se ji je pričela spakovati in ji prav nevzgojeno pokazala osle. Nato ji je še bolj spakljivo rekla:
"Uboga mala Sneguljčica, najprej se bolj podrobno poglej v ogledalu! Tvoje črno srčje gnezdo na glavi je že zdavnaj iz mode! Zdaj so moderne ognjeno rdeče grive, take kot je moja. Torej je tista prelepa punčka moja, ker sem pač najmodernejša!"
Tudi Pika Nogavička se je postavila pred ogledalo, samovšečno zgrabila svoji dve štrleči kitki in migala z njima Sneguljčici pred nosom.

Mama kliče, prosi milo:
"Sinko, pridi na _ _ _ _ _ _ !"
A Urbanček je razvajen,
jesti zdravo ni _ _ _ _ _ _ _ .

"Čudna res je tale juha!
Kaj v njej plava? Groza, _ _ _ _ !"
V juhi pa sploh muhe ni,
le Urbančku ne _ _ _ _ .

Ves je zgrožen naš Urban,
hitro zlije juho _ _ _ _ _ .
Mama vpraša:"Boš krompir?"
A Urban:"Daj mi že _ _ _ !"

Nogomet bova igrala,
ob košarki glasno se smejala,
nekaj tenis loparjev polomila,
za ping pong žogicami se podila.

Vsaki šport je igra prava,
pri njem naju čaka le zabava,
če želel bi z nama biti,
moral bi se veseliti,
z nama najlepše spomine si deliti.

A bi hotel mi željo izpolniti,

Luno za zvezde prositi,

Ali pa prosi nebo,

Da vedno sončno bi bilo.

Iskreno prosim, za vse otroke sveta,

Naj pomanjkanje ljubezni nobeden ne pozna.

Zgodba za utrjevanje črk SŠ

Neko jesensko noč je Saško sanjal nadvse smešne, pa tudi strašljive sanje. Sanjalo se mu je, da stanuje na samotnem otočku sredi oceana v skromni črnski slamnati hišici. Ta je čisto sama stala med visokimi palmovimi drevesi, ki so rastla iz vročega afriškega peska.

Saško se je sam sebi zdel kot kakšen nasedli brodolomec. Nadvse čudno pa je bilo to, da sploh ni bil Saško, ampak nekakšen črnski Robinzon. Z ušes so mu viseli velikanski leseni obroči, okoli pasu je bil opasan z nekakšno scefrano brisačo, okrog vratu pa je imel obešenih nešteto obeskov iz lesenih kroglic.
Vsenaokrog je vladala smrtna tišina, le spenjeni morski valovi so se v presledkih zaganjali v strme skalnate stene.

"Le kako sem se znašel na tem samotnem otočku?" se je spraševal.
"Maaaaamaaa!" se je začel dreti na ves glas. "Kje si moja zlata mamica! Kdaj me boš prišla iskat?"

"Sinko dragi, sem že na poti," je zaslišal najlepši glas na svetu iz daljave.

a - okrogla je gospa,
b - trebušček tolst ima,
c - je tak kot lunica,
č - s klobučkom se baha,
d - postaven je gospod,

e - prebrisan je falot,
f - je kot ukrivljen meč,
g - bi bil devetki všeč,
h - lep stolček je lesen,
i - grozi, da boš tepen,

Zvezde vidiš, če padajo ti na betico,
za praznike pa spečemo iz njih potico.
(hero)

Ta zelen možic na glavi kapico ima,
če ga najde divji prašič, brž pohrusta ga.
(dolež)

Z rdečim klobučkom pikastim baha
se v gozdu ta vitka, strupena gospa.
(acinšum)

Veverica rada vanj zobe zasaja,
v mlečni čokoladi pa ljudem ugaja.
(kinšel)

Sonce

Zjutraj nežno te prebuja,
žarke toplote ti ponuja,
z energijo te napaja,
v novi dan te podaja.
Zato ne pozabi se smejati,
soncu pozdrav dati.

Veverica Eva je bila že od rojstva dalje nadvse samovoljna in samosvoja živalica. Stanovanje si je uredila v duplu votle bukve, na katero pa so prav radi priletavali tudi pernati vreščalci in čivkači, kot so vranječrne kavke in sivorjavi vrabci. Posebno ti pritlikavi obiskovalci votle bukve so veverico Evo s svojim večnim čivkanjem vse bolj spravljali ob živce.

"Ti vražji vrabci," se je večkrat pritoževala svoji vdani prijateljici, navihani vidri Sivoglavki, "vedno znova me vznemirjajo s tem svojim odvratnim čivkanjem. Vsem tem sivorjavim važičem bi z veseljem zavila njihove kilave vratove!"

Vidra Sivoglavka pa je samo razumevajoče prikimavala.

Kljub vsej svoji pritlikavosti pa bi bili vrabci za veverico vseeno prevelik podvig, kajti s še tako veliko voljo in vztrajnostjo ne bi mogla zaviti vratov prav vsem čivkajočim vrabcem. Da o kavkah niti ne govorimo.

Barbara ima moža

"Mami, zdaj imam pa tudi jaz moža!"
"Kaj res, Barbara? Kako pa si prišla do tega?"
"Veš, v peskovniku sem se igrala z Rokom, mi je pa rekel, naj spakiram svoje cunje in izginem k mami."

Indijanci

"Otroci, ali se lahko tudi jaz z vami igram Indijance?"
"Ne, dedek, ne moreš! Ti si že skalpiran!"

Pinga sreča na obali
črnobelega pingvina.
Všeč ji je lepotec zali,
pa prijazno mu pokima:

"Kam greš in odkod prihajaš?
In kako se imenuješ?
Ali često sem zahajaš?
Kdaj nazaj spet odpotuješ?"

"Pingo sem, lovit grem ribe -
mnogo ur ob tem prebijem.
Vidiš tiste bele hribe?
Često z njih sem dol zavijem."

Kdo je ta, ki hodi navsezgodaj na sprehod,
ki ovoha vsak grmiček, vsak vogal, vsak plot,
ki na travi, če ne paziš, kupček zapusti,
nogo dvigne in na kamen lužico spusti?






Nisem grda, a še bolj bila bi lepa,
če na sebi ne imela bi oklepa.
Le zato si nič ga odvreči ne želim,
ker pod njim se roparic prav nič ne bojim.

Volk Modra Baretka je bil res prijazen in dobrodušen volk. Otroci pred njim niso občutili nikakršnega strahu, ravno nasprotno – najraje so se igrali prav z njim. Z Modro Baretko so igrali računalniške igrice, se šli škarjice brusit, risali s flomastri po rumenem papirju, igrali z njim košarko in rokomet, ali se šli skrivalnice za drevesi...

Svoje ime je volk dobil po modri baretki, ki mu jo je podarila Marjanca. Volk je imel Marjanco najraje od vseh otrok. Zato si je podarjeno modro baretko sleherno jutro pritisnil na glavo in je do večera ni dal proč.

Modro Baretko so imele rade tudi živali, posebno krave in kure, ki so mu prav rade prinašale mleko, sir, jogurt in jajca, s čimer se je volk Modra Baretka najraje prehranjeval. Vsako jutro, še preden se je prebudil, so ga pred vrati skromnega prebivališča pričakale dobrote iz prijaznih in radodarnih krempljev in parkljev.

A - je čudna hišica,
B - ima trebuha dva,
C - je velik požeruh,
Č - s klobučkom ni od muh,
D - prav rad se napihuje,

E - kar s tremi se bojuje,
F - je kot francoski ključ,
G - te piči, pa si fuč,
H - lep plot je iz lesa,
I - je v plotu palica,